Resetiranje ni možno iz akademskega naslanjača

Žiga Turk, Janez Šušteršič, Matej Lahovnik, Rado Pezdir, Marko Pavliha se vse glasneje derejo in zahtevajo resetiranje Slovenije, v isti sapi pa pljuvajo po aktualni vladi, ki da je operativno nesposobna in razglašena, njen pilot pa bruha na stranišču. A resnici na ljubo, kvintet se od našega premiera kapitalno ne razlikuje. Vsem skupni imenovalec so izrečene in zapisane besede, ki pa nikoli ne preidejo v dejanja. Iz tega etiketiranja lahko izvzamemo gospoda Pezdirja, ki je malemu človeku vrnil par kovačev, nekoč protizakonito zaplenjenih s strani nenasitnih bank in elektrodistributerjev.

Vse od decembra preteklega leta je govora o resetiranju Slovenije. Novodobno terminologijo, ki opozarja na dejstvo, da je nekaj pač potrebno ukreniti, sicer se bo zgodba o uspehu spremenila v tragikomedijo, so skovali že na odmevni okrogli mizi. Ljudje iz, na prvi pogled, vseh političnih vetrov, so se zbrali, ker želijo streznitev Slovenije. Ker ne morejo več stati križem rok. Danes počno prav to.

In to ni bilo njihovo zadnje dejanje. Mediji, ki v možeh vidijo luč na koncu tunela, jih vlačijo sem ter tja in jih vselej povprašajo o  njihovi morebitni aktivni vlogi v slovenski politiki v bodoče. Odgovori so vedno nikalni, pravega razloga za to pa nikoli ne navedejo. Koliko so drugačni od premiera Boruta Pahorja? Slednji ima vse vzvode za izvrševanje in kreiranje javnih politik, ker pa mu, ironično, delo onemogoča lastna vlada, raje skrbi za pompozne foto termine in zunanjepolitično odmevna srečanja na najvišji ravni. Obljube so, rezultati pa izostajajo, kar skuša prekriti s tako imenovanim vladnim semaforjem, ki je le slepilo za rajo. Peterica, na drugi strani, se ne bi operativno izpostavljala, bolj je udobna kariera akademika kot politika. Zavedajo se, da ustanovitev perspektivne politične stranke ni popoldanski s.p. temveč življenjski projekt, ki ne bo bogato obrodil že prihodnje leto, a hkrati pozabljajo, da je čas za tovrstne projekte tu, sedaj.

Fantje, Slovenija ne potrebuje še enega šopka brezzobih retorikov, pa četudi so ideje, ki jih resetiranje skriva všečne, konstruktivne, zanimive. Zdi se, da se včasih medijskega vpliva sicer še premalo zavedamo ali ga celo podcenjujemo, a medijska ljubezen in retorični konstruktivizem vam ne bosta prinesla poslanskih sedežev in ministrskih stolčkov. V kombinaciji z odporom do aktivne vloge v politiki pa Sloveniji nič novega, nič dobrega. Cedile se bodo sline, državljani pa bodo ostali lačni.

Foto: Aleš Čerin