Revolucija na Primorskem

14
527
Foto: delo.si.
Fotografija je simbolična, foto: delo.si.

Ko govorimo o revoluciji, imamo največkrat v mislih dogajanja v Ljubljanski pokrajini, kjer se je revolucija najprej in najbolj razdivjala in je zato zahtevala sorazmerno največ žrtev. O boju na Turjaku in Grčaricah, o kočevskem »procesu« in jelendolskih žrtvah vemo veliko podrobnosti[2. Izčrpno študijo o usodi vojnih ujetnikov iz Grčaric (četnikov – JVvD) in Turjaka (Vaške stra- že – MVAC in civilisti) je najti v knjigi: Ive A. Stanič, Kočevski proces 1943. Največja medvojna drama Slovencev, samozal. Ive A. Stanič, Kočevska Reka 2008. Op. ur.]. Zelo malo ali skoraj nič pa ne vemo, kaj se je v tistih težkih časih godilo na Primorskem. Primorci se o tem niso razpisali.

V vojaškem pogledu se revolucija na Primorskem vse do italijanskega razpada (8. septembra 1943) ni razvila. — Razlogov za to je več. Italijani so imeli Primorsko za svoje ozemlje, zato so tam reagirali neprimerno ostreje kakor v Ljubljanski pokrajini, kjer so partizanom, razen ob pro­ metnih žilah in večjih mestih, puščali proste roke. Tudi je partija imela v Ljubljanski pokrajini preveč dela z opozicijo, medtem ko na Primor­ skem te skoraj ni bilo. Opozicija bi se na Primorskem kaj lahko razvila iz organizacije TIGR (Trst­Istra­Gorica­Reka), a se to ni zgodilo. Ta or­ganizacija je bila med obema vojnama zelo močna in je delala na tem, da se Primorska osvobodi. Dobivala je podporo iz Jugoslavije. Znano je, da je kralj Aleksander v enem primeru tej organizaciji preskrbel dva vagona orožja. Pred leti je bilo v načrtu, da se o tej organizaciji predava v Dragi, a je Ljubljana to preprečila, ker kar ni partijsko, ni vredno razprave.

Politično pa je bila partija v tem času zelo dobro organizirana. Podatki nakazujejo za čas pred laško kapitulacijo preko 200 terenskih odborov OF.

Ob kapitulaciji Italije je partija na Primorskem izpeljala prevzem obla­sti. To je bila za KPS generalna vaja za konec vojne. Prilike za to so bile na Primorskem ugodne: Italijani so odvrgli orožje in hiteli domov, ali pa so jih razorožili Nemci in jih poslali v nemška taborišča. Nemci so bili zelo maloštevilni in so držali samo Trst in progo Maribor­Ljubljana­-Trst.

Na Primorskem je KPS delala pod krinko Narodno­osvobodilnega sveta. Partijski komite za Primorsko (PKP) in Pokrajinski odbor OF (PO OF) sta pooblastila Svet (NOS), da je 11. septembra 1943 izdal odlok o mobilizaciji vseh moških od 18. do 45. leta starosti. V tem je vsa tragika tega početja; partija je ukazala mobilizacijo in vstajo, a ker je bila partija zakrinkana, se je vstaja imenovala »ljudska vstaja«. Ker se je tragično kon­ čala, so bili ljudje tega »sami krivi«[3. To pomeni: neuspeh ni bremenil partije.].

Takrat so na hitro izpeljali tudi »volitve«, za katere so terenski od­ bori dobili naslednja navodila: » IZVOLITI JE TREBA LJUDI, KI SO SE DO ZDAJ IZKAZALI KOT ZANESLJIVI PRIPADNIKI OF.« Prav tako je PKP ukazal frontnim organizacijam KPS sklicevati mitinge, okra­ šene z rdečimi zastavami, srpom in kladivom; govorniki naj nastopajo v imenu KPS in naj hvalijo Sovjetsko zvezo in njeno notranjo ureditev ter poudarjajo, da so Sovjeti najmočnejši zato, ker so narodi Sovjetske zveze srečni. Delegati, določeni za kočevski zbor zaradi nemške ofenzive niso mogli na pot; so pa poslali zboru naslednje sporočilo:
»VNAPREJ PRISTAJAMO NA VSE SKLEPE ZBORA, JIH SPRE­ JEMAMO IN POZDRAVLJAMO.«[4. Prim. Metod Mikuž, NOB, III, str. 58.]

Takšne poslance je imel »prvi slovenski parlament«.

V vojaški praznini, ki je nastala po kapitulaciji Italije, je KPS s partiza­ni držala vso Primorsko z Gorico vred; izvzeti so bili le Trst in železniške proge. Oklicali so svobodno ozemlje, katerega Kidrič, kot smo že videli,
opiše takole:

1) Na ozemlju pokazati tip prave demokracije in zgled javne varnosti in reda;
2) očistiti ozemlje notranjih sovražnikov;
3) aktivirati ljudske množice, predvsem delavce in kmete.

Kidrič res ni mogel jasneje okarakterizirati revolucije, kot jo je; saj je opustil vsako borbo proti okupatorju.

Že čez 10 dni so Nemci udarili. Posledice so bile strašne. Nemško po­ročilo, ki ga citira Mikuž, našteva:

a) sektor med Gorico in Idrijo 1446 mrtvih, 3038 ujetih.

b) sektor okoli Čepovana 878 mrtvih, 1744 ujetih.

c) Brkini in Istra približno 900 mrtvih, 1200 ujetih.

Pod c) so nemški podatki, združeni s »hrvaško« Istro[6. Gre za del Istre, ki je bil v komunistični Jugoslaviji administrativno dodeljen Hrvaški in ga danes zaseda Republika Hrvaška. Istra je bila del avstrijske kronske dežele Primorske (Kue- stenland) in je skupaj s Štajersko, Kranjsko in Koroško tvorila Notranjo Avstrijo, torej Sloven- ske dežele. Op. prev.] in Reko. S tega sektorja poroča 71. divizija, da se je 1.000 slovenskih partizanov javilo za boj proti komunistom. Ljudje so trumoma bežali domov, rekoč, raje nas pobijte doma, kot da se bojujemo in umiramo pod tako nesposobno komando. Morala je bila na psu. Pri Anhovem je pet Nemcev razbilo par­ tizanski bataljon. Mikuž pravi, da je bilo dovolj slišati brnenje tanka in že se je vse razbežalo. Tako je ta prvi upor, katerega je inscenirala zakrinkana KPS, stal naše primorske rojake nad 3000 mrtvih in 1000 ujetnikov, ki so bili odpeljani v Nemčijo, kjer so morali delati za nemški vojaški stroj. Bilo je dosti požganih vasi in ogromno gmotne škode. Vojaško vzeto niso Nemci utrpeli nobene škode, 1000 za orožje sposobnih mož in fantov pa je bilo vsaj do konca vojne izgnanih in mnogi od njih se niso nikoli več vrnili iz taborišč. Glavni komisar Luka Leskošek je potem kritiziral, da je upor propadel, ker so imeli preveč besede malomeščanski in buržujski tipi.

To je isti Leskošek, ki je še v pokoju imel dva mercedesa in dva šoferja; kar navadnim oefarjem ni všeč, ker je pač hudo priznati, da so bili samo koristna budala in nič drugega.

Potem je vse od srede oktobra 1943 pa vse do začetka aprila 1945 na Primorskem vladalo nekako zatišje. Partija se je počutila trdno, poskus pre­ vzema oblasti septembra 1943 je izvrstno uspel, kakšne močnejše opozicije KPS ni bilo. Narod, ki je bil na strani opozicije, je po groznem razoča­ ranju v septembru 1943 nagonsko čutil, da ne more tvegati borbe na dveh frontah, to je proti komunistom in Nemcem; zato se je držal ob strani. Partija pa je nadaljevala s prisilno mobilizacijo, da spravi čim več moških v svoje vrste. Na svojem teritoriju je imela toliko sile, da je nekaj moštva poslala celo v osrednjo Slovenijo. Kakšne pomembne akcije proti Nemcem ni bilo; v glavnem nepomembne provokacije, za kar so potem Nemci iz najbližjih vasi ali ječ pobrali po 10, pa tudi po 70 ljudi na ubitega Nemca in so jih postrelili kot talce. Bilo je nekaj akcij proti domobrancem, ki so imeli samo 2000 mož. Domobranci so po tragediji na Črnem vrhu pre­ nehali biti vojaški dejavnik in so se v glavnem vrgli na narodno­kulturno področje. Nemci so od časa do časa uničili številne partizanske enote, toda to so bili bolj lokalni sunki. Z raznimi lokalnimi dogovori med partizani in Nemci so si Nemci, zagotovili varnost železniških prog; zato niso čutili potrebe uničiti partizane. Zelo pomembna pogodba o nenapadanju, ki je bila v korist vsem primorskim partizanom, je bila sklenjena z generalom Globočnikom v začetku julija 1944 in je bila s plakati objavljena celo v Postojni.

Zaradi zanimivosti je treba omeniti dva nemška pohoda iz tega časa. Gre za napad na Cerkno, o katerem Mikuž[7. NOB, III, str. 308.] piše tole: »Šola za. komisarje v Cerknem je zahtevala vojaško varstvo. 14. januarja 1944 je komandant korpusa izjavil, da boljše zaščite, kot jo ima šola, ni mogoče nuditi. Ena brigada je bila med Cerknim in Idrijo, dve sta obrnjeni proti Gorenjski in ena cela divizija proti Sv. Luciji. Kljub tej informaciji je bil sektor Cerkno­Idrija na dan nemškega sunka prazen.

O tej izpraznitvi ni nihče obvestil komande v Cerknem. Nemci so prišli v Cerkno povsem neopaženo, ni bilo čet in niti enega obveščevalca, čeprav so Nemci v Idriji javno napovedovali sunek v Cerkno. Nemci so bili celo brez vodnika; ob 4. uri zjutraj so na Otaležu spraševali, kje pelje pot v Cerkno.«

Obveščevalna služba IX. korpusa o napadu na Cerkno poroča: »Cerkno je napadlo 150 Nemcev iz Idrije preko Otaleža in Cerkljanskega vrha in so prišli v Cerkno z dveh strani. V Cerknem je bila komanda mesta s svojo četo in partijska šola s tečajniki, ki je imela 40 mož zaščite. Tečajniki so bili ob 8. uri zjutraj še v posteljah po hišah. 30. divizija je bila skoncentrirana na Šentviški planoti, 313. pa med Novaki in Žirmi. V mestu je nastala zmešnjava in vsak je bežal, kamor je mogel. Vseh žrtev je bilo 43, vojaške­ga odpora ni bilo, na Nemce ni padel en strel. Tečajniki so se umikali po čistini in jih je samo na enem mestu padlo 40.«

Nemško originalno poročilo pa poroča takole: »Ia poročilo: Dne 27. januarja 1944 se je ob 3. uri popoldne vrnila 2. kompanija s pohoda v Cer­kno. Izgube sovražnika so 112 mrtvih, med njimi poveljnik bataljona in dva poveljnika čet, 5 ujetnikov in nad 50 ranjenih. Naše izgube: 1 mrtev, 1 lahko ranjen.«[8. Geb. Jg. Btl. Heine 2/1/1944 188 Res. Geto. Div.]

»Poročilo Ic): brez posebnih dogodkov. Prilagamo zaplenjeni učni ma­terial banditov. Podpisan Hauptmann in bataljonski poveljnik«.[9. Urad F NC 1: 070A, prispelo 31. januarja 1944.]

Drugi vir: 188 rezervna gorska divizija, poveljnik, dopis št. 41, Div. St. Qu. (7. 2. 1944) poslano armadni grupi v Zangen v zadevi 2. bojnega ba­taljona Heine, rezervni nadporočnik Teichmann. 2. četa bataljona Heine, je bila pod vodstvom rezervnega nadporočnika Teichmanna v boju proti banditom izjemno uspešna. Samo ta četa je do zdaj zabeležila 528 mrtvih banditov. Pohod v Cerkno je bil kronan z izjemnim uspehom. V Cerknem je potekal tečaj za politične komisarje, ki ga je nadporočnik Teichmann popolnoma uničil. Ta velik uspeh v težkih okoliščinah je zasluga spretnega vodstva in napadalnosti poveljnika nadporočnika Teichmanna, ki se je že večkrat izkazal, in čete, ki je izjemno borbena.«

Partijski komite je podal poročilo CK KPS dne 8. februarja, kjer ob­tožuje štab korpusa kriminalne neodgovornosti. V štabu in vodstvu tečaja so bili v zagati, grozila jim je po partizansko sumarična sodba in ustrelitev pred četami. Prizadeti so si hitro pomagali in poudarili, da so nujno »po­trebni ostrejši ukrepi proti beli in plavi gardi«. Ker so bili v stiski, so na svečnico že aretirali 15 oseb, med njimi Lada Piščanca in Ludvika Slugo, oba kaplana v Cerknem, in dve ženski. Naslednjega dne, 3. februarja, ob 7. uri zvečer, so že padli streli in 15 povsem nedolžnih ljudi je pod lažno obsodbo izdaje partijske šole z življenjem plačalo vojaško nesposobnost in nemarnost partizanske komande.

Vodstvo partije je takoj čutilo, da so šli predaleč. Prof. Mikuž[10. V NOB III, str. 307.] piše: »… Likvidacija v Cerknem je bila razumljiva (da pokrije prave krivce), težko pa opravičljiva, saj je bila v neposredni zvezi z nemškim pohodom v Cer­kno in koncem komisarske šole. Kardelj je poslal pokrajinskemu komiteju za Primorje 16. februarja 1944 posebno depešo, naj takoj prepove vsako likvidacijo brez obsodbe sodišča. O celi zadevi se je razprava nadaljevala še po vojni, ko je Andrej Kranjc, bivši častnik VOS, v ljubljanskem časopisju objavil, da je bil izdajalec šole v Cerknem partizan, načelnik štaba Jernej Hrastnik. Sam Andrej Kranjc trdi, da Hrastnik ni imel nobenih zvez s sku­ pino, ki je bila pobita 3. februarja 1944. Hrastnika so odkrili, ko je prek neke ženske skušal Gestapu poslati poročilo o učinku nemškega napada na partijsko šolo. Pred leti je bila na občini v Idriji odbita prošnja, da bi oba duhovnika prekopali. Prav s tem dokumentiranim primerom bo zgodovi­ na lahko obsodila vse odgovorne do najvišjih v CK KPS, ki v teku tolikih desetletij ne zmorejo toliko moralne moči, da bi priznali vsaj najmanjšo napako revolucije.

Drugi izvirni nemški dokument opisuje drugi pohod v Cerkno, dne 2. februarja 1944. To pot so se Nemcem partizani, ki so bili spet v veliki pre­ moči in na utrjenih pozicijah, junaško postavili po robu. Nemška enota je vdrla v Cerkno in ga zasedla. Kljub vsemu odporu so bile nemške izgube samo 4 mrtvi v primerjavi s 195 mrtvimi partizani.

Že iz tega dopisa je razvidno, da so naši primorski rojaki v revoluciji plačali strašni krvni davek. Vse to so potrpeli v upanju, da jim bo konec vojne prinesel svobodo. Doživeli so novo razočaranje. Kot vemo, sta bili Sloveniji priključeni samo slabi dve tretjini Primorske; vse pa se je končalo pod še strašnejšo diktaturo komunistične partije, ker je veliko lažje trpeti pod tujcem kot pod peto lastnega brata.

___________________________

Besedilo je iz nove knjige Skrita, nepoznana zgodovina NOB – revolucije. Besedilo je prvič izšlo v reviji Tabor, 11-12/1984, str. 172-175. Knjigo Skrita, nepoznana zgodovina NOB – revolucije lahko naročite na Časniku.

14 KOMENTARJI

  1. Veliko delo, veličasten zgodovinski članek podprt z arhivskimi dokumenti.

    Kje so zgodovinarji? Kje je stroka? Še kar hlapčuje komunistični diktaturi?

    Samo pogumni intelektualci se prebijajo skozi meglo neštetih zlaganih in osladnih mitov.

    • Še kar hlapčuje komunistični diktaturi?

      Da. Naj vodja oddelka za zgodovino na FF reče: “Vse, kar sem učil, je laž. Zato odstopam in vračam ves denar, ki sem ga za to laganje prejel?” Malo morgen!!!

      Edini izhod iz te godlje smo zgrešili z lustracijo, ki je ni bilo. Lustrirati bi morali tako vodstvene družbeno-politične delavce kot nosilce akademskih naslovov z doktorati tipa dialektični materializem.

  2. Gospod Alfe, nisem imel namena širiti neokusnih šal. Le do konflikta mi ni bilo, pa sem se raje odločil za šalo.

    Na prvi pogled marsikaj deluje čudno. Najbrž veste, da so sovjetski vojaki jurišali trije na enega Nemca. Pri tem sta dva padla. Ste brali Ivanovo otroštvo? Na prvi pogled nobene logike. A, ko ugotoviš, da so skoraj vse sovjetske žrtve civilisti…

    Podobno na prvi pogled ni nobene logike v podpiranju akcij, po katerih so Nemci streljali sto talcev za enega vojaka. A dejansko so ti talci kapljica v morje vseh milijonov pobitih po koncentracijskih taboriščih.

    Tako se meni zdi neokusna šala, kako vi štejete mrtve. Maribor ni brez razloga ob koncu vojne bil zravnan z zemljo. Moji rojaki so de facto zelo zelo pomagali Nemcem toliko let držati toliko front. Zaledje je še bolj pomembno od fronte.

    Skratka. V vojnah enostavno ne štejemo mrtve tako kot vi. Zato sem se pohecal. Čeprav šestim milijonom Židov vse skupaj niti malo ni smešno.

    In nimamo brez razloga Slovenci toliko težav uveljaviti svojo državo, ki je med drugo svetovno vojno sodelovala na napačni strani. Še Srpska lažje uveljavlja svoje interese. Kljub Srebrenici.

    • Da je slovenska država v drugi svetovni vojni sodelovala na napačni strani? In da so slovenski rojaki zelo zelo pomagali Nemcem držati toliko front. Kje pa ste to prebrali, me prav zanima? Vaše pisarjenje je eno samo nedomišljeno nalaganje, skorajda nevredno odgovarjanja.

      • Komunajzerji radi napihujejo “dosežke” partizanov in seveda negativne “dosežke” domobrancev.

        Od ene Slovenije je bil izzid 2. svetovne vojne čisto neodvisen.

  3. Knjiga najvišjega zgodovinskega pomena!
    Ne vem ali je prav in dovolj avtorju izraziti priznanje in zahvalo ćisto navadnega državljana: ČESTITAM IN VELIKA HVALA

    G.Peter Urbanc je naredil še nepojmljivo vredno zlato knjigo
    o trpljenju ljudstva 1941-1945 med NOB Revolucijo.
    Všeč mi postaja pravkar zapisana zmešana, ampak pomensko integralna marmeladna formulacija, ki res pove bistvo, da je NOB, če se je naziv prijel in zasidral-pa naj bo ,ampak z titularnim pridevkom REVOLUCIJA.

    Ja, knjigo sem prebral skoraj do konca. Seveda. Ampak bral jo bom ponovno in v njej iskal še marsikaj.

    Ne vem , si ne predstavljam koliko dela je to, spraviti tako zgodovinsko dokumentarnost skupaj. Vse delo z potovanji, bivanji, potem iskanja po arhivih, pa branja, primerjanja,kopiranja, prenašanja, primerjanja, usklajevanja, kaj vem kaj še vse! Moram govoriti o tem, ne ge mi v glavo kaj vse ta knjiga vse velikega pomeni.
    Mislim, da je to epohalno in fantastično zakladno delo!

    Do sedaj opisovana, sfrizirana, zlagana, prirejena, nakladaška, pomanjkljiva, enostranska, polresnična in sfabricirana zgodovina revolucije na slovenskem je dobila svoje OGLEDALO, NEGACIJO, KRITIKO, STREZNENJE in gledano v celoti – fantastičen de facto & de jure sunek, ki so se ga falsifikatorji in fikcijski domišljavci najbiolj bali in so ga vedno imenovali falsificiranje, predrugačenje, potvarjanje- samo, da bi žalili.

    Zdaj pa ne morejo več!
    Zdaj imajo kreatorji zgodovine, pravim :”POLITIČNE ZGODOVINE NOB ” res debela dejstva, dokumente ki, zame, potrjujejo premnoge izjave, govorice, pričevanja, domneve, ugibanja.

    Zdaj ne bodo mogli več floskulizirati, lajati, svinjati, pljuvati, zaničevati in negirati kar tako, enoumno in ploskoglavo.
    Zdaj ge za dejstva, dokumente, ki terjajo protidejstva, protidokumente !

    IN KAJ VIDIMO PO IZIDU KNJIGE ?

    Tarepasti “zgodovinarji” so tiho. Niti glasu, ničesar !
    Totalno, zaničljivo molčanje, arogantno zavračanje – nič se ni zgodilo, kakor.

    Ampak, butalo bo in grmelo, že grmi in še bo grmelo , silno , neustavljivo in na globoko !

    Hvala, gospod Peter Urbanc, Slovenija Vam je in Vam bo hvaležna za dolge čase!

    Ko bo, če bo kdajkoli, možakar, komandir Stane z zastavo
    v roki in v jugokamižoli, vsaj pokukal v Urbančevo knjigo, ne bo samo padel na rit, v morje bo čofnil -ampak
    kot ga poznamo-trdobučno gonil svojo naprej.
    Nič zato.

  4. "Gre za del Istre, ki je bil v komunistični Jugoslaviji administrativno dodeljen Hrvaški in ga danes zaseda Republika Hrvaška. Istra je bila del avstrijske kronske dežele Primorske (Kue- stenland) in je skupaj s Štajersko, Kranjsko in Koroško tvorila Notranjo Avstrijo, torej Sloven- ske dežele. Op. prev"

    Zakaj se potem naši politiki "administrativno" ne zavzemajo za vrnitev Istre Sloveniji, kdaj bodo nasledstvena pogajanja s to vsebino???

  5. Ta knjigo berem, saj je že sam naslov privlačen. Knjiga ima zelo veliko spremne besede, ki žal ni vedno zadostno točna in aktualizirana. To je očitno že na prvi strani teksta avtorja Urbanca, oz. na 17.sti strani knjige, kjer je več spremne besede, kot teksta avtorja knjige. Oba teksta sta zgodovinsko netočna, nepopolna. Celo spremni tekst ne vsebuje vseh, zlasti lani, tudi v Časniku aktualiziranih relevantnih dejstev o zajetju TIGRO-vcev na Mali pri Ribnici. Bralce se zavaja, da je tedaj poleg Danila Zelena umrl tudi Anton Majnik, kar je obče znano.
    Tretjega zajetega pomembnega TIGROVCA, Ferda Kravanjo, pa knjiga sploh ne omeni.

  6. Ja, v poglavju, ki je posvečeno boju TIGR-a zoper Italijane pa res ne bi smelo priti do take napake. Da ne govorimo o tem, da ne omenja bazoviških žrtev, pa ne vloge komunistične partije v Tigrovem protiimperialističnem boju Sramota pa takšna … Se vidi, da je to emigrant pisal, zato pa zavaja z Antonom Majnikom. pa Tigr podcenjuje, da o boju na Mali pri Ribnici ne govorimo!

  7. Tako je! Treba belavzom pokazat njihovo mesto, naj se vidi, kako zavajajo pa v nič devajo naš slavni osvobodilni boj! Sploh pa emigracija! Mar bi namesto tega sovražnega govora objavili kaj konstruktivnega. Kakšno poglavje iz Repetove knjige o našem predsedniku Kučanu, recimo …

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite