Revolucija je uspela, kako obrzdati revolucionarje?

1

Nastanek Južnega Sudana, menda stotriindevetdesete samostojne države na planetu, je za njegove prebivalce nedvomno strahovito olajšanje. Gospodarji zdaj že nekdanje največje afriške države s severa , so v zadnjih šestih desetletjih naredili praktično vse v svoji moči, da bi jih na jugu sovražili in njihovo premoč občutili kot suženjski jarem. Cena je obupna: umrlo je več kot dva milijona ljudi, vsaj dvesto tisoč jih je bilo prodanih v sužnost, Sudan je verjetno podrl rekord po številu otroških vojakov … In Omar al-Bašir, vojnih zločinov obtoženi vladar preostanka Sudana, ki ga na Kitajskem prav te dni (seveda ne zastonj) sprejemajo kot pop zvezdo, po vsem videzu ne bo odlašal še z nadaljnjimi dokazi svoje neomejenen moči.

Tipična afriška zgodba

Zato 98,8 odstotka glasov za neodvisni jug pred šestimi meseci in evforično vzdušje v novi državi nista zgolj površinski videz enotnosti, marveč odražata iskreno občutje ljudi po koncu neke more. Žal,  za novo državo še veliko bolj kot za Slovenijo pred dvajsetimi leti velja, da je sanjam odmerjeni čas omejen. Sicer ji ne manjka surovin. Ob ravzpiti južnosudanski nafti, ki je navsezadnje regiji povzročila ničkoliko njenih tegob, bo v prihodnosti morda celo pomembnejše precejšnje vodno bogastvo. Ampak dežela na meji med dvema svetovoma ni prva v Afriki, ki ji surovine vsaj za zdaj ne prinašajo blagostanja. Spomnimo se samo Mobutujevega Zaira, z  bakrom in diamanti bajno bogate države. Nič čudnega, če je Mohamed Ali tam videl največ mercedesov na enem kupu. Toda v povprečju in po večini kazalcev je sedanji Kongo vsaj med desetimi najrevnejšimi državami na svetu. Tudi Južni Sudan ima samo šestdeset kilometrov asfaltiranih cest, dohodke od nafte pa so si doslej po črki mirovnega sporazuma na polovico delili eksponenti Baširjevega režima s severa in osvoboditeljev juga iz vrst Osvobodilnega gibanja sudanskega ljudstva (SPLM).

Še dolgo na begu pred zgodovino

Tako se utegne zgoditi, da bo prav omenjeni SPLM v prihodnjih desetletjih velika ovira za spodoben razvoj v krvi porojene skupnosti. Seveda bi to ne bilo mogoče, ko ne bi bilo nesrečne južnosudanske zgodbe, znova podobne drugim afriškim. Od nespametne odločitve britanskih kolonialnih oblasti iz leta 1946, da administrativno združijo prej ločena sudanski sever in jug, so imeli v teh krajih glavno besedo vojaki, od leta 1983 nastopajoči pod imenom Osvobodilne vojske sudanskega ljudstva (SPLA).

Ti so zdaj dosegli cilj in njihov šef Salva Kiir, dedič legendarnega dr. Johna Garanga, je odložil orožje in postal lepo oblečen predsednik velike svetovne države. Obstaja pa velika verjetnost, da bodo vodilni osvoboditelji svojim sodržavljanom osvoboditev še dolgo mastno zaračunavali. Vsaj, če bodo sledili zgledu drugih afriških osvoboditeljev. Navsezadnje tudi slovenskih izpred skoraj sedmih desetletij, ki so si oblast ravno tako priborili v vojni.

Potem bo njihova prva skrb ohranitev pridobljenih privilegijev. Kar bo v prvih letih laže, ker bo preostanek sveta bržkone hitro pozabil na njihove v Baširjevi domeni puščene nekdanje zaveznike, predvsem nesrečne Nube. Na ta način se bo revolucija še nekaj časa vsaj virtualno nadaljevala.

Slejkoprej bo južnosudanske novopečene gospodarje začela hkrati preganjati preteklost. V dolgoletni vojni so si mnogi med njimi hudo umazali roke, nikakor ne samo proti sovražnikom s severa. Vmes je SPLA celo razpadla na kar nekaj frakcij, med katerimi si je kakšna zavetje poiskala tudi v predsednikovem naročju. In zna priti do tega, da bosta želja po ohranitvi absolue oblasti in strah pred preteklostjo dali izgradnji zanesljivih tajnih služb prednost pred demokratično odprtostjo. Kiirovih 93 odstotkov glasov na volitvah leta 2010 je lahko znamenje velike enotnosti južnosudanskega ljudstva, lahko pa je napoved bodoče enopartijske “demokracije”.

Navsezadnje Zimbabve Robertu Mugabeju njegovo revolucijo odplačuje že več kot trideset let.

Foto: Wikipedia

1 komentar

  1. ČE se bodo v tej novi državi šli revolucionarji kakšnega tipa komunizma, jih bo v dveh ali treh letih lakota prepolovila !
    SE še kdo spominja padca cesarja Selasija v Etiopiji, ko je po prevratu Mengitsuja (ta je uvajal koliktivizacijo ), pomrlo od lakote sedem miljonov Ethiopcev !
    Naši so v tistih časih prikazovali cesarja, Titovega prijatelja, kako je klub pomanjkanju, leve krmil z mesom ! JAZ sem se takrat norčeval iz te zgodbe,češ, kdaj so pa še levi žrli solato, a kdo ve !?

Comments are closed.