Resnica osvobaja, tudi ko gre za posle in finance

Sodelavci Časnika so v zadnjem času objavili precej prispevkov na temo finančnega in gospodarskega poloma v Mariborski nadškofiji. Za tem ni stala kakšna premišljena uredniška politika, ampak število objav le odraža vznemirjenje, ki ga razsežnost poloma in slabi obeti za skorajšnje razčiščenje zadeve povzroča pri vseh, ki jim je mar za avtoriteto Cerkve v Sloveniji.

Kolumno na to temo v zadnji Družini sem zaključil s stavkoma: »Poleg luknje v bilancah državnih bank, je prav zaupanje (v cerkveno avtoriteto v svetnih zadevah) največja žrtev celotne afere. Od načina internega razčiščenja zadeve je odvisno, kako hitro ga bo mogoče povrniti.« V odzivu na pisanje me je prijatelj izzval: »Kako bi pa ti razčistil zadevo?«

Zakaj bi bilo razčiščevanje sploh potrebno?

Finančno se bo zadeva počasi razčiščevala skladno s slovenskim pravnim redom in njegovimi stranpotmi. Strategija, ki se vodstvu Cerkve ponuja kar sama od sebe je: Čas celi vse rane. Problematiko je potrebno čim bolj objektivizirati in ekscesnost položaja pripisati predvsem neugodnim in izjemnim zunanjim okoliščinam (gospodarska kriza, sovražniki Cerkve, diskriminacija s strani bank) in malenkostnim napakam odgovornih (dobri nameni so se jim izrodili) in v par letih bo vse tako kot prej. Menim, da tak pristop ne bo povrnil omajanega zaupanja do vodstva Cerkve, ko gre za gospodarske zadeve. Še več, velika verjetnost je, da  se v želji reševati neugoden ekonomski položaj, ob kakšni drugi priložnosti v prihodnosti spet zabrede.

Dimenzije zloma, prizadetost nekaterih, ki so gospodarskemu sistemu mariborske nadškofije zaupali več kot le certifikat, ogorčenje tistih vernikov, ki še vedno ne morejo razumeti, kako se je lahko pripetilo, da je T2 predvajala pornografske programe in potreba po večletni solidarnosti z mariborsko nadškofijo, so vse dejavniki, ki opozarjajo, da zadeva ne bo šla iz zavesti slovenskih katoličanov še vsaj deset let. Če k temu dodamo še sovražnike Cerkve in počasnost postopkov, je precej verjetno, da se bo bolečina raztegnile čez desetletje.

Komisija

Ciničen rek pravi, da kdor ne želi, da se zadeve rešijo, ustanovi komisijo. Po drugi strani pa je edina možnost, da se javnosti predstavi kompleksen problem, da se razmeji odgovornost ter da učenje na napakah pridobi verodostojnost, prav uspešno delo skupine oseb (komisije) z ustreznimi strokovnimi referencami in z osebno integriteto.

Menim, da bi moralo vodstvo slovenske Cerkve ustanoviti komisijo, ki bi raziskala celotno zadevo, predvsem pa ločila odločitve, ki so sicer bile sprejete skladno s pravili dobrega gospodarjenja, a so se kasneje izkazale za napačne od tistih, ki niso bile skladne niti s pravili dobrega gospodarjenja niti z internimi cerkvenimi pravili. Javnost bo zahtevala »kri« odgovornih. To se ji lahko tudi odreče, a treba je vseeno pojasniti, kako je lahko prišlo do gospodarske škode takšnih dimenzij. Ali so bila kršena interna cerkvena pravila ali pa so obstoječa pravila nezadostna in jih je potrebno dopolniti. V kolikšni meri je do zloma pripeljala samovolja posameznikov, koliko pa je k razsežnosti zloma prispeval neustrezen sistem za zagotavljanje odgovornosti. Ali je bila ustrezno ločena nadzorna in izvajalska funkcija in ali je bil pomanjkljiv obstoj »zavor in ravnotežja« (check and balances) sistemske narave ali zgolj posledica samovolje ozke skupine ljudi?

Integriteta članov in jasen mandat

Komisijo bi morali sestavljati strokovnjaki s področja splošnega menedžmenta, kontrolinga in računovodstva, revizije, gospodarskega in kanonskega prava, ki so povsem nevpleteni v gospodarsko delovanje slovenske Cerkve v preteklih desetletjih in nimajo nikakršnega konflikta interesov. Precej verjetno je, da bi kar nekaj strokovnjakov morali najeti v tujini in da delo komisije ne bi bilo poceni, a če bi komisija pripravila ustrezno pojasnilo, kako je do zloma prišlo in priporočila, kako naj se ravna v prihodnje, bi bila to dobra naložba v povrnitev zaupanja in utrditev zavesti, da moramo verniki pomembno prispevati k vzdrževanju Cerkve. Ugled članov komisije, podpora delu raziskovalne komisije s strani vodstva cerkve, sankcioniranje kršitve internih pravil in pa zaveza, da se bodo v prihodnje spoštovala priporočila komisije, bi skrajšala čas za celjenje ran in motivirala občestvo za solidarnost.

Predvidevam, da je v Sloveniji tudi peščica posameznikov, ki so v brezmejnem zaupanju do finančne solidnosti cerkvenih gospodarskih ustanov izgubili vse svoje premoženje in so sedaj dobesedno na beraški palici. Naloga komisije bi morala tudi biti, da se ugotovi, ali je kdo res tako hudo oškodovan. Predlagati bi morala sistemski način, da se tem posameznikom zagotovi vsaj minimalno eksistenco.

V nedavni oddaji Pogledi Slovenije je dr. Strehovec bežno omenil ustanovitev take komisije. Povpraševal sem pri bolj zvestih spremljevalcih cerkvenih medijev, ali so zasledili že prej kakšno novico o tej komisiji, o njenih članih in mandatu. Nihče se ni spomnil ničesar. Ne morem si pomagati, če ob takšni netransparentnosti »urejanja« neprijetnega položaja pomislim na cinični izrek, ki sem ga omenil zgoraj.