Resolucija o slovenski zgodovini in spravi

24
260

nova slovenska zavezaNa občnem zboru 21. marca 2015 smo zbrani člani društva Nova slovenska zaveza obravnavali stanje pravne države in napredek slovenskega naroda v postopku končanja državljanske vojne in doseganju sprave. V letu, ki zaznamuje 70 let od konca druge svetovne vojske, smo svoje ugotovitve in zahteve strnili v Resoluciji Nove slovenske zaveze o vprašanjih slovenske zgodovine in sprave slovenskega naroda.

I. Naša poklicanost

Kot edino vseslovensko društvo protirevolucionarnih veteranov, žrtev, beguncev, njihovih sorodnikov in prijateljev, se čutimo poklicani, da spregovorimo o našem pogledu in naših prepričanjih, saj nas pri tem vodi enaka odgovornost do naših sodržavljanov in naslednikov, kot je odgovornost do pokojnih, ki smo jih iz anonimnosti in pozabe priklicali v javnost s postavitvijo farnih spominskih plošč, na katerih so zapisana njihova imena.

Kot organizacija civilne družbe ohranjamo izročilo medvojne Slovenske zaveze, ki je v tistih časih združevala politične sile, izobraženstvo in meščanstvo ter opozarjala na nevarnost Slovencem tuje ideologije, ki jo je naznanjala boljševistična revolucija. Danes, ko smo priča popolni medijski zmanipuliranosti in pomanjkanju zdrave pameti pri vladajočih strukturah v kulturi, politiki, gospodarstvu in sodstvu, smo postavljeni tudi v odgovorno vlogo društva, ki brani temeljne vrednote krščanstva, ki so osnova demokracije in moralnih načel zahodne civilizacije, za katere smo prepričani, da določajo našo narodno identiteto.

II. Samostojnost kot prelomnica

V letu 2015 se spominjamo 25 let od zgodovinsko najbolj enotnega trenutka slovenskega naroda, ko je na plebiscitu odločil, da bo živel v samostojni državi.

Iz te plebiscitarne volje je izšla Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki v svojem uvodu kot enega izmed razlogov za njen sprejem navaja dejstvo: »da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin”.

Z zadovoljstvom sprejemamo pravno utemeljitev vrednostnega koncepta slovenske državnosti, ki ga je soglasno sprejelo Ustavno Sodišče Republike Slovenije leta 2011 v svoji odločbi U-I-109-10: »S sprejetjem teh osamosvojitvenih dokumentov torej ni prišlo samo do prekinitve državnopravne povezave med Republiko Slovenijo in SFRJ, temveč je šlo za prelom s temeljnim vrednostnim konceptom ustavne ureditve.«

Ta nedvoumen zapis nam daje podlago za prepričanje, da je nova država dolžna ravnati tako, da se vrednostni koncept ustavne ureditve, ki je bila s plebiscitom in osamosvojitvijo zavržena, ustrezno kritično presodi tudi v pravnih aktih, na osnovi katerih nekateri predstavniki države z našimi skupnimi finančnimi sredstvi podpirajo pozitivno vrednotenje tega istega zavrženega koncepta.

III. Problem notranjega protislovja

V poskusu razumevanja današnjega slovenskega trenutka smo prišli do zaključka, da je slovenski narod ujet v nemogoče notranje neravnovesje, ki izhaja iz protislovnega vrednotenja lastne zgodovine, predvsem komunistične revolucije. Dokler tega neravnovesja ne bomo prešli, je nemogoče pričakovati, da bi narod z lastno državo lahko dolgoročno ubranil svoj obstoj, saj je sam po sebi razdeljen in zato inferioren v odnosu do drugih narodov, ki svoje domoljubje in narodno zavest črpajo iz enotnosti vrednostnega sistema svojih državljanov.

IV. Odnos do revolucije določa položaj državljana

Odnos do komunistične revolucije prepoznavamo kot temeljno ločnico v odnosu med slovenskimi državljani in državo, saj ugotavljamo nadaljevanje diskriminacije – na pravni, praktični in psihološki ravni, – ki se izkazuje v politično podprtem in vsesplošno uveljavljenem nadaljevanju tolmačenja, da je protirevolucionarni boj zgodovinska napaka, izenačena z izdajo lastnega naroda.

Ker je totalitarna oblast sistematično in grobo določila novo družbeno elito po načelih pripadnosti, poslušnosti in zvestobe do revolucionarnih idej in zmagovalcev ter jo vsadila v državo in njene podsisteme (politika, pravosodje, šolstvo in znanost, zdravstvo, kulturo, medije,…) ter v “državno” gospodarstvo (banke, zavarovalnice, zavode, podjetja,…), je ta elita, iz samoobrambe krivično pridobljenega družbenega statusa, postala največji zajedavec nove države in nove demokratične ureditve.

