Resnica o plebiscitu

7

Resnično sem ponosen, da sem lahko sodeloval pri najbolj uspešnem projektu v slovenski zgodovini: pri vzpostavitvi samostojne, neodvisne in demokratične države Republike Slovenije. Jasno je, da si danes zaradi izredno pozitivnih posledic za vse njene prebivalce in za deželo kot celoto, zasluge za to lastijo celo tisti, ki so bili zraven s figami v žepu. Tako uradni ideologi in ideologinja (za njimi pa to predvsem ob obletnicah do onemoglosti ponavljajo razni »neodvisni« kolumnisti) že deset let skušajo indoktrinirati malce prirejeno resnico o ključnem dogodku – plebiscitu. Zaradi mene lahko to delajo še deset naslednjih let, pa se ne bo niti za milimeter spremenilo moje stališče, do katerega sem prišel kot aktivni član tedanje poslanske skupine DEMOS.

Po porazu na prvih svobodnih volitvah se večina bivših politikov (sedaj kot opozicija razdeljenih v nekaj manjših strank) ni prav nič iskreno želela iz Jugoslavije. Po eni strani so bili na Beograd čustveno navezani, saj so tja vodile vse njihove niti preteklih desetletij in so imeli tam tudi veliko prijateljev, po drugi strani pa so instinktivno čutili, da bi tam lahko še dosti več časa imeli močno zaslombo za svoja politična (socialistična, komunistična) stališča, kot pa bo to v novi demokratični Sloveniji. Ker pa je bilo prevladujoče javno mnenje v Sloveniji že izrazito v smeri samostojnosti, si proti temu niso upali več javno nastopati. Ker so bili v parlamentu v manjšini, je bila njihova zadnja (skrita želja) šansa prav referendum, če bi »propadel«, kar pomeni, da za samostojnost ne bi bilo dovolj glasov.

Pri vsakem referendumu pa je bistveno vprašanje kvoruma – pravila o tem, kdaj je odločitev sprejeta in kdaj ne. In prav zato so se tako zagrizeno zavzemali za uveljavitev tako imenovane »kvalificirane večine«, kar pomeni, da mora »za« glasovati večina vseh volilnih upravičencev. To pabi  v praksi lahko pomeni, da odločitev ni sprejeta, če se volitev udeleži na primer 70% volilnih upravičencev in »za« glasuje 70% glasovalcev (0,70 krat 0,70 je 0,49 – manj kot 50%). Nekateri so računali na to, da bodo marsikateri prebivalci Slovenije, ki so bili priseljenci iz drugih republik glasovali »proti« in če bi v zimskem času na dan volitev nenadoma zapadel hud sneg, ki bi otežil dostop do volišč, bi s tem dobili vsaj nekaj priložnosti, da plebiscit propade. To pa bi seveda pomenilo, da s samostojno Slovenijo ne bo nič in da bo ostala v Jugoslaviji.

Meni in še mnogim drugim Demosovom poslancem se je ta slednja možnost seveda zdela povsem nesprejemljiva in tudi krivična: večina glasovalcev (npr. 70 %) pri 70% udeležbi, bi bila za samostojnost, manjšina (okrog 30%) za Jugoslavijo in sprejeta bi bila volja slednjih. Zato smo se zavzemali za navadno večino, po kateri bi se Slovenija odcepila v vsakem primeru, ko bi bilo več glasov »za« kot »proti« (v skrajnem primeru na primer tudi če bi jih 51% glasovalo »za« ob 51% udeležbi). Zakaj bi dopuščali možnost, da bi manjšinska volja prevladala nad večinsko?

Nihče mi še ni pojasnil, zakaj so se naši politični nasprotniki tako krčevito zavzemali za prvo možnost, če je bila njihova volja po odcepitvi (v primeru večinske volje prebivalstva) Slovenije od Jugoslavije iskrena. Tudi ne vem zakaj naj bi v primeru našega pravila ljudje kaj manj glasovali »za« kot so sicer. Ideologi sedaj trdijo, da se je s tem kompromisom (na katerega so pristala tudi vodstva Demosovih strank) izrazila nacionalna enotnost in je plebiscit uspel prav zato. Toda saj bi se nacionalna enotnost lahko izrazila tudi v primeru našega (po mojem mnenju bolj demokratičnega) pravila. Opozicijske stranke bi prav tako lahko pozivale k glasovanju »za«, kot so (nekatere bolj, nekatere manj) tudi sicer. Kdo ve, morda bi pa dobili celo 90% glasov »za«, če se ne bi pred tem v parlamentu prepirali o kvorumu in bi namesto o grožnjah, da bomo v samostojni državi »jedli travo« rajši vsi skupaj povedali še kaj bolj vzpodbudnih besed?

Sem pa kot član Demosovega poslanskega kluba že tedaj začutil, kako močni so bili zunanji vplivi »z leve« na nekatere najbolj ključne funkcionarje strank te široke koalicije. To se je najbolj potrdilo pri nenadnem razpustu Demosa, saj smo bili glede tega »navadni« poslanci kar postavljeni pred dejstvo, ne da bi nas o tem kdo kaj vprašal. Da to nikakor ni bilo v skladu z našo večinsko volj, kaže tudi dejstvo, da samega poslanskega kluba enostavno nismo hoteli razpustiti in je še naprej deloval, vendar seveda zelo težko in neučinkovito, saj so bila strankarska vodstva že zadosti razcepljena.

Foto: Cosmopolitan, Državni zbor


7 KOMENTARJI

  1. Sramotno in žalostno je, da se tako pomemben zgodovinski uspeh zlorablja za abotna razčiščevanja in napletanja, kaj naj bi nekdo mislil in kdo naj bi v resnici figo v žepu držal. To je tako pritlehno in kratko gledno, kot če bi nek ameriški nesrečnik 4. julija modroval, da so imeli ob podpisu deklaracije neodvisnosti Adams, Franklin, Jefferson, Madison ali Washington pomisleke in bi se spraševal, kateri od njih je bil najbolj pravoveren in zaslužen. Najbrž njegovih poceni politiziranj ne bi nihče objavil. Z zgodovino se ne trguje, z mrtvimi se ne nabira političnih točk in v lastno skledo se ne pljuva, sploh ne ob državnih praznikih. Nekatere stvari je pač treba spoštovati.

  2. Jaz se takratnega pogajanja v obeh zborih Slovenske skupščine še zelo dobro spominja. Zelo verjetno so tisti, katerim samostojnost ni bila pri srcu, res gojili upanje, da na tak način plebiscit ne bo uspel. G. Tomažič se je zelo trudil, da bi obveljala navadna večina. Pred plebiscitom je hodil po vaseh, tudi v naši je bil in prepričeval ljudi kako pomemben je da gredo na volišče in glasujejo ZA. Meni se je zdelo to prepričevanje čisto brez potrebe. Nekje globoko v sebi sem čutila, da bo plebiscit uspel z veliko večino, kar se je tudi zgodilo.

    Plebiscitna nedelja je bila lepa sončna, bilo je malo snega in ceste precej ledene. Na naše volišče je prišel osemdesetletni mož, eno uro daleč PEŠ. Ko so mu člani komisije rekli zakaj se muči, da bi člani komisije lahko prišli k njemu na dom, je z velikim zanosom odgovoril; TO SEM RAD STORIL ZA MOJO SLOVENIJO!

    Takšno je bilo takrat vzdušje med ljudmi. Zato sem prepričana, da nam Slovenije tudi sedaj ne bodo ukradli, ne vstajniki, ne skorumpirani politiki, preprosti ljudje jo bomo obvarovali.

    ZATO POJDIMO Z UPANJE IN POGUMNO V NOVO LETO 2013 !!!

    • lepo napisano, kratko in jedrnato. Še nas je neka, ki to Slovenijo spoštujemo, jo imamo radi, nam nekaj pomeni. Lepo je slišati slovensko pesem, lepo je poslušati ljudi na podeželju, lepo je v gorah. Veliko sreče in zdravja v 2013 vsem, ki ste pošteni in dajete svoj trud tudi za skupno dobro!

    • Veteranka, to prepričevanje g. Tomažiča, da je bilo brez potrebe?! Saj se hecate. Bi morda morali slediti vašim vzvišenih instinktom? Kdo pa ste vi? In kje ste? Seveda so Slovenija lepe gore in doline, toda smo tudi ljudje, ki si moramo povedati stvari. Kako pa bi vi vedeli, zakaj sploh gre, če vam tega ne bi nekdo povedal? Morda telepatsko? Ali pa bi kar vedeli (vsaj tako trdite)? Ko nekdo nekaj pove, ostali zahtevamo tudi obrazložitev. V nasprotnem primeru smo ovce. Skratka, v Tomažičevem primeru ni šlo za banalno prepričevanje, ampak za razlaganje in pojasnjevanje stvari v formi bolj čustvenega zanosa, kar je bilo v tistem času razumljivo in tudi pričakovano!

      Ne razumem niti tega, na kaj misli Jože s tem ” … abotnim razčiščevanjem in napletanjem … kdo je takrat držal figo v žepu …”?
      Mar ne razumete, da tisti, ki so držali fige, še danes finančno upravljajo Slovenijo … s tem da so fige potegnili iz žepa! Se vam zdi, da je tej komunistično-mafijski kliki kaj mar za vas, čeprav vas ne zanimajo njihove fige? Nimam tega občutka. V tej komunistično-mafijski kliki je zbran zelo majhen odstotek Slovencev, ker pa je v samem jedru ta majhna, a zaradi denarja vplivna skupina navidezno ‘razbita’ na tisoč kosov (klubi, združenja, forumi, stranke, sindikati, inštituti, mediji …), daje vtis, da za njimi stojijo množice ljudi, ki po svojih predstavnikih sporočajo, na katerih vse področjih je vlada storila (kajpada usodne) napake (in to vlada, ki vlada eno leto, s tem, da so jo začeli ovirati še preden je začela z delom). Mediji so ustvarili kuliso, kot da proti Janši in Cerkvi trobi na tisoče različnih trobent. Po mojem si hudič zlahka nadene tisoč obrazov istočasno. Prav zato v Sloveniji gre. Njihov cilj je zmesti ljudi. Samo spremljajte njihove javne nastope. Dovršeni so kot bil jih režiral kak vrhunski filmski režiser. Vsaka njihova vključitev v diskurz se ne prične pri temeljih problema, ampak nekje na sredi. Sistematično (vnaprej pripravljeno) povzročanje zmede se prične že s prvim prebliskom v njihovih od ‘skrbi’ potemnelih oči. Kako se lahko braniš pred takšno neizmerno pokvarjenostjo?

      Slovenska osamosvojitev, še bolj pa seveda nastanek države, je seveda nekaj veličastnega. A prav nič ne stoji v zraku samo od sebe (brez »Tomažičev« nikakor ne bi bilo Slovenije!). Zato se počutim abotno, ko nekdo RESNICO proglaša za abotno. Nikoli ne bom enačil Kučana, Bučarja, Mencingerja, zakonca Hribar … z iskrenimi osamosvojitelji in z vsemi tistimi, ki so pozneje veliko naredili za Slovenijo! To bi moralo biti jasno napisano v ‘slovenski zgodovini’. To nikakor ni majhen problem, ampak temeljni.

      Še to bi rad povedal: V Sloveniji sploh ne gre za levo in desno. Vsi ljudje smo pokvarljivo blago. V Italiji hodijo k maši levi in desni. Gre za sistem! Janša hoče spremeniti sistem! Vendar mu tega ne dovolijo. Mislim, da je čas, da tudi Štrukelj dobi kako granitno kocko v glavo (ne pravo, ampak kak gledališki rekvizit). En dan bo že razumel!

  3. Lucijan,čisto narobe ste me razumeli. Ne trdim, da je bilo delovanje g. Tomažiča nepotrebno, hotela sem samo povedati kako zelo se je trudil za uspeh plebiscita in ,da mu zaradi tega gre posebna zahvala. Tudi verjamem, da je marsikoga prepričal, da je prav glasoval. Mimogrede pa sem še povedala, kako sem sama doživljala te dogodke.
    Da je tisto kar pravite v prvem odstavku zelo res, pa naj potrdi še ta primer; bilo je enkrat na pomlad 1991, ko je neka politična skupina dala pobudo za Slovenijo brez vojske, podpisovala se je celo peticija zato. To peticijo je podpisalo veliko pomembnih ljudi, med njimi tudi Kučan. Meni se je to zdelo pametno in sem podpirala. Potem je pa v našo vas prišel g. Oman in nam zelo preprosto predočil zakaj takratni čas ni primeren za take stvari. Že po parih mesecih se je pokazalo, da bi brez vojske nikoli ne dosegli osamosvojitve.

    Od prvega odstavka naprej se pa v celoti strinjam z vami. Kučan je storil vse, kar se je le upal, da se nikoli ne bi osamosvojili, zato je naj manj kar bi bil danes dolžan storiti, da bi molčal in nehal vtikati v naše življenje. Bučar nam je tranzicijo dovolj otežil z ustavo in s tem, da je preprečil lustracijo. Da o teh njegovih abnormalnih izpadih, katerim smo priča v zadnjem letu (prosjačenje pri Jankoviću,podpora Türku zadnja histerija ob odločbi US itd…), sploh ne govorim. Mencinger je en velik čvekač in samo čvekač, vehementno je prepričan, da VSE ve in VSE zna, z delom pa ni dokazal ničesar. Ga. Hribarjeva je bila prva, ki je zasejala razdor med Slovenci in ga od 1991 leta dalje marljivo razpihuje in podžiga z najtršim sovraštvom (Janša).

    Nedopustljivo se mi zdi, da se te ljudi še kar naprej vlači v javnost, na razna omizja, se dela intervjuje z njimi in jih sprašuje za mnenje. Proti temu bi morali glasno protestirati vsi, ki tako mislimo.

    Da bo pa zgodovina vse postavila na pravo mesto, sem pa prepričana. Samo pustimo času, čas.

  4. Se opravičujem, Veteranka, sem bil res malo preveč agresiven do vas. To je pač forum in človeka kar zanese …
    Mislim, da sva v bistvu podobnih pogledov.

  5. G. Tomažič, hvala za vaš članek. Le napišite še kaj “iz prve roke”. Ta zgodovina je tako blizu pa tako neznana.

Comments are closed.