Rešilni ali prisilni jopič za Grčijo?

4
Foto: Arhiv Časnika

Ime Grčija človeka običajno asocira na njej značilno antično zgodovino, kulturo, geografski položaj, temperament – skratka, na nekaj simpatičnega, starodavnega in izvirnega. Nedavne objave o njenem finančnem položaju pa so močno oddaljile takšne asocijacije. Sedaj je že jasno, da je država zašla v tako globoke težave, ki jih sama ne zmore odpraviti, ne da bi “bankrotila”, kar je druga beseda za odpoved dosedanjemu načinu življenja in prehod v revščino.

Nezavidljivo stanje je predvsem posledica hitrih rasti. Rast ni temeljila na realnem povečanju učinkovitosti grškega gospodarstva, ampak na rasti premoženja, ki je bilo močno podprto z zadolževanjem, tako države kot gospodarstva. Spremenjene razmere svetovne krize so v tem primeru toliko bolj pokazale na realnost stanja in odvisnost od zunanjega financiranja, ki je z relativno nizkimi stroški kreditiranja poganjalo takšno spiralo. Verjetno Grčija ni edina država, ki se je soočila s takšno zagato, je pa verjetno, vsaj upamo tako, edina, ki je prikrivala takšno stanje. Namesto, da bi ga odpravljala, ga je še dodatno povečevala s svojo lagodnostjo.

Iz zgornje poenostavljene analize vzrokov so razvidne vsaj tri osnovne napake, ki so botrovale tako težkemu stanju, v katerem se je znašla država in širše okolje.

Nekonkurenčnost gospodarstva do zunanjega sveta. Grčija je dlje časa več uvažala in trošila, kot je ustvarjala. To se je posledično odražalo v negativnem stanju na tekočem delu plačilne bilance države.

Neravnotežje tokov se ni odpravljalo s pomočjo izboljšave učinkovitosti gospodarstva in družbe. Družbeni status quo (socialni mir) se je ohranjal s pomočjo zunanjega financiranja.

Neučinkovitost celotnega finančnega sistema in nosilcev ekonomskega in političnega odločanja. Kljub opredeljenim smernicam javno finančnega zdravja, ki velja za članice EU (Maastrichtski kriterij oz. pakt stabilnosti določa zadolženost do 60% BDP), politiki in gospodarstveniki niso zaznali nevarnega trenda, ampak so se pustili preslepiti napačnemu izkazovanju stanja.

Foto: Arhiv Časnika

Kot rečeno, je stanje zelo težko in lahko pričakujemo, da bo še precej vroče krvi in razpravljanja, kako in kaj storiti. Zagotovo bodo pri tem imeli odločilno vlogo dominantni interesi in strahovi pred negativnimi posledicami. Ob pogledu na prve odzive lahko opazimo, da se predvsem ugotavlja, kdo in koliko je izpostavljen do grških anomalij. Katera država je dala največ takšnih kreditov in koliko lahko pri tem izgubi. Končno, če že Grčija bankrotira (njen delež v BDP v državah z eurom je le 2,6%), kaj lahko sledi: Portugalska, zlasti pa Španija ali Italija, ki sta zelo veliki. Skratka, zagata je precejšnja. Po drugi strani, če Grčija prejme EU pomoč (sprva se je govorilo o 80 milijardah evrov, sliši pa se tudi številka 150 milijard), kdo jo bo plačal in pod kakšnimi pogoji, kakšna bo obrestna mera, in seveda ključno vprašanje, ali se lahko sploh upravičeno pričakuje, da jih bo Grčija v sprejemljivem času odplačala? Že sedaj je jasno, da državljani in njen aparat ni storil še ničesar, da bi izboljšal svojo produktivnost in spremenil smer delovanja. Nadalje ne gre samo za odločitev o višini pomoči, ampak tudi o tem, katera institucija je najprimernejša za posredovanje. Verjetno v grškem primeru EU politiki ne želijo prikazati svoje nemoči in prevaliti odgovornost ukrepanja na IMF. Verjetno pa se bo kmalu oglasil tudi gospodarski lobi, ki bo to želel in bo Grčijo predstavil kot svetovni problem, ki naj ga rešujejo tudi njeni konkurenti, zlasti ZDA in Kitajska, ki jih vedno bolj prehiteva.

Če temu dodamo še kompleksnost političnih interesov držav članic in posebnost skupnega evropskega odločanja v zaostrenih gospodarskih razmerah, lahko pričakujemo, da bomo priča številnim kompromisom in raznolikosti zastopanja interesov, kar bo zameglilo dejanske potrebe.

Pa vendar lahko pričakujemo določeno racionalnost odločitve, ki bo odražala kompromis interesov, ki bo sledil nedavnim praksam reševanja finančnih težav. Toliko bolj, ker bi očitno ukrepanje v drugačni smeri negiralo že sprejete načine odločanja taistih držav, ki so sodelovale pri reševanju svetovne finančne krize. Če so se npr. države G20 zoperstavile finančni krizi z dodatnim javnim zadolževanjem in prenašanjem bremen na prihodnje rodove, lahko tudi v grškem primeru pričakujemo podobno. Tak pristop je poleg trenutno ekonomskega tudi politično najmanj boleč, saj je interes prihodnjih generacij najšibkeje izražen.

Drugič: preveč boleča in živa je izkušnja Lehman Brothersa, ki so ga ameriške oblasti na začetku izbruha finančne krize pred dvema letoma poslale v stečaj. Naj spomin, da so finančni trgi po stečaju starodavne finančne institucije Lehman Brothers še bolj strmoglavili in trg te lekcije ni razumel kot pedagoški primer. Slednje tudi dokazuje, kako kratek je naš spomin in kako je javnost hitro pozabila na nedavno finančno krizo v Dubaju, ko so ji sosednje arabske države, da bi preprečile bankrot, priskočile na pomoč s 80 milijardami dolarjev pomoči. Verjetno tudi ne kaže, da bi kdo želel preveč tvegati z drugačnimi rešitvami.

Tako lahko pričakujemo na javne nastope, kjer bodo morali vodilni evropski politiki pokazati svoje veščine in prepričati javno mnenje in volivce, da je to potrebno in v danih okoliščinah tudi edino smotrno. Skratka, neprijetno početje, kjer si vsak lahko ustvarja priložnost in zagovarja svoj interes.

Ključnega pomena pa je vprašanje, koliko časa bodo nosilci odločanja potrebovali za hitro in jasno odločitev, predvsem glede višine in pogojev pomoči Grčiji in kakšne ukrepe bodo določili za preprečevanje takšnega razvoja v drugih članicah. Verjetno je EU s tem na resni preizkušnji, kjer se bo izkazala njena homogenost odločanja in delovanja. Če so torej ZDA oziroma njene institucije enotno in učinkovito nastopile proti finančni krizi z enormnim zadolževanjem, zaradi česar danes že izkazujejo relativno stabilnost in rast; če so se arabske države še hitreje odzvale s pomočjo svoji sosedi; ko se tudi Kitajska hitro odziva na spremenjene razmere, je že tako zaspana Evropa na dodatni preizkušnji. Ne nazadnje nas je ravno ta zaspanost, neenotnost in zagovarjanje vzpostavljenih pravic pripeljala v “grško dilemo”.

4 KOMENTARJI

  1. Zelo dober članek. Vseeno menim, da bankrot države za finančni sistem ni tako tragičen kot bankrot banke. Res je, da imamo zgodovinsko izkušnjo predvsem z bankroti držav v razvoju (Latinska Amerika….) vendar menim, da je prednost bankrota države v tem, da se vsi posojilodajalci proporcionalno opečejo in da država vzpostavi dolžniško razmerje, ki ga je sposobna servisirati.
    Ko gledam kaj se je dogajalo v Grčiji od vzpostavitve demokracije in kašno je trenutno zatečeno stanje, bi si skoraj upal staviti, da bo do bankrota (razglasitve nesloventnosti)Grčije prišlo v naslednjih letih. Če bo takrat svetovno in evropsko gospodarstvo v boljšem stanju so evropski voditelji s pomočjo Grčiji naredili dober posel, če ne pa….

  2. Verjetno pri kreditiranju Grčije Slovenija ni sodelovala. In če torej rešujemo banke, bi bilo dobro pogledati, če te niso slučajno iz tistih držav (Nemčije Francije), ki se najbolj zavzemajo, da vse članice eura rešujemo nasedlo ladjo.

  3. V tem delu, kdo je upnik (banke) je zadeva dejansko šibka in gre za tki. moral hazard:
    1. Grčija je od vseh držav najbolj zadolžena v tujini, konkretno je 99% njenega državnega dolga financirano izven Grčije, druge precej manj.
    2. Grčija ima skupaj 193 mlrd$ dolga do tujih bank, in sicer so upnice banke : francoske 40,8%, nemške 23,3%, Nizoz. 6,3%, VB 8,0%, ZDA 8,6%).

    Pogledati je treba kakšne so te številke še za Irsko, Portugalsko in Španjo, ki imajo skupaj 1.820 mlrd$ (brez Grčije) dolga do tujine, od tega ima največ Španija. Največje upnice so tudi banke iz: F, Nem., NL, VB, ZDA, zato je tudi njihov interes najmočnejši.

    Skratka – zadolženost in izpostavljenost do “slabih komitentov – PIIGS countries” je velika in mislim, da je to izvorna kritična točka, ki se jo bo skušalo in tudi moralo obvladovati, da zadeve ne uidejo iz nadzora. Na žalost to pomeni tudi veliko prostora za različne interese, ki so nakazani v osnovnem članku.

    Sedaj je po mojem mnenju ključna politična modrost, ki terja pogum in karizmo, da spravi EU čim prej v red – neodvisna finančna institualizacija, ki bo presegla ozke politične interese posameznih članic in strank. Če bi to zmogla, bi lahko bila za EU to celo priložnost, ker v dobrih časih tega nikoli ni zmogla.

  4. Resevanje ene drzave daje zelo pozitivne signale ostalim, da jim ni treba priti priden… to je pa dolgorocno slab signal… ze tako so drzave na svetu prevec zadolzene; svoje dolgove pa zgolj reprogramirajo, namesto, da bi gledale kdaj bodo dolg ODPLACALE !!!

Comments are closed.