V Sloveniji poteka reševanje problema bančnega sektorja. Vlada pred evropskimi oblastmi sveto prisega, da se ta projekt izvaja. Evropa, tako kažejo zadnji kazalci, Ljubljani zaupa. Projekt slabe banke je “požegnala”, aktivnosti, ki se na tem področju dogajajo, pa so za Bruselj za zdaj zadovoljive. Padla je donosnost na slovenske obveznice, kar pomeni, da se Slovenija lahko zadolžuje ceneje, pa tudi bonitetne agencije niso poslabšale ocen za Slovenijo. Skratka, mehanizem in načrt čiščenja bank ter prodaje državnega premoženja, sta pri evropskih partnerjih dosegla želene učinke. Slovenska vlada pa mora biti pri tem pozorna. Dane obljube in podpisane obveze je treba uresničiti. Drugače bo zaupanje v Ljubljano spet padlo.
Kako težko je privatizirati…
O čem govorim? Preprosto. Postopek privatizacij je treba začeti izvajati. Doslej je bila od 15 obljubljenih prodaj izvedena samo prodaja Heliosa, medtem ko je za ostala podjetja na prodajnem spisku še veliko neznank. Torej, načrt je, zagotovila o njegovem izvajanju tudi, dejansko izvajanje pa velikokrat zamuja. Poleg tega je potrebno poudariti, da nekatera podjetja, ki bi državi prinesla precej višje kupnine od tistih na seznamu, bodo še naprej ostala pod okriljem države. Zajeten kupček si lahko država danes obeta samo od prodaje Telekoma (prihodki od te prodaje bi lahko znašali nekje med 700 milijoni in milijardo evrov), ni pa na seznamu na primer Petrola ali Zavarovalnice Triglav, ki imajo še vedno zajeten denarni tok in bi zato lahko bila močan vir prihodkov v državno blagajno. O morebitni prodaji podjetij, ki niso na seznamu, pa najbrž v bližnji prihodnosti ne bo tekla beseda. To bi lahko sklepali iz dejstva, da je ravno v prejšnjih tednih vladna koalicija pripravljala nov koalicijski sporazum (po odstopu ministrov in nekaterih notranjih nesporazumih sedanji ni več aktualen), a o novih privatizacijah ni bilo govora. Državno lastništvo se je v Sloveniji že večkrat izkazalo za neučinkovito in škodljivo zaradi navzkrižja interesov med politiko in gospodarstvom, a so se te nepreglednosti (logika nacionalnega interesa) dalj časa skrivale, sedanja vdala se je vdala šele, ko je na vrata potrkala Evropa.
Slaba banka rešuje slabe menedžerje
S slovenskimi podjetji pa je v zadnjih tednih povezana še ena izrazita težava: na dan prihajajo novice o reprogramiranju kreditov nekaterim podjetjem, ki so v času debelih krav zelo slabo (oziroma zelo pohlepno) ravnala s premoženjem, s prihodki in nasploh s poslovno politiko. Pravzaprav gre (že spet) za menedžerje. Dva konkretna primera: na slabo banko so (med drugim) prenesli slabe kredite dveh pomembnejših slovenskih podjetij, ACH in DZS. Seveda, prenesenih je bilo še več slabih kreditov, omenjeni dve podjetji pa izpostavljam zaradi prav posebnega vzroka. Slaba banka (prevzela je slabe terjatve, ki sta jih podjetjema dodelili NLB in NKBM), je z obema podpisala enoletni moratorij k odplačevanju glavnic dolga. Obe podjetji (gre za holdinga, ki segata na različni gospodarski področji) sta torej rešeni, vsaj za še eno leto, kljub temu da skupaj “premoreta” dolg v približni višini 280 milijonov evrov. Rešeni pa so predvsem menedžerji, v ACH je glavni Herman Rigelnik, pri DZS pa Bojan Petan: oba sta glavno besedo v svojih finančnih imperijih dobila z menedžerskim prevzemom, od koder izhaja tudi večji del dolga obeh družb. Moratorij na odplačevanje kreditov pomeni tako v prvi vrsti reševanje tistih menedžerjev, ki so brez počenega groša v žepu izvedli prevzeme. Skratka, namesto da bi se tisti, ki so bančno luknjo ustvarili, vanjo tudi pogreznili, je slaba banka zanje poskrbela, da bodo še nekaj časa “v sedlu”.
Pri tem se seveda postavlja vprašanje: če bi banke ne reprogramirale posojil in bi podjetja šla v stečaj, a bi to ne bila socialna bomba z več tisoč brezposelnimi? Da, in to seveda ne sme biti cilj. Dejstvo pa je, da bi morale v slovenskih gospodarskih zgodbah v stečaj iti tiste družbe, ki so jih menedžerji uporabljali za prevzem: gre za bolj ali manj fiktivne družbe brez zaposlenih, ki so bile samo svojevrsten trojanski konj za prevzem. Z reprogramom posojil v primeru ACH in DZS je slaba banka podaljšala življenjski rok tudi namenskim družbam, po katerih menedžerji obvladujejo svoje finančne imperije: in to podaljšanje življenjskega obdobja škodljivih prevzemniških družb bodo plačali davkoplačevalci.
Spregledane napake
Namesto da bi jasno in glasno udarili po mizi in odsekali glavo hobotnice, so v slabi banki samo še podaljšali agonijo in menedžerjemdovolili, da še vsaj eno leto lomastijo po podjetjih, v katera niso vložili niti centa. Namesto da bi menedžerje kaznovali za objestno ravnanje in prevzemniške družbe poslali v stečaj, je v primerih, ki jih omenjamo, prišlo do neke splošne amnistije. Družba Protej, po kateri menedžerji obvladujejo ACH, si je na primer konec prejšnjega leta izplačala 22 milijonov (!) evrov dividend, ki jih je prekanalizirala iz enega redkih donosnih podjetij v skupini (Adriamobil). In to kljub skoraj 130 milijonov evrov težkemu dolgu do bank. Ampak odgovorni na slabi banki so očitno to spregledali in vodstvu ACH dali še eno možnost. Napake menedžerjev pa bodo spet krili davkoplačevalci.
Foto: Flickr
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
