Resnica in njeni delni odsevi

19
212

Naj mi bo dovoljeno, da na filozofsko zelo nespodoben način, za izhodišče tega kratkega razmisleka vzamem dnevno politično situacijo. Slovenci smo že vajeni dolgotrajnih in zato sčasoma že prav mučnih razprtij glede dogodkov povezanih z drugo svetovno vojno. Zadnji primer pa je na tej rani po mojem mnenju spet odkril še povsem nereflektirano resnico tega spora.

Vsakemu zelo preprostemu človeku je jasno, da resnica nikoli ni črno-bela teorija, ki bi bodisi na dnevnopolitični ali pa, če hočete sofisticirano znanstveni ravni nekako uokvirjala resničnost. Dogaja pa se ravno to, da se imajo taki ali drugačni delni pogledi za resnico, medtem ko se zdi, da se nam njena celota iz dneva v dan bolj izmika. Kar imamo danes pred seboj, je le en velik nesporazum, ki pa na našo srečo vendarle nima in niti ne more imeti vpliva na resnični uvid in s tem na spoznanje resnice. Po platonsko lahko govorimo o dveh svetovih, ki delujeta vsak po svoji logiki, brez velike želje po medsebojnem posredovanju. Čeprav taisti Platon omenja vrnitev ljudi z resničnim spoznanjem nazaj v votlino na pol resničnih mnenj, pa ravno iz njegove življenjske izkušnje tudi vemo, kako težko je v resnici udejanjenje tega. A vseeno velja, še enkrat več, poskusiti.

Zadnji spor okoli nič krivih praporščakov na osrednji državni proslavi je po mojem mnenju pokazal, kako je za Slovence še vedno težko dati drugemu prav. Zgodilo se je namreč spet to, da sta obe strani v nastalem sporu ravnali kot trmasta otroka, ki vztrajata pri svojem pogledu na resnico, medtem ko ju razumevanje druge plati preprosto ne zanima in je zato zmotno. Jaz imam prav in pika. V čem je problematičnost take drže? Mislim, da ne toliko v tem, kako imata obe strani po svoje prav, ampak predvsem v tem, kako obe tudi nimata prav. Potrjevanje lastnega mnenja in njegova absolutizacija nikoli ne more biti pot do resnice, kajti zanjo se je potrebno predvsem odpreti resnici drugega. Kaj točno mislim s tem? Predvsem to, da naj tisti, ki je bil kriv, to krivdo tudi iskreno prizna in tisti, ki je bil nedolžen, naj bo zmožen svojemu krvniku odpustiti. Bolj konkretno rečeno, kajti sedaj bi mi lahko kdo očital filozofsko vzvišenost, lahko to ponazorim s sledečima dvema izjavama:

–          Podporniki OF in njeni simpatizerji naj iskreno priznajo, da je resnico osvobodilne vojne kmalu zakrila krvava resničnost komunistične revolucije in da so zato bili vsi tisti, ki so temu pogumno nasprotovali, v resnici ravno tako borci za svobodo, ne pa njeni izdajalci.

–          Nasprotna stran, torej tisti, ki se danes štejejo za tako imenovane osamosvojitelje, naj na teror komunizma ne gledajo več kot na nadaljnjo grožnjo, ampak glede na resnico, ki je v času po osamosvojitvi sploh lahko prišla na dan, raje zberejo pogum in z odpuščanjem začnejo pot resnične sprave.

Osebno sem mnenja, da je zadnja proslava do potankosti pokazala ravno negacijo zgoraj zapisanega. Ena stran se še vedno obnaša, kot da Roga in Teharij sploh ne bi nikoli bilo, medtem ko tisti, ki bi morali v demokratičnih časih skrbeti za slogo, s prstom kažejo na zvezdo in spet razdvajajo ta nesrečni narod. To kar trenutno doživljamo je na žalost nas vseh resnica, ki smo jo najbrž zaradi danih družbenih razmer in prav gotovo tudi znotraj določenega zgodovinskega razvoja zmožni razumeti. Nikakor pa to ni naš skrajni domet, kajti resnica je k sreči veliko več od tega, kar se vidi. Pa smo spet prispeli k dobremu staremu Platonu. Kot izkušen učitelj na svoji akademiji, bi Slovenijo najbrž imel za nezrelega enaindvajsetletnika, ki bi mu še vsaj za nadaljnjih 21 let priporočil temeljito vzgojno in izobraževalno usposabljanje.

Naj se torej pot našega zorenja nadaljuje. Pa le pogumno, ljuba Slovenija!

Foto: Družina


19 KOMENTARJI

  1. Lepo napisano. Mislim pa, da se zgolj okoli ene točke nikoli ne bo mogoče uskladiti. Resnico osvobodilne vojne je res kmalu zakrila krvava resničnost komunistične revolucije, vendar vsi tisti Slovenci, ki so temu nasprotovali v sestavu okupatorjevih oboroženih sil, ne morejo biti borci za svobodo.
    So tragične žrtve, ne pa junaški borci za svobodo. Ni prav, da se jih zmerja z izdajalci in da se tako žali njihov spomin. Šlo je za osebne in družinske tragedije, pri poznejših povojnih pobojih pa gre za zgodovinski zločin.

  2. Filozofski pogled je razumski, emocionalni pogled ima svoj razum, kot bi rekel Pascal, da razum ne pozna razuma srca.
    Proslave so v domeni razuma srca , tako nobena razumska razlaga ni prava.
    V realnem življenju je moč doumeti srž problema dražavne proslave, če jo primerjamo s praznovanjem rojstenga dne, kjer na povabiš na svoj rostni dan svoje bivše in sedanje ljubezni, tu gre za neisprsno rivalstvo, . Vse drugo življenje bivše in sedanje zveze lahko uskladiš , se pomiriš , odpustiš zamere, kajti vse je v domeni realnih dogodkov. Prosalva je star pripadnosti, tu ne gre za resnico, tu gre za pripadnost, gre za srce.

    Razumem borbo bivše, ki bi rada imela svoj delež preživetja, ampak sedanja ima tudi tehten argument, da je absolutno potrebno prekiniti vse emocionalne vezi preteklosti.

    Zgražanje nad temi elemetranimi pogoji človeške narave, je nesprejemanje te realnosti. Negiranje teh dejstev, je negiranje resničnosti. Tega ne presežemo , tu se z negiranjem zgolj oddaljujemo od realnega sveta.

  3. “v resnici ravno tako borci za svobodo, ne pa njeni izdajalci”

    NE. Lahko so tragične žrtve, sodelavci okupatorja pa ne bodo nikoli “borci za svobodo”.

    Nikjer v Evropi niso in tudi pri nas ne bodo. Nikoli.

  4. Gospod Tadej,
    zadeva je znatno drugačna, kot jo vidite.

    Berem vaše besede: “naj na teror komunizma ne gledajo več kot na nadaljnjo grožnjo” in poslušam besede brkatega komunista http://www.youtube.com/watch?v=GxKU5bL3V4M ter se še jaz iz družine s partizanom in mladoletnim partizanskim kurirčkom počutim ogroženega.

    Poskusite na dogajanje gledati kot na bitko med dobrim in zlim. Zlo so tu komunisti, nacisti, fašisti, dobro pa TIGRovci, vaške straže. Kaj pa domobranci? Od vaških straž so zbežali pod Hitlerjevo komando … niso bili več policijska formacija.

    • V mojem prispevku sem se osredotošil zgolj na dogodek osredne proslave, ki ga po moje ni moč razložiti razumnsko, tu gre za raumevanje razuma srca. Če rečem, da gre za rivalstvo bivše in sedanje, v ničemur ne diskutiram kvalitete ene in druge. Na rojstni dan nišče ne vabi svoje bivše in sedanje, tako funkcionira vsak zdrav človeški odnos. Prispevek Tadeja Rifela pa v temelju zgreši pojem praznovanja, jemlje ga kot vsak drug navaden dogodek.

      • Mislim, da gre za droben nesporazum, kajti kot je razvidno iz citata je imel AlFe v mislih mene, torej tvojega soimenjaka in avtorja prispevka;)
        Se pa deloma strinjam z napisanim o praznovanju, da gre za pripadnost (vrednotam slovenstva najbrž?) in ne za resnico, a to razumem kot žalostno dejstvo trenutnega stanja in ne kot nekaj kar bi morali sprejeti kot optimalno stanje. Obenem mi je bila proslava samo izhodišče za razmislek, ne pa vsebina sama.

        • Sveda proskave so izraz pripadnosti, torej emocionalne plati človeka. Ko doma proslavljamo obletnice izpričujemo pripadnost, ne pa resnice. Za resničnost naših odnosov je na voljo ves čas izven praznovanja. Razčiščevaje resničnosti se običajno v družinskih proslavah sprevrže v klanje. Če imamo SLovenci praznik praznujmo tisto kar določenemu prazniku pritiče, to je optimalno. Poleg tega je optimalno tudi veselje ob praznovanju.
          Zadrega našega praznovanja izvira od drugod. Prazniki ovekovečijo meriitornost in tu je problem. Praznik brez zaslužnih ni praznik. Vsi pač niso zaslužni za praznovanje. Ko parznujemo 50 letnico poroke sovjih staršev, so meritorni samo oni, nihče drug.

  5. Slovensko domobranstvo (leta 1944 okoli 13.000 članov) je bila pomožna protigverilska enota v okviru nemških okupacijskih sil v ljubljanski provinci, ki se je večinoma uporabljala v zalednih operacijah z nemško vojsko. Samostojnih operacij ni izvajala. Uradno je bila to vojaška enota pod neposrednim nemškim poveljstvom brez vsakršne politične samostojnosti.
    To na primer ne morejo biti “borci za svobodo”, taka izhodišča so pri prizadevanjih za spravo nujna.

    • Jaz imam o njih drugačne podatke (iz raznih pričevanj – “rdečih in črnih”). Tudi take, ki dokazujejo partizansko sodelovanje (kolaboracijo – če že hočete) tako z Italijani kot z Nemci…

      Izhodišče za spravo bi po mojem bilo, če bi komunistična stran uspela ubesediti izjavo, da je NOB v resnici pomenil v prvi vrsti boj za oblast, boj proti pokončnim, zavednim in zlasti vernim Slovencem, v katerih so videli najhujšega sovražnika. Boj, ki ni izbiral sredstev oz. se je za dosego cilja posluževal nepredstavljivih oblik preganjanj, mučenj, zatiranj in pobijanj. Od njih pravzaprav ne pričakujem ne opravičila ne pojasnila (za to očitno še ni dozorel čas – smo šele “sredi poti po puščavi”), zgolj potrditev dejstva. Dokler pa se to ne zgodi, nasprotna stran nima pogoja za formalno odpuščanje: zločin se namreč “še ni zgodil”…

      In še nekaj: odpuščanje ne pomeni, da zadevo “pozabiš”!

      • Marta,
        glede kolaboracije partizanov z okupatorjem povem, da je E. Kocbek v svojem Dnevniku napisal, kako so Italijani leta 1942 ali 1943 v Straži pri Novem mestu partizanom z vlakom poslali orožea, hrano in obleke!!!!
        Zveza s partizanske strani za ureditev tega posla je bil partizan, Novomeščan Bogdan Osolnik!
        Zakaj oče naroda brkati Stanovnik na TV raje ne govori o kolaboraciji, namesto, da
        rošce trosi s citati iz Sv. pisma, kot smo nedavno slišali in videli na TV oddaji VROČI STOL.

        Lep pozdrav.

        Franci Koncilija

        • Podobnih primerov je očitno kar nekaj. Npr. obstresljevanje Turjaka – ne samo z italijanskimi topovi, pač pa tudi z it. vojaki.

          Pa dogovor o tem, da partizani lahko napadejo domobransko postojanko (npr. Črni vrh), Nemci pa ne bodo vskočili, hkrati pa bo preprečeno tudi sosednjim domobranskim postojankam, da bi prišle na pomoč…

          Pa primer sanitetnega vlaka, ki je ob koncu vojne smel odpeljati nemške ranjence preko meje, medtem ko je bil pogoj, da slovenske prepustijo partizanom.

          In še številni drugi “dogovori”, o katerih se iz ust “varuhov pridobitve NOB” nič ne sliši…

      • Sila velika, tako velika, da so se ob koncu sami čudili, kako je mogoče, da se je tako razpletlo. Res samo zaradi napačnih odločitev vodstva?
        Tako velika sila, da so se komunisti v zameno zanje odpovedali Koroški – le pomorjeni so bili zanje nenevarni..

        • Mislim da je to prirejena številka, da bi povojne likvidacije izgledale bolj “pravično”… Veš ti koliko je to divizij?! Pa to rabiš že kup generalov za tolikšno armado. Kdo so bili? Kje so? To je laž, da bi lažje obtožili ves narod kolaboracije če je treba.

  6. Partizani se niso borili proti okupatorju!! Partizani so okupatorja izrabili za krinko za svojo umazano revolucijo. V Sloveniji ni bilo pogojev za revolucijo, ker je bil standard daleč previsok, da bi si jo kdo želel. Slovenije niso osvobodili partizani, ampak so italijani in nemci odšli zaradi poraza na dugih frontah. Kdor se je hotel boriti proti italijanom in nemcem mimo komunistov, je bil mučen in umorjen. Kdor zagovarja pomor najmanj 25,000 slovencev (vmes veliko žensk in otrok) je patološki primerek. Namesto pomorjenih slovencev smo dobili 25,000 t.im. izbrisanih, ki so peta kolona in sovražniki Slovenije. Slovenijo razžirajo od njenega nastanka leta 1991 naprej notranji sovražniki, ki so skoraj izključno komunističnega porekla. Jemljejo nam ponos, identiteto in materialno osnovo – z zasmehovanjem slovenskih simbolov in jugonostalgičnim izobraževalnim sistemom, s pretiranim naseljevanjem in protežiranjem pripadnikov jugoslovanskih narodov in z malverzacijami v gospodarstvu.

    • Gospod Carniolus,
      jaz pa strogo ločujem med partizani in komunisti. Seveda je pa takoj citirati besede iz Zgodovina NOB na spletni strani Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije:
      Italijani ustanovili Prostovoljno protikomunistično milico in vanjo takoj vključili tudi slovenske vaške straže, ki so bile ustanovljene že julija 1942 kot spontan odpor dolenjskega in notranjskega prebivalstva proti nasilnemu ravnanju nekaterih partizanskih samovoljnežev (neutemeljene usmrtitve in kruta zasliševanja nasprotnikov osvobodilnega boja).
      http://www.zzb-nob.si/zgodovina-nob/

      Še sami borci uradno, no mogoče zgolj pomotoma, priznavajo vzrok nastanka vaških straž, ki jih kasneje označijo kot kolaboracijo:
      Z italijansko kapitulacijo in zavzetjem postojank na gradu Turjak in v Grčaricah pa je bilo konec tudi s kolaborantskimi oddelki bele (vaških straž) in plave garde (četnikov)
      http://www.zzb-nob.si/zgodovina-nob/

      Skratka, to je prispevek slovenskih komunistov, ki se skrivajo za partizani. Potem, ko so odstranili vse ostale oblike upora (TIGR, četniki kot uradna vojska tedanje Jugoslavije pa še kaj bi se našlo) pa se razglasijo za ednine upornike proti okupatorju. Da ne govorimo, koliko generacij so v osnovni šoli učili, da je med NOBejem dejansko šlo za revolucijo …

      • Heh 🙂 pri cemer komunisticni borci “pozabijo” povedati, da je bila slovenska plava garda “kolaborantska” zato, ker je sodelovala z Anglezi in se borila proti Italijanom.

  7. Spoštovani sogovorniki prek komentarjev,
    naj pojasnim, da z “borci za svobodo” nisem imel v mislih ne sodelavcev okupatorja, ne domobrancev in ne vseh drugih, ki jim v Sloveniji tako radi lepimo ideološke nalepke. V mislih sem imel konkretne osebe, seveda anonimne, ki so se uprle komunističnemu terorju na prav tako ali pa na še bolj herojski način kot so se malo pred tem partizani nacističnemu. Nikakor pa ni bil moj namen revidirati zgodovinskih dogodkov, kajti zmeraj so bili zmagovalci, pošteni in nepošteni in prav tako poraženci, upravičeno in neupravičeno. To naj presodi vsak človek sam. Za kar mi je v razmisleku šlo, je bolj “filozofska” raven problema, ki pa bi imela lahko tudi konkretne posledice, kot sem tudi med drugim nakazal. Srž problema vidim v napačnem razumevanju ljudi iz sedanjega časa, ki mislijo, da so v posesti absolutne resnice. Njihova žalostna resnica pa je ta, da zgolj v njenem odsevu poveličujejo sebe in svoj pogled na resnico. Sprava ni politični, niti ne znanstveni problem, ampak problem človeškega egoizma.
    Toliko za enkrat in lep pozdrav.
    TR

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite