Revolucija je mrtva

V času, ko se je simbolno sklenil krog slovenske tranzicijske zgodbe in je nezmotljivi volivec skoraj popolno oblast izročil tistim, ki so jo vseskozi kreirali, se z današnjim dnem simbolno poslavlja tudi srednje- in vzhodnoevropska zgodba o vetru sprememb s konca osemdesetih let. Umrl je Vaclav Havel. Seveda ni bil prvi revolucionar takratne pomladi in jeseni narodov in marsikdo je na sceni vzdržal dlje časa. Kljub temu je prav začetek njegovega predsedovanja pred skoraj natanko dvaindvajsetimi leti nekako zakoličil novo obdobje. Pokojni Havel je bil obraz takratnega evropskega vrenja.

Paradoks in ironija

K paradoksom zgodovine pač sodi, da se bo ob njegovem slovesu v Sloveniji najbolj trkal po prsih in na njegovem pogrebu gotovo stal v prvi vrsti njegov najboljši tukajšnji prijatelj. Drugače kot dramatik, kulturnik in zapornik Havel v svoji biografiji razen kariere poklicnega funkcionarja ne more pokazati ničesar. Mimo tega seveda, da mu je šla politika neskončno bolje od rok kot češkemu prijatelju, ki se, kot bodo verjetno nekoč presodili, kot predsednik Češkoslovaške in Češke republike ni preveč izkazal. Slovenski kolega je celo po več kot dveh desetletjih še vedno veliki zmagovalec. In zdaj spet tudi javno gospodar svojega malega slovenskega fevda, za katerega mu je bilo kljub vsemu širokoustenju o Evropi vedno edinole mar. Pa celo žameta za kakšno novo žametno revolucijo ni nikjer na vidiku. Ko bodo padale grude na Havlovo krsto, si bo lahko naš fevdalec oddahnil za dolgo časa.

Foto: Salon.eu