Ker družba ne zmore notranjega konsenza o vrednotenju komunistične revolucije, tudi ni širšega moralnega temelja za obsodbo pridobljenih pravic, privilegijev in družbenega položaja, ki pripada zgolj iz naslova zvestobe totalitarnemu režimu in priznavanju njegove legitimitete.

V. Kriteriji za vrednotenje revolucije

Komunistično revolucijo sodimo po naslednjih kriterijih:
a) metoda njene izvedbe, ravnanje njenih nosilcev in odnos idejnih voditeljev do teh dejanj;
b) sposobnost trajnostnega obstoja njenih idej;
c) posledice, ki jih je njena uspešnost prinesla državljanom in slovenskemu narodu.

Po vseh kriterijih nesporno ugotavljamo, da je bila revolucija za slovenski narod ne le zgrešena, marveč zavrženja vredna zabloda, ki je posameznikom prinesla neizmerno gorje, narodu kot celoti pa civilizacijski zlom. Revolucija je bila izvedena v času oslabljenosti naroda in z zlorabo okupacije kot alibija za prevzem oblasti, kar daje še dodatno težo našemu prepričanju, da narodova dobrobit nikoli ni bila cilj komunistov.

VI. Sožitje in pomiritev

Pot do sožitja in pomiritve je v enotni obsodbi zla komunistične revolucije, ki je privedlo do genocida in eksodusa ter s tem popolne deformacije v narodovi strukturi. Sprava ni simbolična gesta ali dogodek enkratnega značaja.

Sprava pomeni, da se še živeči nosilci revolucionarnih idej ter vsi, ki so iz prepričanja ali koristoljubja sodelovali pri njeni izvršitvi, svojemu narodu opravičijo za pomorjena življenja, za trpljenje preživelih in za zgodovinsko zablodo, ki smo jo kot narod in država utrpeli. Svoje opravičilo pa morajo podkrepiti z iskrenim praktičnim trudom, da se obelodani vsa resnica in razkrije tudi najbolj temačne skrivnosti. Vsem, ki so sodelovali z dobrimi nameni, želimo poguma za priznanje, da so živeli in ravnali v zmoti ter da bi v obsodbi sistema ne čutili tudi lastne obsodbe.

VII. Naša pričakovanja

Pričakujemo,
• da Državni zbor Republike Slovenije z enotnim pravnim aktom povzame temeljno sporočilo iz citirane odločbe Ustavnega sodišča ter ugotovitve, ki jih je Evropski parlament zapisal v svoji Resoluciji št. P6_TA-PROV(2009)0213 dne 2.4.2009;
• da na osnovi akta iz prejšnje alineje Vlada Republike Slovenije pripravi vse potrebne spremembe pravnega reda Republike Slovenije, da bo vsebinsko vzeta legalnost in legitimnost vsem aktom, ki obravnavajo nasprotnike komunistične revolucije ali državne ureditve ter bosta vsem vrnjena čast in dobro ime;
• da Državni zbor Republike Slovenije sprejme jasno pravno kvalifikacijo izvedbe posamičnih in množičnih umorov, pobojev, mučenj in preganjanj v času od 6.4.1941 do
8.4.1990 ter njihovo tedanje in kasnejše prikrivanje kot enakovredno genocidu, kar je po uradni dolžnosti potrebno preiskati brez zastaralnih rokov;
• da Vlada Republike Slovenije v svojih izvedbenih in proračunskih dokumentih zagotovi uresničitev nalog iz prejšnje alineje;
• da Vlada Republike Slovenije zagotovi izdajo mrliških listov po uradni dolžnosti vsem žrtvam revolucije ter hkrati zagotovi odkritje in preiskavo množičnih nahajališč posmrtnih ostankov, identifikacijo ter pokop v družinskem ali enotnem skupnem grobu;
• da Vlada Republike Slovenije na novo pravno uredi področje pravic veteranov, invalidov, vojaških pokopališč in drugih pravic pripadnikov oboroženih sil tako, da bo zagotovljeno spoštovanje enakosti;
• da Državni zbor Republike Slovenije uvede državni praznik »Dan spomina«, ki bi ga obeleževali z dela prostim dnevom vsako leto prvi ponedeljek v juniju in bi služil spominu na vse žrtve vojne in revolucije;
• da odgovorni na področju šolstva zagotovijo zgodovinsko jasno, vsebinsko obrazloženo in vrednostno kvalificirano poučevanje slovenske zgodovine 1941 do 1990 na osnovi ustreznih učbenikov ter uvedejo obvezno izvedbo ekskurzije v program osnovnošolskega pouka zgodovine 20. stoletja, ki bo učencem predstavila ali Barbarin rov (Hudo jamo) in Teharje ali Kočevski rog ali katero izmed drugih ustrezno urejenih prizorišč pomorov;
• da Državni zbor zakonsko uredi kaznivost poveličevanja ali zanikanja obstoja ter zločinskosti komunistične revolucije, totalitarnosti državne ureditve SFRJ ter načelo neskladnosti današnjega opravljanja odgovornih državnih služb (poslanec, minister, predsednik, sodnik, tožilec) z delom v tajnih službah nekdanje države ali političnim funkcionarstvom v okviru organizacij nekdanje države;
• da Državni zbor zakonsko uredi kaznivost uporabe revolucionarnih simbolov z nameni poveličevanja ali opravičevanja.

VIII. Zaključek

S prizadevanjem za resnico bomo našli pot do pravične družbe. Družba, ki bo pravična, bo sama po sebi v zadoščenje vsem, ki so krivico utrpeli. V trpljenju naših pokojnih žrtev ter v molitvah naših beguncev in preganjancev prepoznavamo moč resnice, ki je navkljub prikritim grobiščem, preganjanju in zamolčanosti, omogočila pridobitev lastne države. Ta dar državnosti nam daje odgovornost do prihodnjih rodov, saj je ideologija komunističnega zla poražena, slovenskemu narodu pa dana priložnost za nov začetek.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


24 KOMENTARJI

  1. “… protirevolucionarni boj zgodovinska napaka, izenačena z izdajo lastnega naroda.”

    Nosilci t. i. protirevolucionarnega boja so od prvega dne okupacije nedopustno kolaborirali z okupatorji Slovenije, seveda s tistimi, ki so jim to milostno dovolili (Italijani, Nemci nikakor ne). Spomnimo se Rožmanovega vdanostnega pisma Musoliniju, pa klečeplazniškega obiska pri Grazioliju, pa maš za zmago italijanske vojske itd.

    Belogardisti in domobranci so bili torej v prvi vrsti kolaboranti z nacifašističnimi okupatorji, šele potem protikomunistični borci. Namesto, da bi njihovi biološki in/ali idejni potomci priznali popolno zavrženost njihovega početja in molčali v sramoti, s svojimi z zgodovinskimi dejstvi skreganimi nebulozami še naprej nesramno posiljujejo Slovenke in Slovence …

    • Tebe že amnestija postavlja na laž, izdaja za provokatorja.
      Ti si torej “pravičnejši” od samih komunistov. Mislim, da vsak razume, kaj to pomeni.
      Kdo je bil kaj ali v prvi vrsti ali drugi vrsti ni tako pomembno. Kako nekdo slavi svojo zmago pove veliko več o njemu.
      Sramota zmagovalcev je stokrat večja. Zato pa jo je potrebno pometati pod “kolaboracijo z nacizmom”, pa čeprav je bila ta kolaboracija zelo neuspešna in zato sama v sebi brez velikega pomena.
      Odtod tudi amnestija, čeprav posthumna.
      Zaradi sramote zmagovalcev je potrebno tudi zatajiti amnestijo, kot da je nikoli ni bilo. Sramota zmagovalcev je neizmerna.

    • Pisariš neumnosti. Kdo je bil Rožman? Ljubljanski škof. Tudi če bi dejansko klečeplazil, kot bluziš, je to zgolj škof in ne vojaška, politična in vsakršna druga oblast, ki dejansko ima neko moč. Ti je to jasno, totalitarni vernik? Verjetno ne.

      Seveda se ti ne sanja, kaj je sploh vojna. Najbrž še nisi pomislil, da je vojna institucionalna zadeva, ne pa igračkanje terorističnih psihičev tipa Daki. Pred okupacijo so se v Jugoslaviji in z Jugoslavijo dogajale mnoge obveščevalne dejavnosti. V Jugoslaviji je bila legalna oblast, ki je edina imela mandat odreagirati glede okupatorja. Odreagirala je, kot je bilo možno. Torej Nemci niso kar preprosto vkorakali, kot si bral v svojih partizanskih pravljicah.

      Ko je neka država okupirana s strani neke vojaško veliko močnejše države, se je po Ženevskih konvencijah prepovedano igrati Mirka in Slavka in na ta način vznemirjati vojaško oblast, da po vojaških predpisih kaznuje prebivalstvo. Če slučajno okupator takoj ne vzpostavi policijske zaščite, ki jo je dolžan, ni dovoljeno kar ropati trgovin in privatne in državne imovine (saj vendar ni policije), kot misliš ti v svojih spranih mislih. Rop je še zmeraj kriminal, v vojnih razmerah ima še večjo težo. Zaščita starejših, žensk in otrok so še vedno prioriteta krepko pred tvojo sprano in zlajnano tako zvano osvobodilnostjo. In tako naprej.

  2. Končno pozitivni ustvarjalni predlogi civilizacijskih in pravičnih ukrepov, ki bodo ponesli Slovenijo v plemenito družbo vrednotno civiliziranih držav.

    Povsem drugače od tistih, ki Slovenijo in državljane omalovažujejo in jih imajo za nesposobne za civilizacijski duhovno vrednotni preporod in jih na ta način tiščijo nazaj v objem totalitarne miselnosti in barbarskega terorja.

  3. Nekateri vedo, da se lahko na oblasti obdržijo le, če ni resnične demokracije, pravičnosti ter graditve skupnega slovenskega dobrega.

  4. Sprava je potrebna in mogoča!
    »Z izdajalci sprava ni mogoča. Lahko se kvečjemu pomirimo, spravimo pa ne,« tako nedavno letos zopet pove Tit Turnšek , predsednik ZZB. To je lahko razumljivo. Toda vodstvo ZZB vseskozi zanika kruto dejstvo, da je bila med okupacijo, med NOB, izvedena tudi revolucija. Kdo jo je začel? Bila je prava državljanska vojna, ki je povzročila mnogo nepotrebnih žrtev in gorja, na obeh straneh, med vojno in po njej. In to gorje za nastanek režima, ki je propadel. Vsaka revolucija pozna revolucionarje in proti revolucionarje. Se menda ve, ali še ne!? Tako sporoča tudi Inštitut za novejšo zgodovino. Ponovim. Milan Kučan je zapisal, da obžaluje in obsoja povojne zunaj sodne poboje, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Predsednik SŠK, novomeški škof Andrej Glavan je lani v Kočevskem rogu poudaril, da je sprava mogoča, če žrtev in krivec presežeta prizadetost in se potrudita za odpuščanje. Murskosoboški škof dr. Peter Štumpf pa je lani dejal: »Na Teharjah se je ubijalo in umiralo samo zaradi primitivnega in brezumnega sovraštva«. Človek, ki je okužen s sovraštvom, lahko zelo dolgo deluje kot mirovnik, kot domoljub, kot dobrotnik in celo kot vernik. Sprava se mora zgoditi in se bo zgodila.« Letos ob velikonočnih praznikih novi ljubljanski metropolit škof Stanislav Zore pozove:« Kristjan mora biti prvi, ki se zaveda svoje grešnosti in človeških omejitev, ter prvi, ki bo storil korak čez strahote in odpustil neodpustljivo.« Kaj smo se iz krvavega dvajsetega stoletja dovolj naučili? Profesor literature, socialni filozof, Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu pravi: «Naučili smo se poslušati mnenja drugih, v drugi polovici dvajsetega stoletja pa smo se naučili prisluhniti tudi žrtvam. Tega prej ni bilo, vsaj ne v takšnem obsegu. Ljudje so preživeli nemška koncentracijska taborišča ali sovjetske gulage in o tem napisali knjige, to je novo, in v skladu s tem se je spremenilo tudi razumevanje pravnega in pravičnega, žrtve se jemlje veliko bolj resno kot prej. Bral sem o tem, da gre za nekakšno tekmovanje spominskih kultur, na primer protikomunističnih in katoliških, ki so Nemčijo v primerjavi s partizani videle kot manjše zlo. Kaj je lahko odgovor na te razkole? Čas. Vsak naj tudi naprej dela tisto, kar misli, da je prav, pa če je pri tem uspešen ali ne. Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik.« Nasvet, ki je vreden da se uresniči. Dejstvo je: »Če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej, če bi se Zveza združenj borcev kritično distancirala od revolucije, ki je že med vojno, še posebno pa prva leta po njej naredila ljudem toliko hudega bi bilo prav«. Tako pravi dr. Spomenka Hribar, ki vztraja: “Moramo se spraviti med seboj, to pomeni, da nisi samo “eden” ali “drugi”, ampak da pristaneš na toleranco, medsebojno sodelovanje. Glavni problem, ki ga imamo, je naša razdeljenost, sovražnost, ki se kaže na vse možne načine. To je tisto, kar nam jemlje energijo, voljo in moči, in če hočete, tudi perspektivo.” Sem enakega mnenja. Strinjam se tudi z bivšim ameriškim veleposlanikom v Sloveniji, Josephom A. Mussomelijem, ki je mnenja: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.« Dr. Viktor E. Frankl, genialna osebnost 20. stoletja, psihiater, nevrolog, ki je preživel štiri nacistična koncentracijska taborišča, je po štirih letih življenja v taborišču tehtal le 38 kilogramov. V nacističnem režimu je izgubil svojo ženo, brata, starše in večino svojih prijateljev, a je kljub vsem prestanim grozodejstvom, na koncu rotil svoje sojetnike, sotrpine: »Ne maščujte se sami, sicer smo vsi zaman trpeli.« Zato je nedvomno vloga politikov, torej države kot oblasti, za spravo odločilna. Strinjam se, če bo demokratična oblast pokopala umorjene, spremenila morišča v grobišča, kaznovala zločince, popravila krivice, nacizma, fašizma, komunizma in vzdrževala spomin na zlo, bomo to šteli za pravično. Med »NOB« je bil nedvomno upor proti okupatorju, a ne samo eden, a revolucija je izsilila monopol, dopustila je le upor vezan z revolucijo. Slovenski parlament je zato z aplavzom pritrdil dr. Francetu Bučarju, ki je razglasil: »Državljanska vojna je končana!« Trditi, da revolucije ni bilo, torej ni pošteno, ni spravno, ni demokratično, ni državotvorno! Sprava je mogoča in potrebna. Upoštevajmo nasvete in dejstva! Skupaj z ostalo Evropo praznujmo 9. maj »Dan zmage«! Čas je, da poskrbimo za našo skupno zgodovino in perspektivo!

    • “Toda vodstvo ZZB vseskozi zanika kruto dejstvo, da je bila med okupacijo, med NOB, izvedena tudi revolucija.”

      Najdi mi pravno podlago in zgodovinske dokumente, ki bodo ta tvoj in vaš NOB utemeljile kot pravično osvbodilno vojno, ki jo jo organizirijajo in vodijo legitimni in usposobljeni ljudje, ki upoštevajo ženevske konvencije, sicer so vsi tvoji stavki eno navadno flancanje.

      DO TEGA TRENUTKA še nisem videl enega dokumenta, na osnovi katerega bi lahko sklepal, da so bili samozvano vodstvo in vidni izvajalci tega t.i. NOB v Sloveniji kaj drugega kot skupina teroristov.

      • Saj kot razumem g. Mihič ne trdi da je šlo za pravično vojno, res pa je da z navajanjem vseh teh virov zbledi njegov osebni odnos do tega vprašanja.

  5. Ob obletnici svobodnih volitev
    Ob praznovanju 25. obletnice prvih svobodnih demokratičnih volitev berem o »legendarnem« partizanskem komandantu Francu Severju – Franti, ki je gotovo zaslužen pri pregonu okupatorja, a ga enopartijski režim očitno ni zadostno cenil. Franc Sever je eden silno redkih iz partizanskih vrst, ki je iskreno povedal javnosti, kar se je in se še prikriva in je zato gotovo svojstven človek. Partizanski komandant Franc Sever – Franta, letalski polkovnik JLA, ki se je ob koncu vojne pogajal tudi o predaji ustašev, je namreč v intervjuju, ki ga je vodil Lado Ambrožič, na RTV, v nedeljo zvečer 14.04.2013, med drugim povedal, da so mu po končani 2. svetovni vojni, po vrnitvi iz študijev in bivanja v SZ, že v ob vrnitvi v Beograd, ko je povedal, kakšen režim in težko življenje ljudi je videl v SZ, najprej zabičali, da mora o tem molčati. Nato pa mu je tudi Matija Maček, komunistični funkcionar in vodja slovenske OZNE, dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Prvi predsednik parlamenta, dr. France Bučar, je ob obletnici svobodnih volitev zopet javnosti povedal, da se je z nastankom slovenske države končala državljanska vojna. Lani pa je tudi dolgoletni politik Miran Potrč na nacionalni RTV javnosti iskreno povedal, da so on, Milan Kučan in dr. Janez Drnovšek l. 1990 ocenili, da je enopartijski režim preživet in so dopustili osamosvojitev in demokracijo. Tudi jaz se venomer sprašujem, kje je etika, kje morala?! Kje je človekoljubje? Sramota je, da ni poštenega plačila za pošteno opravljeno delo, da ostajajo nekateri delavci brez plače in plačanih prispevkov – to je pravi kriminal! Ministri za delo pa so v samostojni RS večino časa bili politiki ravno iz vrst KPS-SDP oz. naslednice SD. To, kar imamo zdaj, ni demokracija, ampak je strankokracija! Na to že leta opozarja tudi starosta parlamenta dr. France Bučar. On sedaj pove, da je na prvih demokratičnih volitvah, takrat tudi še v najbolj vpliven družbenopolitični zbor, zmagala KPS-SDP. Prizna tudi, da se večini, v sicer zmagovitem DEMOS-u, tedaj ni sanjalo, zakaj se je to zgodilo. Takšen rezultat je bil mogoč zgolj zaradi tedaj uporabljenega proporcionalnega volilnega sistema za volitve v DPZ RS. Za ohranitev tega volilnega sistema se še vedno najbolj zavzema Milan Kučan in SD. Ta volilni sistem pa nas še naprej omejuje pri razvoju demokracije in države ter blagostanja, je moje mnenje. Državljanom je kratena pravica izbire, komu osebno zaupajo, da mu podelijo svoj mandat za oblast. Strankokracija je najbolj usodna in pogubna dediščina polstoletne vladavine enopartijskega totalitarnega režima. Politika naj raje končno le pove ljudem in gospodarstvu, ter tudi EU, v čem smo lahko dobri, kaj je naša strategija pametne specializacije Slovenije. Menda niso to metode dela in rezultati samoupravnega socializma v SFRJ, ki je koncem l. 1989 pridelal 2763 odstotno inflacijo ter je že razpadal. Strategija je pogoj za razvoj, za nova delovna mesta, za pridobitev že namenjenih ca. 3 milijarde evropskih razvojnih nepovratnih sredstev in gotovo tudi za vlaganja domačega in tujega kapitala. Na strategijo države, to je vladajoče politike, se že leta čaka, a je celo opozicija venomer kar tiho? Strategija je vsekakor pogoj za boljšo perspektivo. Na proslavi je predsednik RS Borut Pahor zato pravilno pozval: »Razvijajmo demokracijo, tržno ekonomijo in delujmo za spravo!«

  6. Podpiram vsa pričakovanja v točki VII. S potrebno mero humanizma, poguma in poštenja, bi bila pričakovanja uresničljiva.

    Žal je tako, da slovenska politika ni bila sposobna tvegati takih korakov niti takrat, ko je bila za kratko v rokah desnice (Peterle, Bajuk, Janša).

    Kako je danes, vemo. Ne zmoremo potrditi niti resolucije evropskega parlamenta o treh totilitarizmih! Izraelcem se je skoraj 40 let tožilo po egiptovskih loncih polnih mesa in čebule. Nekaj podobnega se dogaja danes “zmagovalcem”, ki so bogato obložili mize sebi in svojim otrokom. Resnice niso sposobni in nočejo videti zaradi številnih privilegijev iz katerih so živeli in živijo.

  7. Pri spravi se ne bo gledalo ali je v korist ene ali druge strani, ampak v korist slovenskega skupnega dobrega.

    Slovensko skupno dobro pa je vsekakor:
    – da do sprave pride čimprej
    – da se jasno opredelimo za civilizacijske človekoljubne vrednote, ki bodo gradile slovensko skupno dobro in bodo zavezovale slehernega!

    • Pravzaprav ti nisem želel replicirati, a tule si stvari tako po enesijevsko poenostavil, da ti moram. Stokrat so mnogi napisali, da so ljudje že spravljeni, in sicer do tiste stopnje, da ne gre več za sovraštvo. Predvsem žrtve, stari in nekoliko manj stari, so že dosegli to stopnjo. Že davno ne gre več za to, gre le za delovanje pravne države, ki mora izkopati vse žrtve; kjer je možno, izvesti identifikacijo; vse žrtve pokopati in storilce procesirati. To je ta tvoja civilizacija, v kateri se skriva tudi človekoljublje. Ne predpisuj pa posamezniku, kaj naj čuti, ko bo sodišče izvajalcem dokazalo krivdo. Tvoje navduševanje nad Mihičevimi teksti, ko avtor očitno zelo verjame v NOB, pa je tudi nadvse povedno. Jaz ti samo povem, tehnikalije petčlanskega “kolektiva” iz parlamenta z veliko pomočjo ozadja, ki ima za cilj žlahtni “endlosung” in zaključek neprijetnega case-a, nas savršeno ne zanimajo. Tu se še nič ne svita in bodi prepričan, da to na dolgi rok tudi ne bo uspelo.

      Skratka, resulucijo NSZ absolutno podpiram.

  8. Resolucija o slovenski zgodovini in spravi društva Nova slovenska zaveza med drugim pravi:
    »Sprava pomeni, da se še živeči nosilci revolucionarnih idej ter vsi, ki so iz prepričanja ali koristoljubja sodelovali pri njihovi izvršitvi, svojemu narodu opravičijo za pomorjena življenja, za trpljenje preživelih in za zgodovinsko zablodo, ki smo jo kot narod in država utrpeli.
    Svoje opravičilo pa morajo podkrepiti z iskrenim praktičnim trudom, da se obelodani vsa resnica in razkrije tudi najbolj temačne skrivnosti. Vsem, ki so sodelovali z dobrimi nameni, želimo poguma za priznanje, da so živeli in ravnali v zmoti ter da bi v obsodbi sistema ne čutili tudi lastne obsodbe.«
    Kako realno je pričakovanje, da se bodo vsi(?), ki so sodelovali pri izvršitvi revolucionarnih idej svojemu narodu opravičili? Kako se to sicer lahko sploh preveri?
    Ali ni to potem preje odmikanje sprave, ne pa realna pot do sprave?
    Odsotnost sprave, pa ogroža razvoj države!
    Vsekakor pa se strinjam diplomatom in publicistom, mag. Leonom Markom, da je potrebno na novih temeljih definirati sodobno slovensko nacijo in njene vrednote. Kaj je tisto, kar nas kljub vsem delitvam (še) povezuje?
    Mag,. Leon Mark, o tem zelo aktualnem izzivu piše v svoji knjigi »Dežela priložnosti«, https://www.casnik.si/index.php/leon-marc-dezela-priloznosti/, kjer na strani 77 in 78 med drugim pravi: »Korak k temu bi bila priprava »nacionalnega kanona« kot jih poznajo nekateri drugi večji narodi, knjige poljudne vsebine, v katerih so zbrani kratki teksti o temeljnih zgodovinskih dogodkih, osebnostnih in artefaktih nacije – torej nova naracija sodobne nacije.«
    Takšne projekte, pravi, sta izvedli Nizozemska, l. 2005 in Danska l. 2008.
    Politika je na potezi da pripravi in izvede »slovenski nacionalni kanon«!
    Politika naj tudi končno le pove ljudem in gospodarstvu, ter tudi EU, v čem smo lahko dobri, kaj je naša strategija pametne specializacije Slovenije.
    Stanje države terja spravo, da moramo Slovenijo šele narediti deželo priložnosti!

    • g. Mihič ….

      »Sprava pomeni, da se še živeči nosilci revolucionarnih idej ter vsi, ki so iz prepričanja ali koristoljubja sodelovali pri njihovi izvršitvi, svojemu narodu opravičijo za pomorjena življenja, za trpljenje preživelih in za zgodovinsko zablodo, ki smo jo kot narod in država utrpeli.
      Svoje opravičilo pa morajo podkrepiti z iskrenim praktičnim trudom, da se obelodani vsa resnica in razkrije tudi najbolj temačne skrivnosti. Vsem, ki so sodelovali z dobrimi nameni, želimo poguma za priznanje, da so živeli in ravnali v zmoti ter da bi v obsodbi sistema ne čutili tudi lastne obsodbe.«
      Kako realno je pričakovanje, da se bodo vsi(?), ki so sodelovali pri izvršitvi revolucionarnih idej svojemu narodu opravičili? Kako se to sicer lahko sploh preveri?
      Ali ni to potem preje odmikanje sprave, ne pa realna pot do sprave?
      Odsotnost sprave, pa ogroža razvoj države! …….

      G. Mihič, koliko je to realno sedaj še ne vemo, ker do sedaj sploh še ni prišlo do poizkusa razreševat to vprašanje.

      En poizkus vreden pohvale je oddaja J. Možine Pričevalci, ki pa je na sporedu v poznih urah, pohvalno je to da jo ponavljajo. Oddaja odstira čisto nov pogled in se mnogim niti ne sanja kako je resnica drugačna od tiste s katero so nam prali možgane do sedaj.
      Ne vemo če se bo kdo od storilcev opravičil, ker je to njegova osebna odločitev, odvisna od tega koliko je sam s sabo prišel na čisto, ali lahko sam živi naprej s to skrivnostjo in ali ima pogum da spregovori o tem. Torej je potrebno vsaj ponudit to možnost in varen prostor, saj je lahko prisoten še vedno strah.

  9. Spoštovani komentatorji !
    Da opozorim na resnost problematike, prenašam komentar na odmev z okrogle mize o tej problematiki. Smisel vključevanja v te razprave naj bo kaj dobrega storiti in ne samo govoriti iz sebičnih spoznanj in tudi ravnanj.
    Torej treba je ustvariti sožitje narodnih različnosti v duhu katarze z vidnim opominom: Nikoli več tega. !

    Spoštovani !
    Lepo je dejstvo, da je bil dogodek zapažen v odmevih in poročilo o vsebini. Toda smisel pomembnega dogodka je v dejanskem videnju in slišanju izvedbe. Zadeva je bila preveč arheološko naravnana premalo pa zgodovinsko in politično smiselno. Lepa udeležba ljudi ni imela možnosti kaj povedati ali dopolniti. Predvsem pa ni bil nakazan pravi smisel odpiranja morišč in dokončno urejanje barbarskega pobijanja v smislu katarze, ki bi jo predstavljal muzej slovenskega genocida in katarze. Temu bi lahko služil veličasten spomenik na Teharjah, če bi se uredil in dopolnil v ta namen.
    Demokratična razprava bi morala nakazati takšen smisel, kajti : “quidquid agis, prudenter agas et respice finem”!. Torej, karkoli delaš delaj razumno in glej na konec ! Torej, da se razumemo, dosedanje delo komisije je pohvalno, toda je preveč v stilu “oneman” in strokovnjaško, na podlagi česar je izpadlo kot lobiranje za predlagan nov zakon v “oneman” stilu (partijsko političnem )!? Torej dobronamerni za skupno stvar naj stopijo skupaj in tako dorečejo zadevo od začetka do konca, ki pa ne bo konec, ampak začetek narodnega sožitja različnosti, ki bo izhajal iz sporočil muzeja slovenskega genocida in katarze: NIKOLI VEČ KAJ TAKEGA !!

  10. Dejstvo, ki ne sme v pozabo:
    Po desetih letih spet venec in svečka v Kočevskem Rogu
    Kočevski Rog- Včeraj je minilo natančno deset let od spravne slovesnosti pri množičnem grobišču po vojni pobitih domobrancev pod Krenom v Kočevskem Rogu, ko sta se predsednik države Milan Kučan In nadškof dr. Alojzij Šuštar skupaj poklonila mrtvim in povabila žive k spravi in sožitju. Ob obletnici so predsednik Kučan z ženo Štefko Kučan, dr. Spomenka Hribar, ki je pred desetimi leti dala pobudo, naj slovenska država priredi spravno slovesnost, kočevski župan Janko Veber, predstavniki vojske in peščica drugih, med katerimi ni bilo nobenega predstavnika ne cerkve ne vlade, položili venec In prižgali svečko. V javni izjavi je predsednik Kučan zapisal, da želi simbolično ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunaj sodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost v skupnem bivanju ljudi različnih prepričanj drug z drugim, in ne drug proti drugemu, medtem ko politična zloraba preteklosti in mrtvih
    peljeta drugam, povzročata nove delitve In zbujata nova sovraštva, je med drugim v izjavi zapisal Milan Kučan. D. P.
    NEDELO, 29. JULIJ 2000

    • G. MIhič …..
      …. V javni izjavi je predsednik Kučan zapisal, da želi simbolično ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunaj sodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje …..

      Izjava v Nedelu govori o obžalovanju za povojne poboje, ne govori pa o medvojnem dogajanju in o žrtvah revolucionarnega nasilja.
      Tega vprašanja se naveden prispevek v Nedelu ne dotakne.

    • G. Mihič,
      lepo, da se je zadnji predsednik ZKS deset let po spravni slovesnosti domislil prižgati svečko v Kočevskem Rogu. Še lepše, da je bila o tem obveščena slovenska javnost.

      Ni pa niti najmanj lepo, da slabih dvajset let po spravni slovesnosti v Kočevskem Rogu, pod vladavino ideološke in pravne naslednice ZKS, t.j. stranke SD, poslanci takratne vladajoče koalicije z večino v parlamentu niso sprejeli resolucije Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu, ker niso zmogli obsoditi totalitarnega komunističnega režima. Med državami EU edino Slovenija tega ni storila.

      Dejstvo, da Slovenija ni podprla resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu in ni obsodila komunističnega režima, resnično ne sme v pozabo, pa četudi bi hodil zadnji predsednik ZKS vsak dan prižigat svečke v Kočevski Rog.

  11. Žrtve vojne vihre in revolucije
    97.500 žrtev je med Slovenci zahtevala vojna vihra 2. svetovne vojne in poboji takoj po njej.
    Prvi pravi popis – v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev.
    Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih?
    Trenutno imamo v bazi 97.500 evidentiranih žrtev.
    Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700.
    Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev.
    Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev.
    Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja).
    Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev.
    Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev.
    Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno.
    Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne.
    Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.
    Da ne bomo govorili, prepogosto kar po občutku, je to povzetek iz vira Intervju z zgodovinarko dr. Vido Deželak Barič, Inštitut za novejšo zgodovino, na MMC RTV SLO 10. junij 2012.
    http://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite