Resnična zgodba: “Saj nihče ne more vedeti, da sem sama…”

7

sama otroci mamaKo sem slišala za Festival družin, sem mislila, da ne sodim zraven. To je pač za popolne družine…

Toda lani sem se Festivala družin udeležila. Sama s skoraj triletnim malčkom, hčerki sta bili na nekem taboru. Glede na to, da z otroki živim sama, me je že ob prijavi skrbelo, kako bo, ali bom zmogla v tujem okolju, neznani situaciji, kako bo z organizacijo. Razmišljala sem, da bi prišla samo v nedeljo, ko sem bila nosilka ene od vsebine.

Prijateljica me je spodbudila, naj vendar pridem za vse dni in ne skrbim, saj bo ona tam z družino in če bo treba, mi bodo priskočili na pomoč, če bi bilo treba kdaj popazit na malčka.

Pogum velja.

Toda že pri postavljanju šotora me je prvič stisnilo: saj ne, da mi ne bi šlo ali ne bi zmogla, samo … To je na nek način še vedno domena očetov. Ali skupno delo obeh staršev. Ko mamica pazi na mladino, budno opazuje in kaj pokomentira, poprime, očka pa postavlja začasni dom … Nekako sem požrla solze in ko sva se z malim namestila, je napetost popustila.

Program festivala me je navdušil! Pester, zanimiv, za vsakogar se je kaj našlo. Prehrana organizirana, pospravljati ni bilo treba – pravi dopust! Hitro sem se tudi udomačila med prostovoljci. Bili so na voljo za varstvo, za pomoč…

Pa vendar. Vsake toliko me je obšel občutek, kot bi ne spadala zraven. Kot da so tam same popolne, srečne družine, jaz pa luzerka. »Saj nihče ne more vedeti, da sem sama – pa tudi če, a je kaj narobe s tem?« sem si mislila, pa ni kaj dosti pomagalo. Večkrat me je obšlo, da bi šla kar domov. Toda pot bi bila dolga in v nedeljo me je čakalo delo. Tam sem se počutila koristno, vedoč, da delam nekaj dobrega. Kakšen dober občutek! Prijateljičina hči je popazila na sina.

Ob letošnji najavi festivala sem se razveselila: ni dvoma, pridemo vsi trije za vse tri dni! Letos sem veliko bolj pogumna, vem da bo na voljo dovolj prostovoljcev, ki mi bodo lahko priskočili na pomoč in vem, da me druge družine ne gledajo postrani, ampak me sprejemajo. In vem, da nisem edina, ki pride sama.

Pravzaprav je staršev, ki sami živimo z otroki in pretežno sami skrbimo zanje, kar nekaj in vsi smo samo ljudje. Festival družin je tudi naš, čeprav nismo »popolni«. Ni treba biti popolna, da sem dovolj dobra!

Vesela sem, da so organizatorji sprejeli mojo pobudo in bo v soboto organiziran klepet namenjen prav nam. Pridite, rada bi vas srečala in slišala vaše ideje, kako si olajšate svoje materinstvo ali očetovstvo. Nahajmo tarnati zaradi nečesa, česar ni ali se ni izšlo. Ne obtožujmo tistih, katerim se izide… tudi njim ni vedno lahko. Mislim, da je Festival družin prostor, kjer ni “tistih”. Kjer smo samo družine.

Vsak dan prinaša novo priložnost za obilo dobrega. Podelimo si pozitivne zgodbe, sem prepričana, da jih je veliko. Včasih je dovolj že lepa beseda …

PS: Danes do polnoči je zadnji dan za nakup vstopnice po nižji ceni v predprodaji. Pohitite! www.festival-druzin.si

Prispevek je oglasno sporočilo.

7 KOMENTARJI

  1. zanimiv oglas. …bi pa človek vseeno pričakoval, da na festival družin sodijo zgolj in samo družine… ehja, kam gre ta svet.

    • A te boli, ker te ljudje ne podpirajo.

      Enostarševske družine, ki niso po svoji krivdi take, spadajo zraven.

      Gejevskih družin pa ni.

  2. Lep oglas.
    No so pač tudi posebne enostarševske družine, ki so posledica spremenjenih razmer v družbi.
    Z ustrezno pastoralo, pripravo na zakon, psihološko pomočjo za mlade, aktivnim delom CSD, bi se dalo št. razvez zmanjšati in zagotoviti bolj trdno okolje večim otrokom. Trenutno pač je tako slaba situacija na tem vetu in je potrebno pomagati tistim, ki jih je kruta moderna brezbrednotna kultura pustila na cedilu.

    Imamo tudi recimo rejniške družine.

    Homoseksualnih “družin” pa pač ne more biti, ker dva moška skupaj in dve ženski skupaj ni družina. To je z zgoraj omenjenim primerom – mati samohranilka, ki bo nekoč v prihodnosti zaživela z enim drugim ljubečim moškim, ki bo pomagal vzgajati otroke – povsem neprimerljivo.

  3. Sigurno je ločitev tragedija in vsakemu se lahko zgodi. Zraven pašejo občutki krivde, tesnoba, žalost, solze. Do sem je vse normalno.

    Vidim pa, da ženske na iskreni veliko idelaizirajo in s tem zastrupljajo dogodke kot poroka, materinstvo. Potem pa ko jih stvari zabašejo, ker so razvajene ( kar danes redko kdo ni), pa relativizirajo, stokajo, vse enačijo, pravijo : “ne kritizirati”, ” ne primerjati”, kr neki.

    Ni mi blizu ta tekst.
    Vsak je sam odgovoren za partnerstvo, za izbiro partnerja, za odnos, za to kam odnos pripelje. Tudi za ločitev.

    Enostarševska “družina” ne bo nikoli družina. Obtožujem to lažno solidarnost in to solzno pomilovanje in samopomilovanje v stilu ” kako sem emaptičen do”, ” kako smo strpni”, ” kako smo liberalni”. V resnici pa se kot spužve prilagajajo mainstreamu.

    Ne kvas, ampak mlačna brozga.

  4. ….ko ISKRENOST zgubi pomen in postane ceneno samopomilovanje in samoopravičevanje in relativiziranje…

    Človek mora imeti vrednote, smer. In iskrenost je priznati, kadar skrenem s smeri. Ni pa iskrenost, ko na poti ves čas lovim množico in opravičujem spreminjanje (prilagajanje) vrednot.

  5. Enostarševska družina je novorek politične korektnosti za nekaj, kar v bistvu pomeni razbito družino. In kjer so evidentno ničesar krivi otroci glavne žrtve.

    Kljub temu ni naloga kristjana soditi ljudem, ampak biti, če smo kolikor toliko zvesti sporočilu evangelija, priča Njegove ljubezni. In ljudi sprejemati. Posebej tiste v stiski. Nahraniti lačnega, dati vode žejnemu, obleči golega itd. Sprejeti begunce. Več kot njih 20. ( Posebej, če jih je v Libanonu 1,8 milijona!)

    Ena velikih skušnjav kristjanov je, da so dejansko podobni farizejem. Da sodijo in drugim nalagajo neznosna bremena, a bruna v lastnem očesu v svoji samozadostnosti in nevrotični škrtosti ne vidijo.

Comments are closed.