Otrok ni del matere, je samostojno bitje s pravico do življenja in dostojanstvom človeka

2
372

Foto: iStockČudovito je in človeka prevzame, da obstajajo tudi ljudje, ki so pripravljeni tvegati celo življenje, da bi delali dobro, zavarovali nemočne, odkrili resnico, razkrinkali zločine in preprečili zla dejanja. Njihova plemenitost rešuje življenja, cena, ki jo plačujejo, pa je, razumljivo, zelo visoka.

Gre za boj med kulturo življenja in kulturo smrti. Neverjetno, kaj vse pa so nekateri ljudje pripravljeni storiti, da bi utišali resnico in opravičili svoje zločine, pa najsi bodo ti veliki ali majhni! Ampak rešitev zagotovo obstaja. V zadnjem času so me presunili štirje dogodki: preganjanje 24kul, poizkus pogroma dr. Dežmana in dr. Možine ter neupravičen zapor novinarjev v Mjanmaru, ker so odkrivali resnice, ki vladajoči kliki niso všeč.

Resnico si prirejajo, kot da gre za teorijo spola – si, kar si želiš!

Dežela »Bokoharam demokracije«

Naša prelepa dežela, domovina klenih Slovencev, ukoreninjenih v krščanstvu in zagovornica pravih vrednot, je postala na glavo obrnjena in neprepoznavna Culokafrija! Dežela »Bokoharam demokracije«, kjer ima lahko človek svoje mnenje, dokler ga zadrži zase in počne, kar je močnejšim všeč.  Misliti moraš v skladu z vladajočo nomenklaturo in njihovimi podporniki, kjer se premnogi napajajo v kulturi smrti – ali pa ti sledi Goli otok! Znano? Meni zelo! Nietzsche, nacizem, komunizem. Evgenika – preprosto se znebiš vsega, kar ni po tvoji meri, saj človek več nima neodtujljive pravice do življenja, ki je sicer sveto, in jo še vedno zagovarjajo mnoge konvencije v Svetu.

Bomo »Vse v Pravdi piše«-dežela?

Pred desetletji, ko sem bila še študentka, je ob vsej komunistični indoktrinaciji in pranju možganov bolj po tiho krožila anekdota o svobodi in blagostanju v Sovjetski zvezi.  Ameriški novinar se je odpravil v Moskvo, da bi slišal mnenje naroda.  Vpraša mimoidočega o njegovih pogledih na odnose z Ameriko in dobi odgovor: «Vse v Pravdi piše!«. Zamišljen nadaljuje pot in zastavi vprašanje o življenju v deželi, pa dobi enak odgovor – vse v Pravdi piše. Bolj po tiho vpraša naslednjega mimoidočega o svobodi v državi. Odgovor: »Vse v Pravdi piše!« Spontano izbruhne: »Ja hudiča, kaj nimate lastnega mnenja?« in odgovor: »Ja, ga že imam, pa se ne strinjam z njim!«  Si bomo Slovenci dovolili, da bomo »Vse v Pravdi piše«-dežela?

Sovraštvo in sovražni govor – s strani koga?

Foto: A. ČerinPoimenovanje zagovornikov hotenega abortusa z abortivnim lobijem – baje je to sovražni govor. Pa poglejmo definicijo lobija; organizirano zastopanje specifičnih interesov /v tem primeru »pravice« do splava/ določenih družbenih skupin, kot tudi vplivanje na ravnanje struktur odločanja v deželi. Pa ja ne bodo trdili, da niso bili povezani? Kje je tukaj sovražni govor? V razkrivanju stališč podpornikov lobija – pa ja ne, da so samo »tihi« podporniki? Kje je tukaj svobodno izražanje mnenja?

Slika pištole, prislonjene na trebuhu nosečnice – baje je to izraz sovraštva – do koga pa?  No, ne bom rekla, da to zagovornikom »pravice« do hotenega končanja življenja nerojenega otroka ne pomeni strahu pred sovraštvom –  verjamem, da v vsakomer ostaja kanček vesti in s tem tudi očitek. Meni ta podoba govori o ogroženosti nerojenega otroka, ki ne more zakričati »Želim živeti, imam pravico do življenja, moje življenje je dragoceno!«, pa tudi o ogroženosti matere zaradi postabortivnega sindroma.  Imela sem prijateljico – mlado sodelavko, ki je na zahtevo moža splavila otroka. Ni bila niti verna, a je še desetletja potem objokovala otrokovo smrt. Tudi širši krog družine trpi zaradi takega ravnanja. Se morda kdaj vprašate tudi, kakšno nasilje in stisko doživljajo zdravniki in medicinsko osebje, ko so postavljeni pred dejstvo, da morajo končati življenje nerojenega otroka?

Iz članka po »žalopojki« prizadetih izhaja, da so podporniki in izvajalci hotenega splava morilci nerojenih otrok – ja, če sem iskrena, me niti ne zanima, kako se opredeljujejo. Dejstvo je eno – s tem dejanjem končamo življenje nerojenega otroka, ki si sam ne more pomagati, se braniti. Je to zločin? Jasen odgovor vam bodo dali tudi milijoni Kitajk, ki so jim v skladu s »pravico« države, na silo abortirali otroke.  Splavljenih otrok tega ne moremo vprašati.  Zagotovo pa vem nekaj: če bi se ljudje zavedali, da je to otrok s pravico do življenja, ne bi več govorili o namišljeni »pravici« do splava, s katero si lajšajo vest. Noben problem ni tako velik, da bi opravičil namerno končanje življenja človeka! Pa še nekaj glede razpolaganja z lastnim telesom: otrok ni del matere, temveč samostojno bitje s pravico do življenja in dostojanstvom človeka.

Prosim pomagajte mi poiskati argument, ki utemeljuje obtožbe o sovražnem govoru. Zame ni noben argument trpljenje ljudi, ki zaradi takih /svojih/ razmišljanj trpijo, jočejo, so v osebni stiski, ljudje pa jih po strani gledajo. Stališča so njihova, odločitve so njihove, očitki vesti so njihovi.  Pravica do življenja nerojenih otrok pa je temeljna človeška pravica in brezčasna vrednota. Torej kaj je sovražni govor?

Tudi Legebitra se je oglasila. Baje so jim na poštni nabiralnik narisali kljukasti križ. Po njihovem mnenju je to ravnanje posledica stališč zagovornikov pravice nerojenih otrok do življenja. Logika? Že res, da zagovarjamo neizpodbitno pravico otrok do očeta in mame – a kakšno zvezo ima to s svastiko na njihovem nabiralniku? Če poznajo storilca, je tako in tako jasno, kdo je. Zagovorniki življenja pa se s takimi packarijami ne ukvarjamo – storimo raje kaj dobrega in smiselnega, borimo se za pravice otrok. Čigav je torej sovražni govor in sovražno ravnanje in podlo podtikanje?

In še največja ironija! Zagovorniki hotenega končanja življenja nerojenih otrok se postavljajo s trditvijo, da se zavzemajo za pravice in ne za smrt. Kako sprevrženo! Te »pravice«, s katero rožljate, preprosto ni in je nikoli in nikjer ne more biti. Je pa res, da zelo zelo sočustvujem z ženami, ki so zanosile v posilstvu. Ampak tudi takšen otrok je, kljub strašnemu trpljenju mamice,  človek s svojimi pravicami in dostojanstvom! Družba pa je dolžna nuditi vso podporo takim mamicam – za to si prizadevajmo!!! Taka mamica ni samo mučenka, pač pa tudi herojka, ki bo ob izdatni podpori svoje srenje in vse družbe dala življenje otroku. Tak otrok bo upravičeno ponosen na svojo mamico. Če bi bila njena bolečina zanjo nepremostljiva, pa more že rojenega otroka dati zakonskim parom, ki si od srca želijo imeti otroka in mu bodo nudili ljubezen. Družba, ki takih mamic ne bi podprla, je sprevržena in vsega obsojanja vredna. Torej kultivirajmo našo družbo, da bo človečna in v oporo vsem mamicam, še zlasti tistim, ki so v stiski.

Ko človek ne prenese resnice

Ja, resnica je resnica in slej ko prej pride na dan. Torej borimo se za človekove pravice in ne izmišljajmo si »pravic«, ki so v škodo drugih življenj – kjer se prične ogrožanje življenja in pravic drugih, tam se tvoja pravica konča! Nobeno zavijanje v namišljene »pravice« ne pomaga, ne opere vesti. Tudi nobeno skrivanje za lažmi o komunistično-fašistični preteklosti ne pomaga. Zgodovina mora biti resnična. Zaradi raziskovanja resnice trpita tudi dr. Dežman in dr. Možina. Njuni drži se globoko priklanjam in ju podpiram, skupaj z desettisoči tistih, ki so jim bili ubiti svojci – otročiči, nekateri še nerojeni, žene, nemočni starci, in morda njihovo bližnji še vedno ne poznajo groba svojih dragih! Resnica osvobaja! Obsojam tudi kriminalno ravnanje s »koroškima dečkoma«, ki sta še vedno ločena od dobrih babice in dedka – katastrofa! Žal niso osamljen primer. Gorja noče biti konec!

Zanimiva pa sta odlomka iz Svetega pisma Tit 1,11 in Job 5,16. Plemenito je biti neustrašen zagovornik resnice in pravice, pa neodtujljive pravice vsakega človeka do življenja, borimo se torej zanje! Cena takega boja je visoka, a ne da se primerjati z dragocenostjo in neminljivo vrednostjo takih ravnanj. Pogumno pojdimo skupaj dalje v boju za neodtujljive človekove pravice!

2 KOMENTARJI

  1. Zelo dober članek.
    Ljudem pa ni treba vlivati strahu. Govorim, kar hočem. Problem nastane, da me tisti, ki bi jim hotel kaj povedati, ne poslušajo.
    S Strehovcem je drugače. On je na položaju, zato si dobičkoželjni aktivisti lobijev mislijo: Tega človeka je treba odstraniti, pa bo problem rešen. Poleg Strehovca je ogroženih le malo ljudi. Seveda je kar nekaj ljudi po krivici obtoženih, toda ta je razmeroma malo. Povprečen človek zato lahko govori, kar hoče v podporo kulturi življenja. To je treba. Mislim, da avtorica ni nihče ogrožal zaradi tako lepih člankov.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite