Resnica in sočutje 1945-2015: Za novo srčno kulturo

12
Foto: Marko Jerina.
Foto: Marko Jerina.

Civilno-družbena pobuda Resnica in sočutje 1945-2015 je prvič javno predstavila namene in načrte delovanja, ki bodo vrhunec doživeli v prihodnjem spominskem letu. Romana Bider, dr. Katarina Kompan Erzar, Marko Fink in Jože Bartolj so v imenu pobude predstavili različne vsebine, aktivnosti in povezovanja, skozi katere želijo spodbujati proces odkrivanja zamolčanih in prezrtih človeških plati vojne in povojnega režima, zdravljenje travm ter proces odpuščanja.

Katarina Kompan Erzar je izpostavila dolgotrajni molk o trpljenju, krivicah in bolečini, ki je naraščal in obremenil tudi generacijo vnukov, ki zato nimajo prave podobe o preteklosti. Generacija, ki je odraščala ob pogosto zagrenjenih starših, čakajočih na razumevanje in oporo, tako živi v prepričanju, da je bilo o vojni že vse povedano. Zato je potreba o iskrenem pogovoru še kako živa, zato je čas za resnico in sočutje.

Marko Fink, svetovno znani basbaritonist z izkušnjo izgona iz domovine, je kratko spregovoril o svoji osebni zgodbi, ko je bila domovina daleč in jo je lahko doživljal le v obliki besede, pesmi, fotografije … Na tujem se je naučil, da mora domovino ljubiti in da za mrtve ne sme biti mrtev, marveč do njih vzpostaviti odnos. Kot glasbenik pozna izkušnjo, ko se pristna umetnost dotakne srca, zato se danes sprašuje, kdo danes razvija srčno kulturo? Prepričan je, da moramo po sedemdesetih letih, ko se še vedno srečujemo s sovraštvom in srčno trdoto, nekaj narediti. Pri pobudi  sodeluje, ker ta presega ustaljene vzorce, čeprav ne bo vsakemu všeč. Napovedal je vsaj en večji koncert, ki se bo zgodil v Slovenski filharmoniji in na katerem bo med drugimi nastopil Simfonični orkester RTV SLO.

Romana Bider je predstavila projekt Vseposvojitev – Varuhi spomina, ki vabi k spominu na žrtve zla druge svetovne vojne in po njej na Slovenskem. Kot mati in gospodinja je metaforično pregovorila o kosteh, ki lahko ležijo skrite na vrtu hiše. Ob tem se sprašuje, kaj je lahko še hujšega kot to, da se delamo, da jih ni. Skoraj škandalozno vendarle te kosti, ki se ne pustijo zlahka uničiti, lahko postanejo za nas zaklad. Človekova naloga je (po Franklu), da ob srečanju s trpljenjem, ob katerem se v notranjosti nekaj premakne, najde smisel. V ta miselni kontekst je postavljena pobuda Vseposvojitev, s katero žrtve ponovno dobivajo dostojanstvo, narod mir, sodelujoči pa obujajo občutljivosti za razločevanje med dobrim in zlim. Romana Bider še spomni, da ostati brez groba že od antične Antigone predstavlja grožnjo razkroja tako za posameznika kot za družbo. Vendar je Antigona vztrajala do smrti in pokopala brata. Po njenem mnenju tudi danes pri tej nalogi potrebujemo vero, ki premika gore. Do danes so bile na spletni strani Vseposvojitve posvojene 203 žrtve.

Med pobudami in dejavnostmi, ki se vključujejo v pobudo so dejavnosti društva Združeni ob lipi sprave, Teološke fakultete (z mednarodno konferenco) in Radia Ognjišče, s skupnim projektom okroglih miz po Sloveniji. Oblikoval se je že predlog, da bi 24. junij razglasili za dan spomina na žrtve vojn in nasilja. V Slovenskem filmskem arhivu pri Arhivu RS pripravljajo retrospektivi dokumentarnih in igranih filmov, ki pričajo o drugi svetovni vojni, revoluciji in njunih posledicah. Februarja 2015 bo odprta skupinska likovna razstava, na kateri bo sodelovalo okrog 25 slovenskih slikarjev in kiparjev. 70 klekljaric iz 70 slovenskih krajev bo sklekljalo 70 tridimenzionalnih golobov, ki bodo predstavljali 70 let miru od zaključka II. svetovne vojne. Programske vsebine in dogodke bodo predstavljene na spletnih straneh pobude in na Časniku. Pobuda je odprta za vse in vabi v dialog.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


12 KOMENTARJI

  1. Za pobudo resnice 1945-2015 se civilni družbi zahvaljujem,da je sprožila to aktivnost. Želim, da bi se nas čim več prizadetih, še ži večih žrtev vključilo k tej pobudi. Hvala.

  2. Zelo pozdravljam to pobudo in priporočam široko povezanost in sodelovanje vseh, ki se prizadevajo za sočutje in mir.
    Pri šolski sekciji o “pouku zgodovine na soškem bojišču” ob 37.zborovanju ZZDS-zveze zgodovinskih društev Slovenije je bila diskusija o povezanosti teh dejavnosti in sodelovanju z vključitvijo obeh vojn, ki so pustile posledice na Slovenskem in med Slovenci. Opozoril sem na potrebo vzgoje za sočutje iz katerega raste razumevanje za krivice in trpljenje drugih ljudi. Za pomanjkanje tega med nami danes je kriv “zlagani partizanski heroizem in avantgardni ideološki princip”, ki smo ga bili deležni po koncu vojne in se žal še nadaljuje.
    Predlagam, da iz razlogov etike in spoštovanja mrtvih začnemo urejati Teharsko morišče-grobišče v centralni opomnik slovenskega genocida in katarze za med vojno in povojni pobitimi žrtvami revolucije. Mušičev nedokončani spomenik je potrebno dokončati in v tej smeri dopolniti z materiali, ki bi pričali o dejstvih in služili za promocijo aktivnosti za mir in človeško sožitje.
    To sigurno podpirajo aktivnosti za obeleževanje nesmisla svetovnih pa tudi lokalnih vojn ob primeru 100.letnice Velike vojne (I. svet. vojne ). Skupaj držimo in sodelujmo, pa bo šlo na bolje !!!

  3. Ne bo dovolj sočutje. To nas pelje v pomilovanja vredno družbo, ki smrt samo obžaluje, izgubila pa je vero in upanje.
    Z Zakonom o popravi krivic smo žal samo zaprli usta tisočem ljudi, v zameno za nekaj evrov. In ravno ta zakon je izpeljala desnica, od katere smo pričakovali korak k resnici. Pa je bil še en korak nazaj. Zelo velik korak.
    Glede likvidiranih pa predpostavljam, da manjka še veliko mrliških listov. Brez teh bo tudi prekop žrtev le preštevanje kosti. In spet ne bomo nikamor prišli. Spet bomo peljani žejne čez vodo. Nujno je potrebno pregledati dokumentacijo o likvidacijah, poiskati kar še obstaja in objaviti imena na teh seznamih. Kot je bil primer “podpisano glasom majorja Mitje”, ki pa je ostal v predalu. Ne samo da ni primer kazenskega pregona, ni ta seznam niti del zgodovine. Spet so nas prepeljali žejne čez vodo.

    • Zdravko, ste pisali predsedniku SAZU-ja? Ali kaj podobnega? Če niste, vsaj ne jemljite poguma tistim, ki se “trudijo pripraviti goro, da se premakne”, če že nič ne pomagate.

      • Ne, Aja, nisem. Ne še. Veste, nisem jaz edini, ki sem obupan. Sem pa še eden tistih, ki nočem hraniti tega obupa. In v tej pobudi prepoznavam ravno to. Hrano obupu, ki prevladuje. Ne vidim nobenega poguma, ki ga vidite vi. Bogdaj, da bi se motil. Do tal se jim priklonim.

        • Mislim, da je bolj kot pogum problem vera. Pa samo za gorčično zrno bi je že bilo dovolj. Saj vendar nismo sami! In če gledamo v perspektivi večnosti – kaj pa je tehle 70 let? (Ps: P. Stane Zore je duhovit mož in nekoč, ko se nam je nekam zelo mudilo, je komentiral: Ljube duše, kam pa tako hitite? Kaj niste naravnane na večnost?!)

  4. Zakaj komentatorjev ta tema ne zanima? Sama vidim v tej pobudi pravi korak k temu, da bo končno dobila grozljiva problematika povojnih pobojev v javnosti svoje legitimno mesto. Drugače kot per partes se tega ne bo dalo niti premakniti.

    • Aja. V cenjenem Slovenskem času (Družina) sem prebral, da je pri oblikovanju vsebin sodeloval tudi Jože Dežman. V času referenduma o arhivih sem zasledil, da je pri pripravi novega zakona, ki so arhive počrnili, sodeloval tudi Jože Dežman. Tega nisem mogel verjeti, zato sem v forumu Časnika.si velikokrat Dežmana pozval (tudi pod njegovimi članki), da potrdi ali zanika te govorice. Dežman je moj poziv zagotovo prebral, vendar se nanj ni odzval. Iz tega sem sklepal, da je Dežman res sodeloval pri arhivski zaroti. Izkoristil bom priložnost in Dežmana še enkrat pozval, naj pojasni govorice, da je sodeloval pri novem zakonu. Namreč, če je, je omenjeni projekt “Resnica in sočutje 1945 – 2015” samo še ena mračna igra režima. Že dejstvo, da je izbrana letnica 1945 in ne 1941, ko so se dejansko pričela kriminalnma dejanja, je čudna in nedopustna. Dokler ne bo Dežmanovega odgovora na moje preprosto vprašanje, bom v tem mozaiku besed videl zgolj leporečje.

      Naj se nekdo odzove na moj dvom!

      • Letnica 1945 zaznamuje konec vojne. Vsi pa vemo, da je še po 70 letih ni konec. S tega vidika se mi zdi izbor letnic ustrezen. Pobuda je naravnana v smer, kaj storiti, da bo vojne nekoč vendarle konec.

    • Z letnicami in pojasnili, zakaj smo za kak projekt izbrali določeno letnico, lahko poljubno manipuliramo. Pojasnilo, da leta 1945 v bistvu ni bilo konca vojne in da ta še vedno traja, je nedvomno močno. Običajni mi ni mar birokratske statistike oziroma se proti njej borim po svojih najboljših močeh, glede slovenske zgodovine pa si želim, da bi bili s podatki čim bolj natančni. Leto 1945 in z njim konec druge svetovne vojne se mi zdi neka mednarodna letnica, s katero lahko manipulirajo vsi evropski narodi. Tudi za mnoge npr. Norvežane druga svetovna vojna še traja. V Sloveniji, kjer imamo popolnoma spačeno zgodovino, pa bi morali dajati pomen drugim “številkam”. Poudarjati bi morali leto 1939 (pakt Nemčija – Rusija, ki je sicer mednarodni akt, vendar je v slovenski uradni zgodovini prikazovan na lažniv način) ter leti 1941-1942, ko so komunisti začeli s pobijanjem narodno zavednih Slovencev ter z njim državljansko vojno. Pri navajanju podatkov velja biti precizen. Primer: raziskovalci, ki raziskujejo medvojne in povojne poboje, so objavili, da je grobišč po Sloveniji več kot 600. Dr. Janez Jerovšek v svojih prispevkih v Demokraciji vztrajno omenja več kot 500 grobišč. Ne razumem, od kod njemu drugačni podatki, morda drugih avtorjev ne bere?! Menim pa, da bi se demokratični publicisti morali zediniti glede vseh novih izsledkov in jih tudi sproti uravnovešati z novimi izsledki.
      Občutek imam, da je tudi v bloku demokratičnih zgodovinarjev in raziskovalcev veliko komunističnih krtov, ki zavestno sporočajo drugačne “številke” od splošno sprejetih.

      Tudi moj pogled je v bistvu prispevek k odkrivanju zamolčanih in prezrtih človeških plati vojne in povojnega režima, zdravljenju travm ter odpuščanju. Verodostojnost se mi zdi prvi pogoj za dialog s slepimi in gluhimi za slovensko zgodovino.

Comments are closed.