Ko govorimo o revoluciji, imamo največkrat v mislih dogajanja v Ljubljanski pokrajini, kjer se je revolucija najprej in najbolj razdivjala in je zato zahtevala sorazmerno največ žrtev. O boju na Turjaku in Grčaricah, o kočevskem »procesu« in jelendolskih žrtvah vemo veliko podrobnosti[2. Izčrpno študijo o usodi vojnih ujetnikov iz Grčaric (četnikov – JVvD) in Turjaka (Vaške stra- že – MVAC in civilisti) je najti v knjigi: Ive A. Stanič, Kočevski proces 1943. Največja medvojna drama Slovencev, samozal. Ive A. Stanič, Kočevska Reka 2008. Op. ur.]. Zelo malo ali skoraj nič pa ne vemo, kaj se je v tistih težkih časih godilo na Primorskem. Primorci se o tem niso razpisali.
V vojaškem pogledu se revolucija na Primorskem vse do italijanskega razpada (8. septembra 1943) ni razvila. — Razlogov za to je več. Italijani so imeli Primorsko za svoje ozemlje, zato so tam reagirali neprimerno ostreje kakor v Ljubljanski pokrajini, kjer so partizanom, razen ob pro metnih žilah in večjih mestih, puščali proste roke. Tudi je partija imela v Ljubljanski pokrajini preveč dela z opozicijo, medtem ko na Primor skem te skoraj ni bilo. Opozicija bi se na Primorskem kaj lahko razvila iz organizacije TIGR (TrstIstraGoricaReka), a se to ni zgodilo. Ta organizacija je bila med obema vojnama zelo močna in je delala na tem, da se Primorska osvobodi. Dobivala je podporo iz Jugoslavije. Znano je, da je kralj Aleksander v enem primeru tej organizaciji preskrbel dva vagona orožja. Pred leti je bilo v načrtu, da se o tej organizaciji predava v Dragi, a je Ljubljana to preprečila, ker kar ni partijsko, ni vredno razprave.
Politično pa je bila partija v tem času zelo dobro organizirana. Podatki nakazujejo za čas pred laško kapitulacijo preko 200 terenskih odborov OF.
Ob kapitulaciji Italije je partija na Primorskem izpeljala prevzem oblasti. To je bila za KPS generalna vaja za konec vojne. Prilike za to so bile na Primorskem ugodne: Italijani so odvrgli orožje in hiteli domov, ali pa so jih razorožili Nemci in jih poslali v nemška taborišča. Nemci so bili zelo maloštevilni in so držali samo Trst in progo MariborLjubljana-Trst.
Na Primorskem je KPS delala pod krinko Narodnoosvobodilnega sveta. Partijski komite za Primorsko (PKP) in Pokrajinski odbor OF (PO OF) sta pooblastila Svet (NOS), da je 11. septembra 1943 izdal odlok o mobilizaciji vseh moških od 18. do 45. leta starosti. V tem je vsa tragika tega početja; partija je ukazala mobilizacijo in vstajo, a ker je bila partija zakrinkana, se je vstaja imenovala »ljudska vstaja«. Ker se je tragično kon čala, so bili ljudje tega »sami krivi«[3. To pomeni: neuspeh ni bremenil partije.].
Takrat so na hitro izpeljali tudi »volitve«, za katere so terenski od bori dobili naslednja navodila: » IZVOLITI JE TREBA LJUDI, KI SO SE DO ZDAJ IZKAZALI KOT ZANESLJIVI PRIPADNIKI OF.« Prav tako je PKP ukazal frontnim organizacijam KPS sklicevati mitinge, okra šene z rdečimi zastavami, srpom in kladivom; govorniki naj nastopajo v imenu KPS in naj hvalijo Sovjetsko zvezo in njeno notranjo ureditev ter poudarjajo, da so Sovjeti najmočnejši zato, ker so narodi Sovjetske zveze srečni. Delegati, določeni za kočevski zbor zaradi nemške ofenzive niso mogli na pot; so pa poslali zboru naslednje sporočilo:
»VNAPREJ PRISTAJAMO NA VSE SKLEPE ZBORA, JIH SPRE JEMAMO IN POZDRAVLJAMO.«[4. Prim. Metod Mikuž, NOB, III, str. 58.]
Takšne poslance je imel »prvi slovenski parlament«.
V vojaški praznini, ki je nastala po kapitulaciji Italije, je KPS s partizani držala vso Primorsko z Gorico vred; izvzeti so bili le Trst in železniške proge. Oklicali so svobodno ozemlje, katerega Kidrič, kot smo že videli,
opiše takole:
1) Na ozemlju pokazati tip prave demokracije in zgled javne varnosti in reda;
2) očistiti ozemlje notranjih sovražnikov;
3) aktivirati ljudske množice, predvsem delavce in kmete.
Kidrič res ni mogel jasneje okarakterizirati revolucije, kot jo je; saj je opustil vsako borbo proti okupatorju.
Že čez 10 dni so Nemci udarili. Posledice so bile strašne. Nemško poročilo, ki ga citira Mikuž, našteva:
a) sektor med Gorico in Idrijo 1446 mrtvih, 3038 ujetih.
b) sektor okoli Čepovana 878 mrtvih, 1744 ujetih.
c) Brkini in Istra približno 900 mrtvih, 1200 ujetih.
Pod c) so nemški podatki, združeni s »hrvaško« Istro[6. Gre za del Istre, ki je bil v komunistični Jugoslaviji administrativno dodeljen Hrvaški in ga danes zaseda Republika Hrvaška. Istra je bila del avstrijske kronske dežele Primorske (Kue- stenland) in je skupaj s Štajersko, Kranjsko in Koroško tvorila Notranjo Avstrijo, torej Sloven- ske dežele. Op. prev.] in Reko. S tega sektorja poroča 71. divizija, da se je 1.000 slovenskih partizanov javilo za boj proti komunistom. Ljudje so trumoma bežali domov, rekoč, raje nas pobijte doma, kot da se bojujemo in umiramo pod tako nesposobno komando. Morala je bila na psu. Pri Anhovem je pet Nemcev razbilo par tizanski bataljon. Mikuž pravi, da je bilo dovolj slišati brnenje tanka in že se je vse razbežalo. Tako je ta prvi upor, katerega je inscenirala zakrinkana KPS, stal naše primorske rojake nad 3000 mrtvih in 1000 ujetnikov, ki so bili odpeljani v Nemčijo, kjer so morali delati za nemški vojaški stroj. Bilo je dosti požganih vasi in ogromno gmotne škode. Vojaško vzeto niso Nemci utrpeli nobene škode, 1000 za orožje sposobnih mož in fantov pa je bilo vsaj do konca vojne izgnanih in mnogi od njih se niso nikoli več vrnili iz taborišč. Glavni komisar Luka Leskošek je potem kritiziral, da je upor propadel, ker so imeli preveč besede malomeščanski in buržujski tipi.
To je isti Leskošek, ki je še v pokoju imel dva mercedesa in dva šoferja; kar navadnim oefarjem ni všeč, ker je pač hudo priznati, da so bili samo koristna budala in nič drugega.
Potem je vse od srede oktobra 1943 pa vse do začetka aprila 1945 na Primorskem vladalo nekako zatišje. Partija se je počutila trdno, poskus pre vzema oblasti septembra 1943 je izvrstno uspel, kakšne močnejše opozicije KPS ni bilo. Narod, ki je bil na strani opozicije, je po groznem razoča ranju v septembru 1943 nagonsko čutil, da ne more tvegati borbe na dveh frontah, to je proti komunistom in Nemcem; zato se je držal ob strani. Partija pa je nadaljevala s prisilno mobilizacijo, da spravi čim več moških v svoje vrste. Na svojem teritoriju je imela toliko sile, da je nekaj moštva poslala celo v osrednjo Slovenijo. Kakšne pomembne akcije proti Nemcem ni bilo; v glavnem nepomembne provokacije, za kar so potem Nemci iz najbližjih vasi ali ječ pobrali po 10, pa tudi po 70 ljudi na ubitega Nemca in so jih postrelili kot talce. Bilo je nekaj akcij proti domobrancem, ki so imeli samo 2000 mož. Domobranci so po tragediji na Črnem vrhu pre nehali biti vojaški dejavnik in so se v glavnem vrgli na narodnokulturno področje. Nemci so od časa do časa uničili številne partizanske enote, toda to so bili bolj lokalni sunki. Z raznimi lokalnimi dogovori med partizani in Nemci so si Nemci, zagotovili varnost železniških prog; zato niso čutili potrebe uničiti partizane. Zelo pomembna pogodba o nenapadanju, ki je bila v korist vsem primorskim partizanom, je bila sklenjena z generalom Globočnikom v začetku julija 1944 in je bila s plakati objavljena celo v Postojni.
Zaradi zanimivosti je treba omeniti dva nemška pohoda iz tega časa. Gre za napad na Cerkno, o katerem Mikuž[7. NOB, III, str. 308.] piše tole: »Šola za. komisarje v Cerknem je zahtevala vojaško varstvo. 14. januarja 1944 je komandant korpusa izjavil, da boljše zaščite, kot jo ima šola, ni mogoče nuditi. Ena brigada je bila med Cerknim in Idrijo, dve sta obrnjeni proti Gorenjski in ena cela divizija proti Sv. Luciji. Kljub tej informaciji je bil sektor CerknoIdrija na dan nemškega sunka prazen.
O tej izpraznitvi ni nihče obvestil komande v Cerknem. Nemci so prišli v Cerkno povsem neopaženo, ni bilo čet in niti enega obveščevalca, čeprav so Nemci v Idriji javno napovedovali sunek v Cerkno. Nemci so bili celo brez vodnika; ob 4. uri zjutraj so na Otaležu spraševali, kje pelje pot v Cerkno.«
Obveščevalna služba IX. korpusa o napadu na Cerkno poroča: »Cerkno je napadlo 150 Nemcev iz Idrije preko Otaleža in Cerkljanskega vrha in so prišli v Cerkno z dveh strani. V Cerknem je bila komanda mesta s svojo četo in partijska šola s tečajniki, ki je imela 40 mož zaščite. Tečajniki so bili ob 8. uri zjutraj še v posteljah po hišah. 30. divizija je bila skoncentrirana na Šentviški planoti, 313. pa med Novaki in Žirmi. V mestu je nastala zmešnjava in vsak je bežal, kamor je mogel. Vseh žrtev je bilo 43, vojaškega odpora ni bilo, na Nemce ni padel en strel. Tečajniki so se umikali po čistini in jih je samo na enem mestu padlo 40.«
Nemško originalno poročilo pa poroča takole: »Ia poročilo: Dne 27. januarja 1944 se je ob 3. uri popoldne vrnila 2. kompanija s pohoda v Cerkno. Izgube sovražnika so 112 mrtvih, med njimi poveljnik bataljona in dva poveljnika čet, 5 ujetnikov in nad 50 ranjenih. Naše izgube: 1 mrtev, 1 lahko ranjen.«[8. Geb. Jg. Btl. Heine 2/1/1944 188 Res. Geto. Div.]
»Poročilo Ic): brez posebnih dogodkov. Prilagamo zaplenjeni učni material banditov. Podpisan Hauptmann in bataljonski poveljnik«.[9. Urad F NC 1: 070A, prispelo 31. januarja 1944.]
Drugi vir: 188 rezervna gorska divizija, poveljnik, dopis št. 41, Div. St. Qu. (7. 2. 1944) poslano armadni grupi v Zangen v zadevi 2. bojnega bataljona Heine, rezervni nadporočnik Teichmann. 2. četa bataljona Heine, je bila pod vodstvom rezervnega nadporočnika Teichmanna v boju proti banditom izjemno uspešna. Samo ta četa je do zdaj zabeležila 528 mrtvih banditov. Pohod v Cerkno je bil kronan z izjemnim uspehom. V Cerknem je potekal tečaj za politične komisarje, ki ga je nadporočnik Teichmann popolnoma uničil. Ta velik uspeh v težkih okoliščinah je zasluga spretnega vodstva in napadalnosti poveljnika nadporočnika Teichmanna, ki se je že večkrat izkazal, in čete, ki je izjemno borbena.«
Partijski komite je podal poročilo CK KPS dne 8. februarja, kjer obtožuje štab korpusa kriminalne neodgovornosti. V štabu in vodstvu tečaja so bili v zagati, grozila jim je po partizansko sumarična sodba in ustrelitev pred četami. Prizadeti so si hitro pomagali in poudarili, da so nujno »potrebni ostrejši ukrepi proti beli in plavi gardi«. Ker so bili v stiski, so na svečnico že aretirali 15 oseb, med njimi Lada Piščanca in Ludvika Slugo, oba kaplana v Cerknem, in dve ženski. Naslednjega dne, 3. februarja, ob 7. uri zvečer, so že padli streli in 15 povsem nedolžnih ljudi je pod lažno obsodbo izdaje partijske šole z življenjem plačalo vojaško nesposobnost in nemarnost partizanske komande.
Vodstvo partije je takoj čutilo, da so šli predaleč. Prof. Mikuž[10. V NOB III, str. 307.] piše: »… Likvidacija v Cerknem je bila razumljiva (da pokrije prave krivce), težko pa opravičljiva, saj je bila v neposredni zvezi z nemškim pohodom v Cerkno in koncem komisarske šole. Kardelj je poslal pokrajinskemu komiteju za Primorje 16. februarja 1944 posebno depešo, naj takoj prepove vsako likvidacijo brez obsodbe sodišča. O celi zadevi se je razprava nadaljevala še po vojni, ko je Andrej Kranjc, bivši častnik VOS, v ljubljanskem časopisju objavil, da je bil izdajalec šole v Cerknem partizan, načelnik štaba Jernej Hrastnik. Sam Andrej Kranjc trdi, da Hrastnik ni imel nobenih zvez s sku pino, ki je bila pobita 3. februarja 1944. Hrastnika so odkrili, ko je prek neke ženske skušal Gestapu poslati poročilo o učinku nemškega napada na partijsko šolo. Pred leti je bila na občini v Idriji odbita prošnja, da bi oba duhovnika prekopali. Prav s tem dokumentiranim primerom bo zgodovi na lahko obsodila vse odgovorne do najvišjih v CK KPS, ki v teku tolikih desetletij ne zmorejo toliko moralne moči, da bi priznali vsaj najmanjšo napako revolucije.
Drugi izvirni nemški dokument opisuje drugi pohod v Cerkno, dne 2. februarja 1944. To pot so se Nemcem partizani, ki so bili spet v veliki pre moči in na utrjenih pozicijah, junaško postavili po robu. Nemška enota je vdrla v Cerkno in ga zasedla. Kljub vsemu odporu so bile nemške izgube samo 4 mrtvi v primerjavi s 195 mrtvimi partizani.
Že iz tega dopisa je razvidno, da so naši primorski rojaki v revoluciji plačali strašni krvni davek. Vse to so potrpeli v upanju, da jim bo konec vojne prinesel svobodo. Doživeli so novo razočaranje. Kot vemo, sta bili Sloveniji priključeni samo slabi dve tretjini Primorske; vse pa se je končalo pod še strašnejšo diktaturo komunistične partije, ker je veliko lažje trpeti pod tujcem kot pod peto lastnega brata.
___________________________
Besedilo je iz nove knjige Skrita, nepoznana zgodovina NOB – revolucije. Besedilo je prvič izšlo v reviji Tabor, 11-12/1984, str. 172-175. Knjigo Skrita, nepoznana zgodovina NOB – revolucije lahko naročite na Časniku.
