Razdvojen narod osemdeset let po nemškem napadu na Jugoslavijo

Maribor sprejel Hitlerja z navdušenjem FOTO: Fototeka Muzeja narodne osvoboditve Maribor

Čas je za revizijo interpretacije polpretekle zgodovine, ki temelji zgolj na poveličevanju NOB in ignorira monopolizacijo upora, saj je te dni osemdeset leto, odkar je 6. aprila 1941 Hitler kot odgovor na puč v Jugoslaviji pod geslom Kaznovalna akcija zapovedal bombni napad na Jugoslavijo.

S tem se je druga svetovna vojna razširila tudi nanjo. Območje sedanje Slovenije so okupirale tri sile, namreč Nemčija, Italija in Madžarska. Vendar to ni bilo vse. Niso je okupirale samo tuje sile, začela se je tudi od Komunistične partije (KP) načrtovana revolucija, ki je sprožila krvavo državljansko vojno, katere posledice čutimo še danes.

Slovenski narod je namreč še vedno razdvojen, enotnosti ni niti pri osnovnih vrednotah, na katerih temelji Republika Slovenija, ki prav sedaj praznuje 30. obletnico osamosvojitve.

Pri velikem delu Slovencev komunizem še vedno velja za manj obsodbe vrednega

V Sloveniji tudi še vedno ni bila sprejeta Resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu z dne 2. aprila 2009 o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope, ker ni edinosti o tem, da je treba obsoditi vse totalitarne in avtoritarne režime na podlagi enakih kriterijev. Medtem ko ni večjih razhajanj glede obsodbe fašizma in nacionalsocializma, velja pri delu Slovencev komunizem še vedno za nekaj manj (ali sploh ne) obsodbe vrednega.

Socialni demokrati (SD), kakor se je po dvakratni spremembi imena preimenovala Zveza komunistov Slovenije, ne obsojajo delovanja svoje stranke v preteklosti. Skupaj z zahodnimi socialnimi demokrati, ki so v preteklosti jasno obsojali komunizem, so postali člani Naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu.

Predstavniki SD se celo klanjajo pred kipi komunistov, ki so soodgovorni za množične kršitve človekovih pravic. Pravzaprav pa je razdvojenost v Sloveniji veliko večja, kot je bila v vseh letih, odkar se je Slovenija osvobodila totalitarnega jarma.

Povzročitelje nasilja med NOB je nemogoče enačiti s tistimi, ki so se le branili

Pokojni predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Jože Trontelj je predlagal spravno izjavo, ki pa je del akademikov ni sprejel. Sedaj pa je SAZU poslala v javnost izjavo, ki je pravzaprav korak nazaj od tega, kar je hotel Trontelj, čeprav se v javnosti slavi kot velik napredek. Izjava je nastala verjetno v zelo ozkem krogu tistih, ki so nastopali na simpoziju o spravi, na katerega niso povabili vseh inštitucij (npr. Študijskega centra za narodno spravo) oz. raziskovalcev, ki se strokovno ukvarjajo s problematiko, niti ne Nove Slovenske zaveze oz. potomcev žrtev revolucionarnega nasilja. Že v osnovi je zgrešeno enačiti tiste, ki so bili »zmagovalci in poraženci v odporu proti okupatorjem in bratomorni tragediji slovenskega naroda«, ker je nemogoče enačiti povzročitelje nasilja s tistimi, ki so nanj reagirali samoobrambno.

VOS je bila teroristična organizacija

Kot je v svoji mednarodnopravni študiji o Sloveniji 1941–1946 ocenil pokojni prof. Dieter Blumenwitz, je načrtno sistematično preganjanje drugače mislečih med državljansko vojno do trenutka, ko so zavezniki partizane priznali za vojskujočo stran, »kaznivo dejanje zoper človečnost«. Dejanja VOS-a niso imela pravne podlage in so bila v nasprotju z mednarodnim pravom, torej so bila teroristična dejanja. Potem ko je bila Titova stran priznana kot vojskujoča se stran, pa je bila prav tako vezana na mednarodno pravo.

»Napade Oddelka za zaščito naroda (OZNA) na slovensko civilno prebivalstvo, pomore celih skupin prebivalstva, moramo oceniti kot vojne zločine« (Dieter Blumenwitz, Okupacija in revolucija v Sloveniji (19411946), Celovec-Ljubljana-Dunaj 2005, str. 172). V mednarodnem pravu se seveda upošteva načelo samoohranitve, tako Blumenwitz, »ki zajema tudi pravico v sili, pravico do samoobrambe in pravico do samopomoči«. Pravica silobrana izključuje kaznivost, obramba pa mora biti sorazmerna. To je upoštevalo tudi mednarodno sodišče v Nürnbergu.

Seveda so bili tudi v Sloveniji med vojno ljudje, ki so sodelovali z okupatorjem bolj, kot je bilo treba za vzpostavitev reda in miru. Brez dvoma so bili na obeh straneh storjeni zločini. To izjava SAZU tudi navaja in označi množični poboj domobrancev in civilistov po vojni za največji zločin. Umestno pa je tukaj vprašanje, kdo je bratomorno vojno začel  ̶  in seveda tudi, ali so bili storjeni zločini del strategije neke organizacije z določenim ciljem, so bili storjeni s prepričanja, pod prisilo, zaradi osebnega maščevanja ali iz kakšnih drugih razlogov.

V zaščitnem odloku (16. 9. 1941), ki je na strani NOB veljal kot zakon, na katerega so se sklicevali pri maščevalnih akcijah proti ideološkim nasprotnikom pa tudi na montiranem kočevskem procesu leta 1943, je Vrhovni plenum OF, ki se je preimenoval v Slovenski narodno osvobodilni odbor, celo izrecno izključil, da se dejanja, storjena pod prisilo, upoštevajo drugače kot tista brez prisile.

Revidirajmo ustaljeno interpretacijo polpretekle zgodovine, ki temelji zgolj na poveličevanju NOB

Tukaj je seveda treba upoštevati zgodovinska dejstva, revidirati je torej treba ustaljeno interpretacijo polpretekle zgodovine, ki temelji zgolj na poveličevanju NOB in ignorira monopolizacijo upora  ̶ in ki označi vsakogar, ki je deloval zunaj OF in partizanov proti okupatorju, za izdajalca, ki ga je bilo treba odstraniti. Izjava SAZU sicer govori o črno-belem prikazovanju, ki se je uveljavilo po drugo svetovni vojni in je potrebno revizije, vendar na drugi strani takoj opominja, da obstajajo težnje, da se ena poenostavljena pripoved zamenja z drugo, in obsoja poskuse revizije kot enostranske, ideološke. Res se je treba soočiti s preteklostjo, res je tudi, da ne bomo nikoli imeli enotnega pogleda na zgodovino. Res pa je tudi, da je odprta diskusija, izmenjava mnenj na strokovni ravni brez deljenja na naše in vaše, pri nas na zelo nizki ravni.

Kdor presoja zgodovinsko in pravno situacijo v Sloveniji med drugo svetovno vojno, se ne sme omejiti na črno-beli prikaz okupacije in upora. Objektivnost zgodovinske vede od njega zahteva, da ne dela selekcije, da ne moralizira enostransko, da ničesar ne zataji, ne prikriva relevantnih pojavov niti jih ne razvrednoti in obsoja, ne da bi upošteval specifične okoliščine časa, pa tudi da ničesar nekritično ne glorificira.

Odpora proti okupatorju ni vodila samo NOB, temveč so bili na tradicionalni strani Slovenska zaveza, Narodni odbor, legije (Slovenska, Sokolska in Narodna legija, Pobratim, četniki) ter ilegalne obveščevalne službe, tako je bilo tudi v vrstah domobrancev  ̶  vrsto oficirjev je prav zaradi tega Gestapo aretiral in poslal v Dachau, po vrnitvi domov pa so se znašli na zatožni klopi na božičnem procesu  ̶  in končno jugoslovanska vlada v Londonu, v kateri so bili tudi slovenski ministri, vendar izjava SAZU ne upošteva kršitev človekovih pravic, »za katere je bila odgovorna oblast v desetletjih po drugi svetovni vojni«, kot je napisal Trontelj.

Nova interpretacija zgodovine NOB je potrebna, a naj bo zastavljena nepristransko, brez predsodkov in brez vnaprej določenega rezultata

Razprava o slovenskem zgodovinopisju ni samo dobrodošla, je izredno nujna. Vsekakor pa mora potekati na določenem nivoju in brez osebnih napadov. To nikakor ne pomeni, da moramo biti vsi istega mnenja oz. da ponavljamo prakso preteklih dni in zapremo usta drugače mislečim, niti ne takrat, kadar je njihov prikaz otipljiva neresnica. Nova interpretacija zgodovine je potrebna, vendar interpretacija, ki odstrani potvorbe in vzame plašnice z oči – taka, ki je zastavljena nepristransko, brez predsodkov in brez vnaprej določenega rezultata. Zgodovinopisje kot znanost – to je vsekakor konsenz resnih znanstvenikov v celotnem svobodnem svetu – pa je dolžno upoštevati samo preverljiva dejstva. Obstajajo samo različne interpretacije dejanskosti, različni sklepi in različne moralne ocene dejanskega stanja. Za neodvisnega zgodovinarja je merodajen prikaz dejstev, ne glede na to komu ta prikaz služi in komu škoduje. Zato mora biti zgodovinar že zaradi narave svojega poklica nasprotnik vsake nesvobode in vsakega totalitarizma.