Zadnji tedni morajo biti za LGBT aktiviste precej mučni. Najprej jim je pošteno zaušnico dal papež Frančišek, ko je v Krakovu, med pogovorom s poljskimi škofi, vnovič ogorčeno izpostavil ideološko kolonizacijo, ki se dogaja znotraj tolikih učnih načrtov: t.j. sistemsko zavajanje otrok, naj si poljubno izberejo svoj spol. Drugi »knockout« pa sta jim ta ponedeljek povzročila še dva velika ameriška strokovnjaka za duševno zdravje, dr. Lawrence Mayer in dr. Paul McHugh.
Še preden se posvetimo njuni raziskavi, je potrebno izpostaviti temeljno protislovje, ki prihaja iz ust zagovornikov teorije spola. Po eni strani zatrjujejo, da je homoseksualnost prirojena, nespremenljiva, fiksna, zakodirana, »born that way«, v isti sapi pa trdijo, da je tako kot spol, spolna usmerjenost fluidna, mnogovrstna, se pravi, predmet izbire in svobodne odločitve.
Kdo jih torej lahko jemlje zares?
Ker je teorija spola le skupek družboslovnih ved, ki jih (na žalost) ne zanima biologija in druge znanosti, se ni za čuditi, da ji manjkajo trdni temelji. Mayer in McHugh sta znanosti in dejstvom pogleda naravnost v oči in dobila sliko človeka in njegove spolne realnosti takšne, kakršna je.
200 študij s področja biologije, duševnega zdravja in družboslovenih ved
Dva največja ameriška strokovnjaka za duševno zdravje, dr. Mayer – profesor na oddelku za psihiatrijo na John Hopkins University ter profesor statistike in biostatistike na državni univerzi v Arizoni in dr. McHugh – profesor psihiatrije in vedenjskih ved na John Hopkins University in nasploh eden najpomembnejših ameriških psihiatrov v zadnjih 50-ih letih, sta v raziskavi, ki je dolga 143 strani, opremljena s 373 opombami in ki vsebuje preko 200 študij, dokazala, da je ideologija spola neresnična in brez znanstvenih temeljev. Avtorja raziskave se nista ukvarjala z moralnimi ali politični vprašanji, ampak s čisto znanostjo.
»Spolnost in spol: ugotovitve s področja biologije, psihologije in družboslovenih znanosti« sta strokovnjaka objavila v znanstveni reviji The New Atlantis. V obširnem prispevku sta tehtno preučila vse dejavnike, ki močno vplivajo na razvoj človekove spolne usmerjenosti, spolnosti in spolne identitete. Veliko pozornost sta posvetila duševnemu zdravju in resničnim tegobam, ki jih živijo ne-heteroseksualne osebe in osebe, ki imajo težave s spolno identiteto. Izpustila pa nista niti dobrega pregleda feminističnih idej (Simone de Beauvoir, Ann Oakley, Judith Butler, idr.), ki so postavljale temelje teoriji spola in dr. Moneya, ki je zdravega dečka dal vzgajati v deklico. Bralec lahko torej poleg znanstvenih argumentov sproti preverja neznanstvenost teoretikov spola.
Nekaj Mayerjevih in McHughovih temeljnih zaključkov:
Prvi del: Spolna usmerjenost
• Ne obstajajo znanstveni dokazi, ki bi potrjevali, da je spolna usmerjenost prirojena, biološko določena in nasploh podprta z idejo, da se »takšen rodiš«.
• Kljub temu, da obstajajo dokazi, da so biološki dejavniki (geni in hormoni) povezani s spolnim vedenjem in privlačnostjo, ni utemeljenih vzročnih bioloških razlag za človekovo spolno usmerjenost. Kljub majhnim razlikam v aktivnosti možganskih struktur in možganov med homoseksualnimi in heteroseksualnimi posamezniki, ni znano ali so te nevrobiološke razlike prirojene ali pa so samo posledica okoljskih in psiholoških dejavnikov.
• Longitudinalne študije mladostnikov kažejo, da se spolna usmerjenost za nekatere ljudi skozi celotno življenjsko obdobje spreminja. Obstaja študija, ki ocenjuje, da je kar 80% moških mladostnikov, ki so v preteklosti imeli homoseksualna nagnjenja, danes heteroseksualcev.
• V primerjavi s heteroseksualci, je za »ne-heteroseksualce« (t.j., homoseksualce, lezbijke, biseksualce, panseksualce, itd.) dvakrat do trikrat bolj verjetno, da so v otroštvu doživeli spolne zlorabe.
Drugi del: spolnost, duševno zdravje in družbeni pritisk
• Glede na splošno populacijo, ne-heteroseksualne subpopulacije tvegajo povečanje različnih škodljivih posledic na telesnem in duševnem zdravju.
• V primerjavi s heteroseksualci, se pri članih drugih spolnih usmerjenosti ocenjuje 1,5-krat večje tveganje za pojav anksioznih motenj, kot tudi približno dvakrat večje tveganje za depresijo, 1,5-krat večja nevarnost zlorabe substanc in skoraj 2,5-krat večje tveganje za samomor.
• Pri transseksualcih je še posebej zaskrbljujoča stopnja poskusov samomora: ta šteje kar 41%, v primerjavi z manj kot 5% glede na celotno populacijo v ZDA.
• Obstajajo dokazi, čeprav omejeni, da družbeni pritisk (diskriminacija in stigmatizacija) povečuje tveganje za šibko duševno zdravje ne-heteroseksualnih in transseksualnih ljudi. Vendar domnevna in dejanska diskriminacija ne moreta ustrezno pojasniti vzroka za takšno tveganje.
Tretji del: spolna identiteta
• Hipoteza, da bi spolna identiteta, ki je prirojena in določena lastnost človeka, bila neodvisna od biološkega spola, t.j. »moški ujet v ženskem telesu« ali »ženska ujeta v moškem telesu« ni podrto z znanstvenimi dokazi.
• V primerjavi s splošno populacijo, odrasli, ki so si kirurško spremenili spol, še naprej trpijo zaradi šibkega duševnega zdravja. Ena od študij je celo prikazala, da so posamezniki bili približno 5-krat bolj dovzetni za poskus samomora in približno 19-krat bolj verjetno so tudi za posledicami le-tega umrli.
• Zelo majhno število otrok, ki bo v času odraščanja imelo občutek, da so rojeni v napačnem telesu, bo imelo takšno mnenje o sebi tudi po dobi odraščanja. Ni nobenega dokaza, da bi morali otroke, ki v času pubertete kažejo netipično vedenje, opogumljati, naj hormonsko in kirurško spremenijo spol.
S svojim jasnim in skrbno pripravljenim delom sta dr. Mayer in dr. McHugh hotela izboljšati javno razumevanje človeške spolnosti in hkrati postaviti okvirje za prihodnje konstruktivne debate okrog spolne usmerjenosti in spolne identitete. Odprtost in ponižnost pred znanstvenimi argumenti je namreč ključ, da bomo ljudi, ki se srečujejo s takšnimi in podobnimi težavami, znali pravilno usmerjati.
Zato je treba ta dokument skrbno prebrati, ga obvladati in uporabljati v primerih, ko se boste srečevali s teorijo spola v vsakdanjem življenju (šola, služba). Dejstva in znanstvene argumente delite še z drugimi.
