DESUS – udbovski nahrbtniki in moški šovinisti

5
Foto: DESUS

Nekateri restavratorji komunizma v DeSUS, še vedno mislijo, da je komunizem večen, kot so nas učili v šoli. V svetu menda tudi ni primera, da bi upokojenci v parlamentu imeli svojo stranko. No, prebarvani udbovci niso samo v DeSUS-u, so tudi v drugih naših strankah, denimo v SD. So pa še drugi »vplivneži« – predsedniki društev in celo večkratni župani, ki se jim je uspelo (v očeh ovc) spremeniti v vplivne može.

Nekateri so »nahrbtnike« odložili, drugi jih še uporabljajo

Nekdaj so udbovci imeli za poglavitno nalogo tudi prisluškovanje po gostilnah, saj so imeli poleg svojih denarnic še državne. Parlamentarna stranka Levica, ki prav tako spada med prvorazredne, torej med restavratorje komunizma, je še premlada, da bi ji lahko obesili »udbovski nahrbtnik«. Je pa DeSUS v zadnjih letih Slovenije že tudi odložil nekaj »udbovskih nahrbtnikov«, saj v našem parlamentu ni več izrazitih gromovnikov, kot so bili na začetku. In vendar je še kak »kameleon«, ki misli, da se je njegovo ovaduštvo pozabilo in da so vsi dokumenti uničeni. Nekateri restavratorji komunizma, pa ne samo v DeSUS-u, še vedno mislijo, da je komunizem večen, kot so nas učili v šoli. In nekateri od teh se še danes skrivaj ukvarjajo s to obrtjo: spremljajo, s čim se pečajo in s kom se družijo krajani v njihovem »becirku« (lastna izkušnja).

Oče je bil v svinčenih časih kot kulak trikrat na »orožnih vajah«, ki se niso vpisovale v vojaško knjižico. V naše gulage (vožnjo lesa iz Pohorja) je moral, ker ni znal »molče trobentati«. Med počitnicami sem zato moral doma pošteno delati, da se je požela pšenica (vsaj za obvezo) in posušilo nekaj sena za živino. Ob začetku šolskega leta na TSŠ v Ljubljani pa so se organizatorji čudili, da se nisem med počitnicami udeležil mladinske delovne brigade. Kot že upokojenca in tudi »prostega strelca« pa so me rdeči novinarji spraševali, zakaj grdo pišem o komunizmu – češ da sem imel dobro službo!

Na zunaj revščina, za vrati pa velikokrat razkošje

To zimo sem poleg surfanja po internetu prebral tudi nekaj knjig. V drugi knjigi iz zbirke Na dvoru rdečega carja izpod peresa Simona Sebaga Montefioreja iz leta 2014 na strani 336 opisuje pripravo Rusov za prvi prijateljski obisk Berlina po podpisu pakta o nenapadanju s Hitlerjem – 23. avgusta 1939. 10. novembra 1940 so se Stalinovi politkomisarji kot diplomati odpravljali na prijateljski obisk v Berlin. Citiram delček opisa tega prvega prijateljskega in diplomatskega obiska:

»Ruska delegacija je nosila temno modre obleke, sive kravate in cenene polstene klobuke, očitno naročene pri grosistu. Ker so si nekateri posadili klobuke postrani, drugi na teme, tretji na čelo kot mafijci, je bilo jasno, da številni še niso imeli na glavi zahodnjaškega pokrivala.«

Besedilo sem navedel zato, da se vidi, iz kakšne enorazredne revščine izhaja komunizem, pravzaprav zaradi primerjave z sedanjimi našimi milijonarji, ki so v večini bivši komunisti in imajo kot tajkuni skrit denar po svetu. V vsem času boljševizma v SZ (Lenin, Stalin do Gorbačova) so najvišji predstavniki oblasti v SZ hodili v Kremelj v rubaškah, tradicionalnem ruskem kmečkem oblačilu, ki so predstavljale komunistično revščino, na katero so še tedaj prisegali tudi naši komunisti (Moša Pijade, AVNOJ, Bihač, l. 1942)

5 KOMENTARJI

  1. V tem primeru ne gre za udbovsko ampak ideološko dediščino, ki je sramota za demokratični parlament, ki bi naj bil suveren po odnosih in dejanjih. To dejanje je treba na volitvah obsoditi, da se prekine z ideološko dediščino. Demokracija je stvar resnice, poštenja in spoštljivosti !
    Avtorju hvala za odličen prispevek !

  2. Nekaj podobnega sem kot “kulaški sin” doživljal tudi sam. Moram pa priznati, da so nas učitelji, tudi bolj rdeči, kot številčno družino vseeno spoštovali. No, treba pa se je bilo nam nekoliko bolj potruditi kot otrokom ljudi na položajih, ti so bili serijski odličnjaki. Za to sem jim še danes hvaležen. Ko so prišle počitnice, so šli proletarski otroci, torej vsi, ki niso bili kulaški, na morje, mi pa smo morali doma trdo delati. “Hvala za tako kulaštvo!”, je nam rojilo po mladih buticah – začetek uporništva in bodoče opozicije. Ker nas je vleklo v širni svet, smo tudi mi hoteli v mladinske delovne brigade. “Jih imaš že doma,” je bil najpogostejši odgovor staršev. Česa vse so nas s tem obvarovali, se zavedamo šele danes – predvsem temeljite indoktrinacije.
    Le-te smo bili deležni pozneje v JLA, ampak jaz k sreči tudi ne pretirano. Kot družboslovec sem bil po “obuki” (veza – bez veze!) napoten v Beograd skoraj v civilno služenje v zvezni sekretariat za ljudsko obrambo (raziskovalni center). Tam je bilo dosti mladega, izobraženega vojaškega kadra, tudi doktorji znanosti, ki so, začuda, imeli v sedemdesetih letih kar veliko kritičnih pogledov na razmere in vodenje v državi (“Neće se to dobro završiti!”). In po manj kot dvajsetih letih pozneje se res ni. Že tedaj je bilo čutiti mednacionalne napetosti, ki so kasneje eskalirale v krvavi obračun. Vseeno pa mislim, da Jugoslavija ni šla po zlu pretežno zaradi teh, ampak se je sesula vase iz čisto gospodarskih razlogov. Komunizem pa tudi ni bil tisto vezivo – kar so naivno pričakovali – da bi držal skupaj tolikšne jezikovne in kulturno-civilizacijske razlike.
    Pred leti sem v Beogradu opazil, da je naše nekdanje “delovno mesto” v mnogonadstropni stolpnici ostalo po napadu Nata popolnoma nedotaknjeno, sosednja stavba generalštaba JLA pa kot vojaški objekt popolnoma porušena. Res so merili do metra natančno.
    Čeprav se morda otroških let spričo “zaznamovanost” spominjamo z rahlo grenkobo, nas je prav ta depreviligiranost naravnala v vztrajen študij in zavzeto kasnejše delo, brez potrebe po kakršni koli politični lojalnosti in poslušnosti. Vseeno se je torej splačalo! Zato s toliko večjim prezirom spremljam (no, zelo površno in z odporom) petkovo afnanje vsega site in naveličane ljubljanske anarhistične mladine.

    • Tezko je reci, koliko je ta mladina ljubljanska. Ker gre v znatni meri za prisleke na studij v Ljubljano, kjer ne tako redki v odsotnosti druzinske kontrole in ob slabih zgledih podivjajo. Razen tega je bilo z drugo vojno mescanstvo pri nas uniceno in zdesetkano. Morda ga je ostalo 10 procentov prebivalstva. Ostali v vecini slovenskih mest, v Kopru pa se bolj, so prisleki, nekateri tudi po rezimski direktivi, tako s slovenskega podezelja, kot od 60 let naprej z Balkana. Da pa je ustvarjena atmosfera v Ljubljani, zal tudi, ce ne se posebej po letu 1990 naklonjena dekadenci in parazitstvo pa nedvomno drzi. Verjetno se je simbolicno zacelo z nelegalno prisvojitvijo Metelkove.

  3. Če zanemarim, da je rušenje ministrice za kmetijstvo motivirano prvenstveno z željo po zrušitvi celotne, dobro delujoče Janševe vlade, so se mi ob napadih na gospo Aleksandro Pivec, ki izvirajo iz vrst stranke Desus, porodile podobne misli, kot so izpostavljene v naslovu članka.

    Nove predsednice stranke so se lotili upokojeni dediji, ki so glavnino svojih poklicnih karier oddelali v bivšem režimu (med njimi najdemo tako udbovce kot vidne družbeno-politične delavce z državne rtv) in jim gre v nos, da bi jih vodila visoko izobražena, lepo urejena in kultivirana mlajša ženska iz drugačnega časa, kot je bil njihov.

    Predsednica Desus je višje izobražena, bolje izrazno kultivirana ter mlajša in privlačnejša na pogled od večine strankinega članstva. Celo kamere jo imajo veliko raje kot njenega predhodnika. Predvsem pa nova predsednica ne govoriči v prazno kot njen predhodnik. Upokojencem ni obljubljala 1000€ pokojnine, ki jih ne bi mogla zagotoviti, obljubila pa je ustanovitev demografskega sklada in to v kratkem času tudi uresničila. Tega stari dediji niso pričakovali.

    V združbo Desus je očitno veliko bolj pasal #bolimeđoko# Karl z dolgim ostržkastim nosom, robatim gostilniškim humorjem in poudarjenim rusofilstvom. Po njegovih nastopih je še vsak, pa čeprav le polizobražen Desusov poslanec, kot govorec pred kamero izpadel pametnejši od Karla.
    Res pa je bil slednji vso svojo politično kariero zaščiten s teflonom. Namesto da bi ga medijski watchdogi zaradi njegovih političnih napak raztrgali, so njegove dovtipe predstavljali kot vrhunec slovenskega političnega humorja – vse dokler ga ni nasledil komedijant s nesmiselnimi šarcizmi.

    Po pojavu nove predsednice stranke je le še redkokateri novinar vprašal Desusove poslance za mnenje pred kamero. O Karlu se pa v medijih sploh ne govori več. To ga mora boleti.

    Desusovi poslanci, ki zdaj zaradi bagatelnih vsot domnevno neutemeljeno porabljenega javnega denarja, bojevito vklikajo k odstopu Pivčeve, se najbrž že ves čas od začetka njenega predsedovanja počutijo nekako zapostavljene. Zato so toliko bolj glasni, ko se jim je končno ponudila priložnost za vpitje. V politični karieri itak nimajo kaj izgubiti, tudi če ne bodo več izvoljeni. Bodo pač ostali, kar so – upokojenci.

    (Vloga ministra Gantarja v zoperstavljanju novi predsednici in njegove ambicije v stranki zaenkrat zame ostajajo popolna uganka…)