Resnica o Teritorialni obrambi

1
1010
Prisega prve generacije slovenskih vojakov na Igu 2. junija 1991: Janez Slapar, načelnik republiškega štaba TO, Milan Kučan, predsednik Predsedstva RS, Janez Janša, obrambni minister in Igor Bavčar, notranji minister Foto: Diego A. Gomez
Prisega prve generacije slovenskih vojakov na Igu 2. junija 1991: Janez Slapar, načelnik republiškega štaba TO, Milan Kučan, predsednik Predsedstva RS, Janez Janša, obrambni minister in Igor Bavčar, notranji minister Foto: Diego A. Gomez

Ob iztekajočem se letu 2017 se spominjamo naših prvih korakov na poti k neodvisnosti in samostojnosti, obenem pa praznujemo tudi spomin na trenutke, ko smo se namesto za delitve odločili za vsaj navidezno sodelovanje. Najbolj intimna želja nekaterih prebivalcev  naše dežele, je bila namreč, da še naprej ostanemo ukleščeni v represivne, dušeče, jugopartijske, totalitarne državne strukture.

TO kot zametek slovenske vojske

Ob slovesni razglasitvi izidov plebiscita se je pred nami razprostrla nova vizija bolj jasne, svetlejše prihodnosti, a je bilo potrebno še temeljito zavihati rokave. Čakala nas je dolga in naporna pot. V nepredvidljivih razmerah je malce pozneje ključno vlogo odigrala prav Teritorialna obramba – zametek slovenske vojske. Zdi se, da se do današnjih dni odnos do nje ni bistveno spremenil, saj je finančno podhranjena, s tem pa podcenjena.

TO kot orehova lupina brez jedrca

Leta 1968 je nastala Teritorialna obramba, ki je bila neposredno podrejena JLA. Bila je ustanovljena z namenom odpora proti morebitni sovjetski invaziji. A le-to so komunisti v lastni režiji razorožili leta 1990. Svoj novi pomen je TO dobila šele pod novim vodstvom. Njeno poslanstvo ni bilo več upor proti agresiji iz Moskve, marveč iz Beograda, predvsem pa zaščita porajajoče se slovenske države. Od stare teritorialne obrambe je ostal zgolj naziv, kar je pogojevala tedanja družbeno-politična stvarnost.

Zaradi zasedbe štaba Teritorialne obrambe se je pred stavbo na Prežihovi zbralo veliko ogorčenih Ljubljančanov. Med njimi je zdaj že pokojni pomorščak Jure Šterk, ki v rokah drži tablo. Foto: Tone Stojko
Zaradi zasedbe štaba Teritorialne obrambe se je pred stavbo na Prežihovi zbralo veliko ogorčenih Ljubljančanov. Med njimi je zdaj že pokojni pomorščak Jure Šterk, ki v rokah drži tablo. Foto: Tone Stojko

Ostala je torej lupina, izropana vsebine, ki pa jo je napolnil pomladni duh osvobajajočih domoljubnih sil. Tako ni več šlo za privesek okupatorske jugoslovanske vojske, marveč za resnično, našo, slovensko armado. Lahko bi govorili tudi o dveh Teritorialnih obrambah – o prvotni in o drugotni. Začetek priprav na organiziran oborožen odpor je sicer potekal brez nekega pravega formalnega naziva, pozneje pa se je ta nekako le izoblikoval in spreminjal, od »jeder odpora«, pa do »Vojske Republike Slovenije« ter vse do »Manevrske strukture narodne zaščite«.

Generala JLA Veljko Kadijević in Blagoje Adžić Foto: Import
Generala JLA Veljko Kadijević in Blagoje Adžić Foto: Import

Kako dobro oborožena je bila TO?

Kar se zdi ob tem tragično, je predvsem razorožitev tedanje TO s strani slovenskih komunistov in sicer v tesni kolaboraciji z Beogradom.

Še 31. 12. leta 1989 je imela slovenska TO preko 100.000 kosov dolgocevnega in okoli 10.000 kosov kratkocevnega orožja za pehoto ter posedovala kar okoli 300 topov, po večini protiletalskih, pa tudi preko 1000 minometov, nekaj 1000 kosov protioklepnih netrzajnih topov, ročnih raketometov in vodenih raket ter 97 protiletalskih raketnih lanserjev Strela 2M. V njenih skladiščih je bilo prav tako 10 milijonov kosov različnega streliva. Z vsem tem orožjem bi TO lahko solidno oborožila kar 100.000 pripadnikov svojih enot.

Janez Janša in Igor Bavčar v spremstvu specialcev pred stavbo slovenskega predsedstva v Ljubljani, 30. junij 1991. Foto: Nace Bizilj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije
Janez Janša in Igor Bavčar v spremstvu specialcev pred stavbo slovenskega predsedstva v Ljubljani, 30. junij 1991. Foto: Nace Bizilj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Tako je od okoli 100 tisoč kosov, v skladiščih porajajoče se slovenske vojske, ostalo le še okoli 12 tisoč kosov strelnega orožja, predvsem pa zelo majhna količina streliva. Nekaj orožja je sicer Slovenski vojski uspelo pridobiti naknadno na različne načine. Tako je v primerjavi z začetkom leta 1990 Slovenija vojno pričakala le z okoli petino strelne moči. Kar je ob tem najbolj v nebo vpijoče, pa je dejstvo, da zaradi izvedbe razorožitve še nihče ni bil poklican na zagovor pred sodišče (Vir: Nova24TV.si).

1 komentar

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite