Recimo, da so v zadnjih petindvajsetih letih javne izjave o najrazličnejših temah in osebah v slovenskem prostoru nekaj normalnega. Nič nenavadnega niso niti v kakem drugem okolju, kjer imajo že daljšo tradicijo. Po njih so v bližnji preteklosti posegali na vseh straneh. Če bi se na ta način svoje podpornike odločil mobilizirati ljubljanski župan, bi bila zadeva vredna komaj česa več od dviga obrvi.
Županova »rimska revolucija«
Vendar je Sloveniji pripravil vse drugačno predstavo. Spektakel, kjer sta namen in sredstvo v kričečem nesorazmerju. Šlo je kajpak za to, da je Janković prevečkrat zavrnil možnost nastopa na volitvah (pri čemer je povprečen volivec zlahka spregledal vgrajene zasilne izhode), da bi si lahko premislil kar sam od sebe. Prav zato je bila potrebna orientalska povorka na magistrat, ki je nov mejnik v zgodovini demokracije pri nas.
Zgodovinar si ne more kaj, da ne bi takoj pomislil na podobno veseloigro s Cezarjevim posvojencem Oktavijanom v glavni vlogi, ko je teatralno predal oblast rimskemu senatu in ljudstvu, nato pa si je na goreče prošnje senatorjev vseeno premislil in jo – pomnoženo – obdržal sam. Papirnato obnovo republike tako večinoma štejejo za začetek rimske monarhije cesarjev.
Drugo pomembno opažanje, povezano s ponedeljkovim sprevodom, je, da na magistrat nikakor niso romali »ponižani in razžaljeni« državljani. Z le nekaj izjemami so se tam zbrali ljudje, vajeni privilegijev, najsi bo na političnem, gospodarskem ali kulturnem področju. S tem so se še za korak približali Oktavijanovim rimskim prosilcem. Ker bi za večino med njimi težko rekli, da v glavi nimajo ničesar, je bilo sem ter tja komu verjetno tudi nerodno. A se je bilo vredno priplaziti pred ljubljanskega samodržca. Ker mu zaupajo, da jih bo obdržal pri koritu in pot k njemu preprečil drugim, neposvečenim osebkom. V bistvu ni bilo njihovo tragikomično rotenje nič drugega kakor prošnja, naj jih reši pred nespametnim ljudstvom, ki bi se utegnilo na volitvah odločiti »narobe«, proti njihovemu desetletnemu modremu vodstvu. To pa je vredno metanja po tleh.
Igra na lasten servis
Še lepše bi morda bilo, če bi dejansko bili leta 27 pred Kristusom in ne leta 2011 po Kristusu. Danes je bila ta maškarada – kot sicer vse, povezano s tako zaželeno županovo kandidaturo – vsaj nekoliko tvegana. Danes človeka preprosto ne more pustiti ravnodušnega. Ta mešanica orientalske pompoznosti, primitivizma in bahaštva ga lahko navda z občudovanjem zaradi svoje barvitosti, lahko pa v njem zbudi gnus. Tretje možnosti domala ni. In če se zgodi drugo, mu ne preostane drugega kot razmislek o tem, kako na prihajajočih volitvah takšnim atavizmom in takšnim »revolucijam od zgoraj« zapreti vsaj pot v vladne prostore, če jih že mora gledati v mestni hiši v beli Ljubljani.
In tu ima župan nemara srečo. Verjetno ve, da niti njegov najresnejši tekmec ni imun na s čustvi nabite, množične prizore. Če se bo s svojim spektaklom vzhodnjaškega despota izvlekel, se bo zaradi tega, ker bodo politični nasprotniki menili, da mu morajo odgovoriti s številčnejšim zborovanjem ali s številčnejšo povorko, ne z drugačno vsebino in nenazadnje z drugačno, manj šemasto obliko.
Še enkrat bom ponovil, kar tu in tam ponavljam že pol leta. Ne glede na to, kar kdo trdi, tokrat ne servira ne gospodar prestolnice ne vplivneži in mnenjski voditelji, ki so po kolenih priromali na magistrat. Servira Janez Janša. Če bo igro izgubil, jo bo na svoj servis.
Foto: Wikipedia
