Tamara Griesser-Pečar: Revizionizem v zgodovinopisju

8
922
Zgodovinski trud mora biti temeljit tudi pri oceni totalitarnega komunizma.
Tamara Griesser Pečar

Aprila 2009 je Evropski parlament sprejel »Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu« ter v njej obsodil vse totalitarne in avtoritarne režime v Evropi in 23. avgust razglasil za vseevropski dan spomina na njihove žrtve. Slovenija na državni ravni še ni obsodila komunizma in Državni zbor je vzel resolucijo zgolj na znanje, ker je večini poslancev levih strank povzročala – in po vsej verjetnosti še povzroča – težave obsodba komunizma. Sklep vlade Janeza Janše o obeleženju tega datuma pa žal ni zavezujoč.

V sklopu že četrte obravnave evropske resolucije v Državnem zboru se je proti sprejemu le-te ponovno pojavil argument o revizionizmu v zgodovinopisju. Milan Brglez, poslanec in prejšnji predsednik Državnega zbora, je v imenu Socialnih demokratov izjavil:

»Glasno in ostro bomo nastopili proti vsakemu poskusu spreminjanja zgodovine, ne glede na to, kako zapleteni in boleči so za nas nekateri njeni deli. Zagotavljamo, da se bomo vsakič znova zoperstavili zmanjševanju pomena narodnoosvobodilnega boja ter na drugi strani poskusom relativizacije nacističnih in fašističnih zločinov. Na tej točki noben kompromis, iz kakršnega se je rodila tudi sama resolucija Evropske parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, za nas ni možen.«

Očitek o reviziji zgodovinopisja je že sam po sebi skrajno absurden

Iz tega je razviden vedno en in isti refleks tistih, ki zagovarjajo staro, komaj modificirano režimsko zgodovinopisje. Tisti, ki kritizira zločine komunizma, je po tej interpretaciji avtomatično postavljen na stran onih, ki relativizirajo nacistične in fašistične zločine. Na noben način naj se nihče ne obregne ob sliko, ki jo je režimsko zgodovinopisje po diktatu Komunistične partije (KP) ustvarilo o narodnoosvobodilnem boju. V času komunističnega enoumja je bilo zgodovinopisje namreč propagandno orodje v rokah KP. Zato pravzaprav ne moremo govoriti o pravem zgodovinopisju, saj zgodovinarji, ki so svoje delo bodisi iz prepričanja ali iz drugih razlogov, podvrgli komunistični ideologiji, niso upoštevali pravil stroke. Iz tega pa seveda avtomatično sledi, da je prikaz napačen in da mora biti spremenjen, to se pravi revidiran.

Izraz »revizija« izhaja iz latinščine, namreč iz besede »revidere« in pomeni nekaj »ponovno pogledati«. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je revizija »1. pregled poslovanja, dokumentov zaradi ugotavljanja skladnosti s predpisi, zakoni /…/2. sprememba kakega dokumenta, besedila..« Tako se opravlja revizija knjigovodstva, finančnega poslovanja,  mednarodnih pogodb, sodb, pa tudi zgodovine. 

Očitek, da zgodovinar opravlja revizijo zgodovinopisja, je že sam po sebi skrajno absurden in kaže na popolno nepoznavanje dela zgodovinarjev. Seveda mora zgodovinar nenehno revidirati svoj prikaz, če se pojavijo novi viri: dokumenti, pričevanja, fotografije. Zgodovino lahko primerjamo z mozaikom. Čim več delov imamo, tem bolj avtentična je naša slika. Za zgodovinarja obstaja ena sama vse presegajoča smernica: zvestoba dejstvom. Če se torej izkaže, da dejstva kažejo, da je dosedanji prikaz zgrešen, potem je ta potrebno na podlagi novih dejstev  delno ali pa celo povsem spremeniti.

Obstaja zgolj ena zgodovinska resnica

Ne obstajajo, kot je mnogokrat rečeno, različne zgodovinske resnice, temveč ena sama. Čimveč verodostojnih dejstev imamo, tem bližje smo prikazu dejanskega dogajanja v preteklosti. Obstajajo pa različne interpretacije dejanskosti, različni sklepi in različne moralne ocene dejanskega stanja, ki pa morajo seveda temeljiti na dejstvih – in sicer vseh znanih dejstev. Zaradi neke določene interpretacije preteklosti, zgodovinar ne sme ignorirati dejstev, ki tej interpretaciji nasprotujejo. Za neodvisnega zgodovinarja je merodajen prikaz dejstev, ne glede na to, komu ta prikaz služi in komu škoduje. Kaj takega je seveda možno samo v svobodni družbi. Zato bi zgodovinar že po  svoji profesiji moral biti nasprotnik vsakršne nesvobode in vsakega totalitarizma.

Propad komunizma v Evropi je ponovno sprožil debato o primerjavi totalitarnih režimov – in se pri komunizmu ni omejil zgolj na stalinizem. Zgodovinarjem, ki se ukvarjajo z zločini komunizma, se nenehno očita, da so militantni antikomunisti oz. revizionisti. Dela se velika razlika med žrtvami fašističnega in nacističnega režima na eni strani in komunističnega na drugi. Žrtve komunističnega režima se pogosto označujejo za sokrive za njihovo kruto usodo. Stéphane Courtois se v Črni knjigi komunizma 2, ki žal ni prevedena v slovenščino, sprašuje ali dobi raziskovalno delo, če je sistematično poglobljeno, avtomatično militantni karakter. Vpraša se: »Od kdaj se mora znanstvenik odpovedati kritični presoji?«[1]

Slovenski parlament ne zmore toliko moralne drže, da bi obsodil totalitarni komunizem

Primerjava seveda ne pomeni enakosti, ker ima vsaka država svoje posebnosti, vsak dogodek je edinstven, vendar različnih fenomenov sploh ne moremo definirati, jih uvrstiti in jih klasificirati, če se ne poslužujemo primerjav in če pri tem naše ocene ne slonijo na enakih kriterijih. To je splošna praksa politologov, sociologov, zgodovinarjev, pravnikov. Seveda potrebujemo  register značilnosti totalitarnih režimov in pojavov, ki nam primerjavo omogočajo. Te so: prevladujoča ideologija, osebni kult diktatorja, odreditev posameznika skupnosti, polastitev celotnega prebivalstva, enotnost vej oblasti, enostrankarski sistem, nesvobodne volitve, permanentne kršitve temeljnih državljanskih in človekovih pravic, popolno obvladovanje medijev, umetnosti in znanosti, indoktrinacija od zibelke do krste, politična policija, tajni zapori in tajni uradni listi, koncentracijska in delovna taborišča, militarizacija družbe in privlegiji določene skupine oz. stranke, ki jo je za komunistični jugoslovanski režim, Milovan Đilas imenoval »novi razred«.

Slovenija je v prejšnjem stoletju doživela tri totalitarne režime – fašizem, nacionalsocializem in komunizem. Ker je takoimenovana osvoboditev Slovenije iz jarma nasilnega okupacijskega režima leta 1945 vodila samo v novo suženjstvo drugega totalitarnega režima – namreč v oblast komunizma – je bila Slovenija resnično osvobojena šele 25.junija 1991. Zaradi posledic preteklih diktatur boleha dežela še danes – predvsem zaradi komunističnega sistema, ki je najdlje trajal. Fašizem in nacionalsocializem sta po vsem svetu upravičeno naletela na globok odpor, dejanja komunistov proti človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam pa še vedno ne veljajo za enakovredna obsodbe.

Zgodovinski trud mora biti temeljit tudi pri oceni totalitarnega komunizma

Slovenski parlament je ponovno zavrnil potrditev resolucije, še vedno ni pokazal toliko moralne drže, da bi obsodil totalitarni komunizem in njegova medvojna in povojna zla dejanja. Seveda ne gre za to, da bi enačili vse totalitarne sisteme. Nacionalsocializem in fašizem sta v večkratnem smislu nekaj drugega kot komunizem. Gre za to, da vse totalitarne pojave in režime, tudi komunizem,  ocenjujemo na podlagi istih kriterijev. Pri tem moramo položiti na mizo vse, kar nam je znano! Kajti zgodovinski trud mora biti temeljit.

[1] Stéphane Courtois u.a., Das Schwarzbuch des Kommunismus 2. Das schwere Erbe der Ideologie, Piper Verlag, München 2002, str. 36.

8 KOMENTARJI

  1. Grozljivo je zlasti to, da je na slovenskih tleh komunizem storil daleč največ zločinov izmed vseh evropskih držav, saj je Slovenija bila eno veliko morišče, pa kljub temu sedanja vladna koalicija, ki ima podaljšano roko v parlamentu, ne obsodi te zločine in ne sprejme evropsko deklaracijo o obsodbi totalitarizmov.

    Iz tega sledi le logičen sklep, da sedanja slovenska oblast še naprej obožuje totalitarizme in vso gorje, ki so ga storili.

    Ali ni to grozljivo?! Ali jih ni sram sedeti v slovenskem demokratičnem parlamentu?!

    • Žal slovenskih ortodoksnih levičarjev ni ničesar sram. Ker so samo preoblečeni boljševiki. Ker je njihova edina preokupacija izključno samo oblast. Briga njih za delavski razred! Gre za, po dr. Justinu Stanovniku, za totalitarno poškodovanost; bolj robato po kmečko povedano, ampak bolj razumljivo: pokvarjenost. Ideološke zasleplenosti ne bi bilo, če ne bi šlo za poškodbo človeškega značaja, da, za pokvarjenost. Ti ljudje so prepričani, da jih vse to po naravnem pravu pripada, da je “prvorazrednost” nekaj normalnega, da je treba njihovo ravnanje presojati po drugačnih kriterijih, kot to velja za ostale. Temeljno psihosocialno orodje je tkim. projekcija: vse kar slabega sami počenjajo, pripišejo drugim (projecirajo na druge), vse, kar drugi storijo dobrega za človeštvo, pripišejo sebi. To je razvidno celo na simbolni, ubesedovalni ravni: mnenjske nasprotnike obdelujejo s fašisti, ksenofobi, homofobi – v resnici pa so to oni sami.

  2. Vsak znanstvenik in tudi zgodovinar ima samo eno nalogo: iskanje resnice. Ta nikoli ni dokončna. Vedno pridejo še nova spoznanja.

    Seveda nasprotovanje revizije zgodovine nima drugega namena, kot ohranjanje sedanjih položajev. Poleg tega privrženci komunistične diktature ne poznajo drugega političnega sistema kot totalitarizem. Če nisi za komunizem, si za fašizem, sklepajo. To samo dokazuje, da je slovenska demokracija še v povojih. Mnogi so zainteresirani, da tudi tako ostane.

    Dokler bo kontinuiteta imela vse v rokah, bomo imeli demokraturo ali formalno demokracijo in stvarno mehko diktaturo. Dokler tega ne bo zrušeno, ne bo obsodbe komunizma in njenih zločinov. Tisti, ki pri teh vprašanjih zagovarjajo zmernost, pomagajo ohranjati sedanje stanje.

  3. Omenjenemu gospodu ne bo potrebno glasno in ostro nastopati: zgodovine pač ni možno (niti poskusiti) spreminjati. Zgodovina je – taka, kot je bila, niti ene sekunde preteklosti ne moreš spremeniti ali ji dati drugačno vsebino. In tudi dejstev-resnice ni mogoče spreminjati: z mitiziranjem, potvarjanjem, delnim prikazovanjem sicer lahko nekaj časa (tudi zeloooo dolgo) podajaš svojo interpretacijo – kar pa še ni (nujno, da je) resnični in verodostojni odsev časa.

    Pač pa je potrebno glasno in ostro nastopati pri vztrajanju pri krčevitih poskusih (politično motiviranega) pritiska na stroko – zgodovino, z namenom preprečevanja vpogleda v celotno resnico (in posledično: nadaljnjega ‘farbanja ljudstva’). Pričakovala bi, da zgodovinarju pustijo njegovo osnovno poklicno in raziskovalno nalogo: iskanje (čim bolj celovite) resnice o preteklosti.

  4. Zgodovina ni samo kronologija dejstev. Tako imamo propagando in dejstva. Zgodovine nimamo in je kot kaže ne znamo niti napisati.

  5. Imamo zgodovino, ki so nam jo napisali ranjeni otroci.
    Ki so sicer zmagali v času druge svetovne, kot nam venomer ponavljajo.
    Ki nikakor nočejo/ne zmorejo razumet, da je pa enkrat potrebno/nujno odrast.
    In za vse storjeno prevzet odgovornost.

  6. Največ vpogleda v novejšo slovensko zgodovino mi niso dala dela slovenskih zgodovinarjev, sploh pa ne režimskih, ampak epohalno delo sicer ekonomista dr. Aleksandra Bajta “Bermanov dosje”. Za razumevanje slovenske stvarnosti je to delo temeljnega pomena. Od zgodovinarjev pa delo dr. Griesser Pečarjeve “Razdvojeni narod”.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite