Milan Gregorič: Resnica na neustavljivem pohodu

6
1416

Nedavni intervju dr. Jožeta Možine z dr. Jožetom Dežmanom je povzročil veliko razburjenje, zlasti v borčevskih vrstah. Intervjuja nisem poslušal, sem pa prestregel nekaj skrajno surovih napadov na oba udeleženca intervjuja. Če je bila v intervjuju izrečena kaka neresnica ali žalitev, se mora pač krivec zanjo opravičiti, kar pa ne more biti razlog za surove napade na RTV SLO, z zahtevami za ukinitev programov, ali pa za pogrom zoper dvoje oseb, ki sta vsaka na svojem področju dali izjemen prispevek k normalizaciji slovenske družbe, resno pohabljene skozi polstoletno indoktrinacijo propadle ideologije. Take zahteve in pogromi namreč sodijo v najbolj mračna režimska leta.

Pomembnejši od tega plehkega človeškega prerivanja okrog intervjuja pa se mi zdi trezen razmislek o obravnavani temi, ki je izzvala te žolčne reakcije. Počasi se bo namreč treba sprijazniti z dejstvom, da so revolucionarni zločini in nasilje, o čemer je bil pol stoletja zapovedan kazensko sankcioniran molk, neločljiv del naše polpretekle zgodovine, ki je s sesutjem komunizma in demokratizacijo družbe izbruhnila na dan z vso silovitostjo. In del tega procesa, ki ga ne bo nihče več ustavil, in ki predstavlja zorenje družbe, zapiranje še vedno odprtih ran in s tem tlakovanje poti k spravi, je tudi intervju ter ves hrup okrog njega.

Italijanski razumnik Carlo Bo je nekje zapisal, »da se nikdar ne bo zgodilo, da bi moč resnice ugasnila. Vsak nasprotnik, sovražnik, ali tekmec mora prej ali slej spoznati, da obstajajo naravni zakoni, ki so večni in urejajo življenje narodov. Do zdaj se še nikomur ni posrečilo, da bi se jim ognil.« V duhu te izjave je Evropski parlament leta 2009 sprejel resolucijo, ki obsoja kot zločinske vse tri totalitarne režime (nacizem, fašizem in komunizem). Trditve mnogih levih slovenskih  intelektualcev, da se ta resolucija ne tiče Slovenije, so  ob srhljivih podatkih, ki jih bomo navedli v nadaljevanju, pravo bogokletstvo. Kot prvo je npr. Aleksander Ranković v svojem referatu v Zvezni skupščini v Beogradu januarja 1951 poročal (Reporter, 24. 10. 2016), da je bilo v Jugoslaviji v obdobju 1945-1951, to je v povojnem času (!), pobitih, pretežno izvensodno, okrog 568.000 ljudi, to je za kakih 70 Srebrnic (z okrog 8.000 žrtvami), ali storjen pravi genocid nad pripadniki jugoslovanskih narodov. Zraven tega pa še 3.777.776 zaprtih.

Dr. Milko Mikola pa je v polemiki z. dr. Rudijem Rizmanom (Demokracija, 27. 8. 2015) na podlagi arhivskih dokumentov navedel sledečo bilanco tega povojnega komunističnega nasilja na slovenskem ozemlju: 14.000 izvensodno pobitih Slovencev in več kot 100.000 izvensodno pobitih pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov ali skupno za dobrih 13 Srebrnic. Pa obstoj več kot 20 koncentracijskih in delovnih taborišč, okoli 15.000 političnih obsojencev, 25.000 političnih zapornikov, blizu 60.000 nasilnih razlastitev premoženja in tako naprej brez konca. Kajti Teharje, Huda jama, Barbarin rov, Tezno, Konfin, Šentvid in še prek 600 podobnih množičnih morišč, ki so že in še bodo  privrela na dan, so neizpodbitna, bridka, kruta in pretresljiva dejstva.

S temi množičnimi poboji vojnih ujetnikov, civilistov, ranjencev, invalidov, otrok idr., ki so z mednarodnimi konvencijami (Haaškimi, Ženevskimi idr.) zaščitene skupine prebivalstva, smo do tal poteptali temelje mednarodnega humanitarnega prava. V zvezi z umrlimi vojnimi ujetniki in ugotavljanjem njihovih grobov pa pravi 20. člen Ženevske konvencije (Reporter, 12. 10. 2014), »da naj vse podatke o pokopih in grobovih popiše služba za grobove, ki jo ustanovi država, ki skrbi za vojne ujetnike. Seznam grobov in podatke o vojnih ujetnikih, pokopanih na pokopališčih ali kje drugje, naj bo posredovan sili, katere pripadniki so bili ti vojni ujetniki …« Ali pa: »Sila, ki skrbi za vojne ujetnike, mora v primeru smrti ali poškodb vojnega ujetnika izvesti preiskavo in če pokaže krivdo ene ali več oseb …,mora sprejeti vse ustrezne ukrepe za sodni pregon odgovorne osebe ali oseb«. In še to, da imajo družine pravico, »da zvedo za usodo svojih sorodnikov«, in so tako vse strani v sporu dolžne zbirati podatke o pogrešanih ali smrtnih žrtvah ter si jih sporočati. Prav tako morajo države varovati posmrtne ostanke in grobove umrlih, olajšati dostope do njih in zagotoviti trajno spoštovanje in vzdrževanje grobišč.

Čemu je bilo, ob navedenih določbah mednarodnega prava, podobno naše ravnanje, to je množično izvensodno pobijanje z mednarodnim pravom zaščitenih skupin prebivalstva, zagrebanje na desettisoče trupel v tankovske jarke z buldožerji, njihovo odlaganje v opuščene rudniške rove, metanje v kraške jame in nalaganje hlodovine, smeti, odsluženih avtomobilskih gum, pokvarjenega mesa in konzerv nanje, prepuščam v presojo bralcu, ker sam ne najdem pravega izraza za to človeško izvrženost. So morali priti Bošnjaki s svojo Srebrnico in nam dati lekcijo, kako civiliziran narod ravna s svojimi mrtvimi, njihovimi grobovi in grobišči. Partijski veljaki pa, ki so zrežirali ta grozodejstva in jih izvedli preko »svojih zanesljivih izbrancev«, so, čeprav zaslužni za uspešen boj proti okupatorju, z njimi potisnili Slovenijo na civilizacijsko dno, naredili iz nje evropsko Kambodžo, onečastili NOB in s tem po krivem tudi omadeževali vse tiste partizane, ki s temi grozodejstvi niso imeli nobenega opravka in zanje morda sploh niso niti vedeli. Iz krvnikov, ki so prostovoljno ali prisilno izvajali množične likvidacije teh nebogljenih ljudi, pa so naredili nove žrtve, od katerih so se mnogi po tej moriji zatekli v alkohol, drugi so iskali pomoč v psihiatričnih klinikah, posamezniki so se odločili celo za samomore, ali pa jih je ta pekel zaznamoval do konca življenja, jim udarjal ven iz z obrazov in oči in travmatiziral tudi njihove družinske člane.

Kako so veljaki doživljali v sebi to svojo morilsko orgijo, pa mogoče ve kdo od njihovih najbližjih ali pa sam Bog, če je to šlo z njimi v grob. Povrhu vsega pa smo jih po vojni nekritično povzdigovali v nebo, jim postavljali spomenike, vsepovsod obešali njihove slike, imenovali po njih mesta, trge, ulice, šole in tovarne in kar je najhujše, smo z njimi polnili šolske učbenike, jih pol stoletja postavljali za vzornike novim rodovom in jim prek pošastne propagandne mašinerije prali možgane. Nekaj časa tudi moje.

6 KOMENTARJI

  1. Resnica je tako kot voda, vsako najmanjšo režo najde, da lahko privre na dan.
    Je prav tako nujno potrebna za življenje, kot je voda.

  2. jih pol stoletja postavljali za vzornike novim rodovom in jim prek pošastne propagandne mašinerije prali možgane. Nekaj časa tudi moje.
    ========
    In resnica je tako tudi taka, da se bo treba tega sramovati. Vendar se nihče ne.

  3. Z vsem v članku se strinjam, razen s trditvijo, da so bili partijski veljaki zaslužni tudi za uspešen boj proti okupatorju. Brez teh partijskih veljakov se sovražnik ne bi umaknil niti ure kasneje, kot se je. Partijski veljaki so z okupatorjem sodelovali pred napadom na Rusijo in tudi po njem. Oni so imeli pred seboj samo en cilj: osvojiti oblast. To so počeli v kolaboraciji z drugo tujo silo v obliki Kominterne. Partijski veljaki so kolaborirali s fašisti, nacional socialisti in sovjetskimi komunisti. Za to obstaja dovolj dokazov.

    Okupacijo so zlorabili za pomor čim več potencialnih razrednih sovražnikov. Za to so zlorabili tudi okupacijske sile tako, da so jih provocirali z namenom, da bodo okupatorji odgovorili s pobojem nedolžnih talcev, požigom domov itd., sami so se pa umaknili na varno.

    Ja, resnica počasi prihaja na dan. Ni je mogoče skriti, grobovi na mnogih moriščih kličejo po soočanju z zločinom in zločinci. Najprej je potrebna sprava z resnico, kot pravi dr. Dežman, potem sprava z ljudmi.

  4. Hvala g.Gregoriču za korektno poved o groteskno dolgem pohodu Resnice na svetlobo o zlaganem in napudljanem pravljično prefarbanem mitu o NOB OF REVOLUCIJI 1941-1991 na slovenskem od najmanj leta 1991 dalje vse do danes.Ko se človeštvo odpravlja živet na Mars, gradit baze na Luno, ko odkriva stotine planetov naše in sosednjih galaksij, sposobnih za življenje, se slovenski ultraboljševiški komunisti kot shizofreni pijanec držijo simbolnega gnilega podrtega vaškega plota iz leta 1953, ko so “delavci FLRJugoslavije in FLR Slovenije sprejeli v samoupravljanje večino tovarn in gostilniških obratov”.

    Istočasno Kučanova avantgarda delovnega ljudstva in rdečih plebejcev s tajkuni rdečega Novega razreda, ZK Levica torej, kaže na svetli zgled demokratičnega socializma Venezuele, ki se kot nekdanja J.ameriška Švica zaradi komunistov v ekonomskofinančni in preživetveni nepojmljivi krizi pogreza sama vase ob nezaslišanem nepotrebnem trpljenju, pomanjkanju in lakoti.
    Očitno je, da Venezueli grozi nekaj zelo hudega tudi zato, ker se ni uresničila sanjska napoved elitnika ZK Levice, tov.Kordiša Velikega, da bo iz oddaljene dežele v ocean z bajoneti nagnal vse kapitaliste.
    Torej, spet častna komunistična beseda fikcijskih sanj v vibrativnem soglasju črnega zla.

    R E S N I C A
    Slovenija 1941 – 1991 – 2018 . Spoznanje, soočenje, sprejetje Resnice. Kdaj? Ni načrtov.
    Sprava – ?
    Da. Približno nikoli ali “Po povratku prve slovenske astronavtke-Marsovke iz misije na ozelenjeni Mars.”

    Do takrat, cenjeni sovražniki, nebodigatrebe, pobožnice in pobožniki-volilci trdorokcev, krotilci človeških src in inženirji slovenske bodočnosti, izvolite nekako sodelovati in vsaj spremljati pokopavanje vseh žrtev čez 600 morišč 1941-1953 / zagrebišč, absolutno tudi partizanskih, na pokopališča urbane civilizacije slovenske cankarjanske raje, udbašev, jagrov, ribičev, komunajzlov , farških socialistov, rdečih duhovnikov, pobitih duhovnikov, povojnih žrtev Udbe, rdečih mafijašev in gospodarjev življenja v samoupravnem sockomunizmu SRS in vseh nenaštetih demosovcev Slovenistana z blagoslovom Cerkve ali brez, kakor vam drago, saj je vseglih, a nede ?
    Bo že kako- če pa vam je dolgčas, pa lahko tudi berete, z očali ali z brez, kakor česte. In pijte zadostno količino vode iz pipe, brez CO 2 in pazite, če ste na balkonu ali vrtu, islamski nomad na poteh po svetu ,
    ne zabriše kamna v glavo. Če bo prijazen, mu pokažite knjigo s problemi, mi jih poiskušate reševati, morda ima rešitev problema!

    Seznam, knjig velikih borcev za Resnico je kar obsežen in en del zaklada navajam tule spodaj :

    Resnica o komunističnem mitu in laži NOB Revolucija 1941

    Protikomunisti Slo : ČRNE BUKVE 1943
    Protikomunisti Slo : V ZNAMENJU OF, dokazi o zločinih 1943
    9 EU avtorjev : ČRNA KNJIGA KOMUNIZMA
    Drago Jančar: TEMNA STRAN MESECA
    Sergej Kurdakov : ODPUSTI MI NATAŠA
    Karlo Steiner: 7000 dni v SIBIRIJI
    Orlando Figes – ŠEPETALCI
    Orlando Figes – TRAGEDIJA LJUDSTVA, ruska revolucija 1891-1924
    Alain Besancon: ZLO STOLETJA
    Jacques Semelin: OČISTITI UNIČITI
    Ivan Korošec : MOJA DOLINA
    France Turšič : MED NORCI, ZLOČINCI IN LJUDEŽERCI
    NSZ: SLOVENSKI DOLG DO SIVEGA POTOKA
    Zdenko Zavadlav: POZNA SPOVED UDBOVCA
    Milovan Džilas: NOVI RAZRED
    Marko Štrovs: NEME PRIČE
    Drago Jančar: TO NOČ SEM JO VIDEL
    Roman Leljak : SAM PROTI NJIM, MIT O NOB in 25 drugih knjig
    Jože Dežman : NI BILO LAHKO A SMO OBSTALI IN STOJIMO
    Jože Dežman. SLOVENIJA 1945-1960
    Silvin Eiletz: PRED SODBO ZGODOVINE ( o Stalinu in Titu kriminalcih)
    Ljuba Dornik: OZNA in prevzem oblasti
    Lovro Šturm : O VZPONU KOMUNIZMA NA SLOVENSKEM
    Gregor Medvešek: MIT o NOB
    Maks Ipavec: KALVARIJA NOTRANJSKE DEŽELE
    Janko maček: KAKO SE JE ZAČELO

    Partizanska kolaboracija:
    Miloslav Samardžić: SODELOVANJE PARTIZANOV Z OKUPATORJEM
    Peter Urbanc : SKRITA NEPOZNANA ZGODOVINA NOB REVOLUCIJE
    Peter Batty: TITOVA VELIKA PREVARA
    Nora Beloff : ZAPRAVLJENA DEDIŠČINA JB TITA
    Tit Turnšek: Kolaboracija ni problem

    Zločin nikoli ne zastara :
    Dostojevski: ZLOČIN IN KAZEN
    M.Stanovnik: ODPUŠČANJE IN PROŠNJA ZA ODPUŠČANJE
    Vessula Ryden: NEBESA SO RESNIČNA RESNIČEN JE TUDI PEKEL
    F. Cerar : OD PARTIZANA DO ZLATOMAŠNIKA
    L.Šturm: BREZ MILOSTI ,pobijanje vojnih invalidov Slovenije
    Tone Ferenc: DIES IRAE

    Še v ustvarjanju:
    RKC ljubljana : OD PARTIZANA in MILIČARJA do NEBES skozi KUREŠČEK s p.ŠPELIČEM , kand. blaženi
    RKC Maribor : SLOVENSKI Sv. KOLBE IZIDOR ZAVRŠNIK ČAKA SVETNIŠTVA , pa RKC nima cajta zanj
    Stanislav Zore : POT DO PRAVE SPRAVE, pravljice za lahkoatlete slovenskega preživetja

    Že odkopani grobovi pomorjenih nedolžnih Slovenk in Slovencev, čez prste ene roke :

    Slov.Bistrica, Huda jama, Krimska jama, Slovenska vas-Žiglovica, Romi iz doline Iške pri Ljubljani, zakonca Hribar iz Strmola, vojni invalidi iz Konfina 1 in Konfina 2 ter nekatere v “pripravi”
    Čaka še cca 700 »prikritih vojnih grobišč« po zakonu rdečih koalicij, B,.Pahorja in Slovenske Krščanske Stranke, oz. 700 morišč / zagrebišč slovenske trde NOB OF REVOLUCIJE revolucije.

    LONELY PLANET in NATIONAL GEOGRAPHIC pripravljata v sodelovanju z Kambodžo, Ugando in RUSIJO
    skupen projekt ureditve senzacionalnih novih romarskih pohodov tipa Il CAMINO/Sv.Jakob po poteh
    POLJ SMRTI KAMBODŽE, BREZEN SMRTI KRASA SLOVENIJE ter GULAGOV SMRTI BELEGA MORJA DO VLADIVOSTOKA.

    Pojdite in poiskusite živet v Miru, če vam rata !
    Bog z Vami in vse Dobro !

    • Hvala, Frančišek,
      za trud za vso zbrano gradivo!
      Dodajam samo, da od patra Špeliča že obstaja prav njegova lastna “Vrnil se bom k očetu”, po spominu.
      Ki sem jo jaz slučajno dobila na posodo in jo prebrala. Ne vem pa, če se jo sploh še kje dobi.

  5. Komunizem je nerealna ideja, ki se je razvila v pragmatičen boljševizem, ki je zlo in vodi v nasilje. Zaradi tega je protikomunizem upravičen in potreben. Toda to je potrebno izvesti na demokratičen način z volitvami in državniškim dostojanstvom ali suverenostjo, ki je bila podpisana 2.julija 1990 v Skupščini RS.
    Na tej osnovi smo dolžni in upravičeni biti proti levičarski ideologiji, čeprav je prišla v parlament po zaslugi neosveščenih volivcev.
    Ta proti moramo potrditi z jasno, odločno in vztrajno dejavnostjo, da volivci spoznajo svojo zmoto in uvidijo, da so v zmoti in da je to boljševistična ideologija.
    RTV SLO je poročala v Tedniku, 13.8.2018o obisku gimnazijcev iz Slovenije v Auschwitzu, brez kakršnega koli komentarja, da imamo v Sloveniji nekaj podobnega v Bukovžlaku-Teharjah, ki je državnega pomena, toda nedokončano.
    Tja bi morali na obisk gimnazijci, da bi se zavedali zla, kot so se v Auschwitzu!!!!!

    Ker gre za človeka je potrebno, da pozitivisti držimo skupaj. To priporoča z groba ugleden slovenski psihoterapevt dr. A. Trstenjak: ” Vkup držimo, za človeka gre ” !!!!!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite