Kristjani, se zdi, nismo prav posebej zaželjeni v sodobni družbi. Od tega, da se nas prezira ali potiska v zasebnost, pa vse do tega, da se nas verbalno napada. Velika večina ateistov in agnostikov bi sicer zavoljo strpnosti priznala, da je neka oblika krščanstva, ki pridiga harmonijo in prijaznost do sočloveka, se je pripravljena prilagoditi modernemu svetu, ima primeren pogled na razne svetopisemske »pravljice«, nikogar »ne obsoja« in je tolerantna do drugače mislečih, dobra za družbo. Klub temu pa večina ateistov nasprotuje določenim pomembnim elementom katoliške cerkve kot so javno delovanje, institucionalizacija verske dejavnosti, monopol nad doktrino in pa onostranski ali nadnaravni značaj vere. Problem ni le v neodobravajoči ali nasprotujoči drži nekega deleža prebivalstva do omenjenih aspektov katolištva. Ne gre za to, da nekateri »menijo« da je tradicionalno krščanstvo »passé« ali nesprejemljivo v modernem svetu, ampak bolj za to, da se je sodobna kultura razvila v smer, ki je v konfliktu s katoliškim naukom, v določenih točkah pa čisto nekompatibilna. Obstaja razpoka, ki ponekod ni le razpoka temveč prepad.
Kristus se ni omejil na to, da bi v določenem zgodovinskem trenutku in na določenem kraju »predaval« o vrednotah, po katerih naj bi se vsak posameznik ravnal v svojem zasebnem življenju. Ustanovil je konkretno »društvo«, kateremu je imenoval vodjo ter določil pristojnosti (Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev […] Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih). Učil je o ljubezni do bližnjega (ne zgolj do nevidnega Boga) in usmiljenje do ubogih, in s tem zasnoval njen družbeni nauk. Povrh vsega tega pa si je drznil – kar je za nekatere najhuje – izreči besede »Jaz sem pot, resnica in življenje«. Ni rekel: »Jaz sem ena izmed vseh mnogih enakovrednih resnic. Za mano bodo prišli mnogi drugi, ki bodo približno isto dobri kot jaz. Če vam bolj ustrezajo, jih lahko poslušate, vseeno je«. In podal jasna navodila o evangelizaciji vseh ljudstev.
Sodobna kultura, ki je ateistična, nas uči, da je vera »zasebna stvar posameznika« in ne sme priti do izraza v javnih odnosih. Religija je stvar osebnega prepričanja; nobenih dokazov ni, da Bog res obstaja, ker ga znanstveniki niso opazili, izmerili ali izračunali. Po drugi strani je na svetu mnogo religij, ki so med seboj popolnoma enakovredne – nobena izmed njih ni bolj resnična od druge. Katoliška Cerkev pa je sporna institucija, ker si lasti monopol nad resnico in moralo, kar je v nasprotju zmoralno svobodo posameznika. S svojim vztrajanjem pri določenih nedokazljivih načelih zavira razvoj znanosti. In tako naprej. Vse te trditve so lahko iz ateističnega vidika čisto legitimne in morda dokazljive. A če je duh moderne kulture prežet s temi načeli, če zgoraj opisane trditve o krščanstvu držijo, se lahko strinjamo, da obstaja neka napetost. Vsi katoličani jo čutimo na lastni koži, če smo le malo dosledni s tem, kar verjamemo.
Obstaja nek miselni tok, ki že približno dve stoletji poskuša krščanstvo prilagoditi v tem smislu, da bi bilo bolj racionalno in naravno, hkrati pa bolj sprejemljivo za moderni svet. To gibanje, ki ni enoumno temveč zavzema različne oblike, nekateri imenujejo teološki modernizem, verski naturalizem ali pa tudi imanentizem in šteje med navdušence mnoge mislece, predvsem iz protestantskih krogov. Predvsem po zaslugi drugega vatikanskega koncila so se nekatera stališča teološkega modernizma uveljavila v Katoliški Cerkvi. Največje značilnosti tega gibanja so zanikanje nadnaravnega, dojemanje Kristusa ne kot Božjega sina temveč kot zgodovinsko osebnost in postavljanje človeške volje in razuma nad Boga. Toda krščanska vera ni humanizem ali kakršenkoli filantropizem. Ni je mogoče utemeljiti na naravnih zakonih, čeprav to ne pomeni, da je iracionalna. Bog je nadnaraven, pa vendar logičen. Krščanstvo je kot neka posebna matematika, ki sicer drži, vendar ob zelo nenavadnih in navidezno nemogočih robnih pogojih, ki jih je treba brez dokaza sprejeti. Kristjani premnogokrat nasedemo tej pasti razlaganja krščanske morale na podlagi »naravnih zakonov«. Religija pravimo, je koristna za družbo, ker daje človeku dostojanstvo ter ščiti in tolaži najšibkejše. Po drugi strani je dobra, ker vzgaja poštene in marljive državljane, ki hodijo na volitve in »sodelujejo«. Pa še argument par excellence: religija je antropološki pojav in kot tak naraven. Izhaja iz človeka in mu pripada po naravi. Na žalost pa nihče ne ve točno, kakšen je človek po naravi (ne Rosseau ne Nietzsche) in ker je pri razlaganju lastne narave relativno kratkoviden in oportunističen, se tolmačenje le-te spreminja, argument pa zgubi svojo moč.
Če krščanstvu odstranimo kar je nadnaravno, ostane le tisto kar je nenaravno (tako je dejal Chesterton). Kakšen je lahko smisel celibata, če ne obstaja milost, ki ga povzdigne nad nizkost človeških insktintov? Kaj ostane od neločljivosti krščanskega zakona, če ni zadaj zakramenta, ki ga dela večnega v Bogu? Kaj ostane od papeževe nezmotljivosti, brezmadežnega spočetja, svete spovedi, svete maše? Samo še vraževerna tradicija, ki sodi v čas, ko človek ni vedel zakaj vsak dan vzhaja sonce. In čeprav je vedno mogoče najti za vse to neko instrumentalno razlago (obred sv. spovedi ima npr. terapevtske učinke, ki olajšajo vest grešnika), je bistvo v milosti in v zakramentu. Zato krščanski naturalisti, modernisti, Darwinisti in humanisti ne vidijo potrebe po teh vraževernih dodatkih, in jih mirne vesti izpustijo. Oni se raje osredotočajo na »zgodovinskega Kristusa« in na »univerzalno religijo«. Postava za njih ni od boga, marveč družbena pogodba, in se jo kot tako da poljubno spreminjati. Mi se jim bomo, na žalost kmalu, pridružili, če bomo šli po tej poti.
Ateistična kultura, v kateri nam je dano živeti, ne sprejema ali pa je v nasprotju z mnogimi vidiki naše vere. Krščanstvo je sprejemljivo za družbo le v kolikor se odpove nekaterim skrajnostim kot so na primer to, da zase trdi, da je »resnica«, ali pa to, da želi biti dejavna v družbi. Teološki modernizem je poskus tihotapljenja imanentnih ter relativističnih načel v krščanstvo, kar je za mnoge nasprotnike še kako dobrodošlo, ker rahlja jedro vere. Konflikt je precej intenziven in se vse bolj poglablja, čeprav se to ne kaže vedno navzven. Če se vdamo modernizmu in popustimo pri načelih, morda postanemo bolj »kompatibilni«, a smo s tem izdali Kristusa. Ne vem dobro, kakšna je pravzaprav rešitev za nastalo situacijo. Zagotovo ne bomo uspeli večno ohranjati krščanskih vrednot v družbi le s politično dejavnostjo, čeprav je le-ta potrebna. Krščanska politična stranka, ki sodeluje v demokratičnih koalicijah, je le zadnja obrambna linija, ki lahko kratkoročno zadrži kulturno erozijo: obramba je vedno težja od napada, uspeh napadalca pa je dostikrat le vprašanje časa in vztrajnosti. Za kaj več bomo morali biti bolj ustvarjalni, bolj dejavni, bolj načelni. Pogumno živeti, kar je učil Kristus, pričevati o resnici, biti pripravljeni na posmehovanje in »outsiderstvo« ter vsak dan plavati proti toku. Mogoče nam tako uspe rešiti našo vero.
Foto: Samo Skralovnik
