Res preveč govorimo o spravi?

18
33

roke, stisk

Nekaj časa tega, ob letošnji proslavi Dneva upora (OF) smo slišali besede akademika Cirila Zlobca, da v Sloveniji preveč govorimo o spravi in premalo o NOB. Če se je govorec v hipu , ko je to izrekel, postavil v vlogo Primorca, ki je izkusil samo nasilje fašizma, je taka izjava še sprejemljiva. Na vsenarodni proslavi so te besede za marsikoga krivične in boleče. Za slovenski narod in njegovo prihodnost pa usodne. Razdor je namreč nastal kot posledica terorja, ki so ga iz Sovjetske zveze prinesli boljševistični revolucionarji. Izrabili so okupacijo, nasilno prevzeli zastavo NOB in uveljavili enoumje. Od tedaj je preteklo več kot pol stoletja. Med tem je Evropa obsodila vse tri diktature, fašistično, nacistično in boljševiško, razdor v našem narodu pa ne pojenja. Kaže, da se je celo povečal, kljub temu da smo v materialni in duhovni krizi, iz katere se lahko izkopljemo le poenoteni, ko smo krivice priznali, jih obžalovali in odpustili. Zgleda, da je večja pripravljenost krivice odpustiti, kot obžalovati. Poleg ostalega so krivice namreč prekrite z velikim projektom, ki naj bi človeštvu prinesel srečno prihodnosti, pa čeprav s terorjem.

Sprava se nam tako odmika. Čeprav smo si enotni v spoznanju, da obe krizi, materialna in duhovna, sovpadata. Čeprav je proces duhovnega obnavljanja počasnejši, se moramo z obema spoprijeti čim prej. Materialne krize se lahko lotimo celo z radikalnimi prijemi. Na duhovnem področju pa so izboljšave plod še bolj trdega in trajnega prizadevanja. Sem spadata tudi medsebojna in seveda tudi narodna sprava.

Naš pesnik Zlobec je izpovedal marsikaj, kar nas je tiščalo. Za to smo mu iskreno hvaležni. Morda je na proslavi zares mislil, da je govorjenja o spravi preveč. Vendar se mora strinjati s spoznanjem, da za spravo premalo naredimo in bomo morali vsi Slovenci v prihodnje s sklonjenimi glavami iskati poti do očiščenja spomina. Odpovedati se moramo vračanju enakega z enakim. Šele to nam bo odprlo novo kvaliteto bivanja.

»Slovenski narod se ne bo dvignil in moralno ozdravel, dokler se ne bo soočil z vsem zlom, ki se je nakopičilo med nami, dokler ne bo skušal obrisati vseh solza s trpečih obrazov in poravnati vseh krivic, ki smo jih prizadejali drug drugemu. Narodna sprava je cena za slovensko prihodnost«, je zapisal naš kardinal Rode. Življenje v spravi pomeni nove medsebojne odnose. Ni več vračanja »zob za zob«, pa čeprav v imenu pravičnosti. Sožitje je oplemeniteno z odpuščanjem, ljubeznijo, usmiljenjem, sočutjem… Tudi vsi drugače misleči so povabljeni, da prispevajo k prizadevanju za plemenitejše življenje. Da pomagajo presekati spiralo maščevanja.

Vendar sprava ni nek poceni sklenjen mir. Niti ni pozaba preteklosti in tistega, kar se je zgodilo. Tlačenje spomina samo podaljšuje trpno stanje žrtve, pa tudi krivca. Oba sta prikrajšana za svoje človeško dostojanstvo. Verjetno je sprava za storilca celo težja naloga, kot za žrtev. Zbrati mora dovolj poguma, da pred seboj in vsaj delno tudi pred drugimi, prizna svoja zla dejanja. Nagrada je nova kvaliteta bivanja. Vendar so tega zmožni le nekateri. Dokončna sprava je zaradi tega malo verjetna znotraj generacije v kateri je spor nastal. Tako pade ta naloga na ramena naslednjih rodov.

To pa ne pomeni, da lahko problem sprave v celoti čaka boljših časov, saj tudi tedaj ne bo rešljiv v naglici. Temelje zanj moramo utrjevati dan za dnem in na njih graditi piramido sožitja, vsako leto eno etažo. Če se s tem strinjamo, govorjenje o spravi ni odveč. Tudi ne poziv dr. Dežmana o spravnem referendumu. Referendum sprave ne bo prinesel, tudi če bi bil izid pozitiven. Pomembno je, da nas opozori, da sprava ni neka muha dr. Dežmana, ampak temeljna vsenarodna zadolžnica. Ko bomo med seboj pomirjeni, bomo laže postavili obelisk sprave.

Foto: SXC.hu

18 KOMENTARJI

  1. Sprava je v resnici zgolj krinka klerikalno desničarskih krogov za rehabilitacijo kolaboracije (in zato v 20 letih nikamor ne pridemo), ki pa seveda ni in ne more biti mogoča. Jaz se nimam s kom spravljati, saj se nisem z nikomer sprl, moj pokojni sosed, ki so mu domobranci pred lastnimi očmi ustrelili mater, ker bi se starejši brat ni odzval njihovim mobilizacijam, pa verjetno prav tako ne. Če pristanemo na termin sprava namreč priznamo kolaborantom enakovredni status, ki so ga imeli zavezniki, kar pa ne more biti.

    Lahko pa seveda govorimo o nesprejemljivosti povojnih pobojev ter jih obsodimo vendar mora stran, ki se danes ima očitno za drugo poraženo stran prav tako priznati svojo kolaboracijo z okupatorjem. Šele potem bo nek pogovor sploh možen.

  2. Strinjam se z mnenjem mojega predhodnika. Poleg tega bi bilo najprej treba definirati pojem sprava, saj si pri nas pod tem pojmom vsakdo nekaj drugega predstavlja. Res pa je čudno, da cerkev, ki je izumila “zakrament sprave” ne ve, kako bi sploh izpeljala spravo. Ja, dragi moji, to bo treba delati po Kristusovo, ne s figo v žepu. Pa ne se, prosim, izgovarjati na komunistično stran. V kolikor ste res kristjani, seveda.
    http://reformsi.blogspot.com/2010/06/sprava.html

  3. Edina pot do sprave in s tem tudi do prave nacionalne zavesti je resnica o naši preteklosti. Če si bomo kot narod nalili čistega vina o dogajanju v letu 1941 in prvi polovici leta 1942, bomo vedeli, zakaj je sprava potrebna, in jo bomo tudi že skoraj dosegli.

  4. Filip Terčelj “O smislu življenja”

    Večina ljudi na svetu živi kar tja v en dan in se presneto malo briga, zakaj in čemu so na svetu. Dvomim celo, da bi ti vsak, kogar srečaš, mogel dati sploh kakšen odgovor na to vprašanje. Vendar vse stremljenje, delovanje in hotenje ljudi kaže, da ima vsak človek s svojim življenjem neki namen. Res je, da tega ne more vselej izraziti z besedami, a v vsem njegovem ravnanju se kaže več ali manj jasna smer njegove življenjske poti. Eni se v življenju ravnajo po svoji sebičnosti, sledijo le svojemu pohlepu in želji po uživanju – drugi pa uravnavajo svoje življenje po volji božji, po najvišjem vzoru, ki je Kristus.
    Vir: Marijan Brecelj: Filip Terčelj: graditelji slovenskega doma-1. Koper: Ognjišče, 1992, 110.

    V procesu osamosvajanja so se cilji obeh skupin ljudi združili. Samostojna Slovenija je enim predstavljala možnost zadovoljevanja pohlepa in večjega uživanja. Nenasitne sanje so se izneverile in zato danes spet vedno večja podpora prejšnjemu režimu. Zato, ker mislijo, da bi jim prejšnji sistem omogočal več gmotnih dobrin in uživanja. Razblinjanje sanj seveda ni vzrok, da te ljudje ne bi imeli dovolj. Je samo plod večne nezadovoljnosti, ki rodi večnega nezadovoljneža,

  5. očitev duhov je nastala zaradi prihoda tujih ideologij in pogledov na družbo in človeka. Zaradi tega je bilo potrebno ločiti slovenski duh od duha razsvetljenske, liberalne in socialistične Evrope.

    Revolucionarni tabor, ki je zanikal tradicijo, nima nobene veze s slovenstvom, pa naj se še tako sklicuje nanj. On pripada tradiciji anti-Slovenije.

    Popolnoma jasno je, da bi bile slovenskemu človeku iz na primer 9., 12. ali 16. stoletja vrednote današnjih slovenskih sekularistov, liberalcev, socialistov in drugih dedičev anti-Slovenije popolnoma tuja. Pripadniki teh ideologij so med drugim odkrito zavrnili in napadli to, kar je bilo staremu slovenskemu človeku najbolj sveto: njegovo vero.

    Na drugi strani pa se moramo vprašati, ali bi bile temu staremu slovenskemu človeku tuje tudi vrednote ljudi, ki so se znašli na strani vere in tradicije? Seveda ne. Slovenec, ki je bil v časih Mahniča udeleženec katoliških shodov in Slovenec, ki je bil v prvi polovici 20. stoletja član Katoliške akcije ali Straže, je imel enake vrednote in enako duhovnost kot Slovenec, ki se je v 16. stoletju boril proti Turkom v imenu vere in pod znamenjem križa.

    Ločitev duhov je bila obramba tradicije.

    Kaj je tradicija?

    Tradicija je skupek spoznanj prejšnjih rodov, njihovih inspiracij, stvaritev, pisnih dokumentov, ki so jih pustili, in celo njihove žive besede v primeru, če so še živi. Prenaša se iz roda v rod, nas ščiti in vodi v spoznanje sveta in Resnice.

    Tradicija ni neka ljudska izmišljotina, temveč je na koncu koncev Božjega porekla in to v dveh smislih; v smislu, da je bila na samem začetku dana ljudem od Boga in v smislu, da je kasneje nastajala z navdihom Svetega Duha.

    Nikoli se ne bi smeli odreči Tradiciji in Dediščini zaradi neke kvazi-enotnosti.

  6. V bistvu je zanimivo, da se komentarji rx170 in Straže berejo kot domislice dvojčkov. Oba se oklepata nekih zabetoniranih izhodišč in menita, da bi bil odstop od njih “izdaja”. Le ena drobna razlika je: eden misli, da vse težave rešuje čudežna besedna zveza “katoliška tradicija”, drugi pa stavi na besedo “kolaboracija”. Po svoje dobro, da imata drug drugega, ker ju branje komentarjev zagotovo utrjuje v lastnem prav. In smo že korak bliže k spravi.

  7. Aleš, ko mi boš brez utemeljenega dvoma dokazal, da je bila kolaboracija kakorkoli v širšem zgodovinskem kontekstu koristna, bom spremenil svoja stališča.

  8. Cenjeni rx170, razprava o tem vprašanju se mi v bistvu ne zdi posebej koristna, ker je ob njem v igri vedno tudi custveni vidik. Pri meni zagotovo, glede na vase dosedanje zapise o tem vprasanju pa bi si drznil trditi, da tudi pri vas. Ampak ker ste dilemo zastavili zelo jasno, vam bom skusal jasno tudi odgovoriti. Ne spomnim se, da bi doslej kje trdil, da je bila kolaboracija (da ostanem pri vašem terminu) koristna. V tej fazi razprave je bilo jedro mojega pomisleka, da s samo izjavo, da je nekdo “kolaboriral”, ni mogoče pokriti vseh divjaštev, ki so se mu zaradi tega zgodili. In tisti, ki je ta divjaštva počel, zaradi tega, ker je bil na “pravi strani”, ni a priori prost krivde. Na ta način sem jaz razumel vaš pogled na stvar, če sem se motil, se vam opravičujem. O koristnosti kolaboracije pa do zdaj – vsaj v mojih prispevkih in komentarjih – ni bilo govora.

  9. Gospod Maver. Menim, da ste me narobe razumel. Sam ne mislim, da nas lahko katoliška tradicija odreši. Nič ne pomaga javno poklekanje, če to ni iskreno. Tudi ne zavračam novejših katoliških gibanj.

    Sam menim, da je koren spora najbolje opisal duhovnik Filip Terčelj z besedami “Eni se v življenju ravnajo po svoji sebičnosti, sledijo le svojemu pohlepu in želji po uživanju – drugi pa uravnavajo svoje življenje po volji božji, po najvišjem vzoru, ki je Kristus.”
    Gotov sem, da so prvi, ki jih Terčelj omenja vedno isti, čeprav spreminjajo ime, se prilagajajo času, protestanti, socialisti, svobodanjaki, liberalisti, komunisti, nemškutarji,…

    Upam, da sem vam sedaj pojasnil svoje gledanje.

  10. Cenjeni ALeš, jaz tudi ne vem, da bi sam kje napisal, da biti na pravi strani lahko opraviči kakršnokoli divjanje kogarkoli. Vendar pa dejstvo, da so bili kolaboranti izvensodno masakrirani, le teh ne spremeni iz slabih fantov v dobre. Na to se v debatah o takozvani spravi preveč rado pozablja (!!!).

  11. Sprava bo mogoča šele takrat, ko se bodo komunajzerji opravičili za revolucijo in vse posledice. Oni naj priznajo, da so glavni krivci, da se je začela kolaboracija, ter kasneje povojni poboji.

    In takrat, ko bodo končno rekli, da sta bili domobranska in partizanska stran enakovredni in obe legitimni.

    Obsoditi je treba tudi komunizem – kot najbolj zločinsko ideologijo v zgodovini človeštva.

  12. In komu je sprava potrebna? Peščici starčkov, ki še tlačijo zemljo in nergajo? Ko pa človek malce povrta, je pa takoj jasno, da je “sprava” pravzaprav beseda iz *doublespeak* vokabularja. Naj se spravlja, kdor se more. In hoče.

  13. Ali je sprava s teroristom sploh možna? Z najbolj psihopatskim teroristom, ki ne odneha, dokler ne dobi vse moči in oblasti? Ki ves čas kolaborira z Moskvo in s komurkoli ( tdi s Hitlerjem od 1.spetembra 39 do 22.junija 41) in vedno proti svojemu narodu. Ki vsakega razrednega “sovražnika” spremeni v IZDAJALACA in vsakega, ki se z njo ne strinja v “SOVRAŽNIKA”, in do prevzetja oblasti ves čas zganja GENOCID na razredni, ideološki osnovi.

    Ko so nacisti in fašisti vdrli v Slovenijo so komunisti pomagali ustašem uničiti jugo vojsko. Nemci so imeli spiske narodno zavednih Slovencev, ki so jih zapirali in izseljevali v Srbijo. Imeli so tudi spisek komunistov, ki pa so jih pustili pri miru. Preberite si knjigo liberalca dr. Aleksandra Bajta BERMANOV dosje, kjer piše, kako so komunisti v YU ves čas WW2 kolaborirali z vsemi možnimi vojskami. z ustaši ( komunist Andrija Hebrang, pogajalec), s fašisti ( komunist Terzić, pogajalec) in z Nemci ( Tito, Velebit, Dedijer, Djilas). Rezultati teh pogajanj so bili, da so partizani dobili večino italijanskega orožja in uničili legalno odporniško vojsko YU ( četnike) v Grčaricah skupaj s fašisti!

    Še en podatek za rdeče talibane: Titoisti so pobili 10x več svojega prebivalstva kot okupatorjev, ker je Tito ves čas pošiljal ukaze: pustite Nemce in Italijane pri miru, napadajte četnike, belogardo, ustaše. Nemcem je ves čas ponujal pakt o nenapadanju in pomč v obrambi Dalmacije pred izkrcanjem IMPERIALISTOV anglo-ameriške vojske.

    Še tretji podatek za tiste največje trdoglavce: le zakaj Slovenija ni vabljena na proslave zmag zaveznic v WW2?

    Zakaj so Draži Mihajloviču leta 1948 posthumno v ZDA poselili najvišjo vojaško odlikovanje: Legijo Časti? Edini vojskovodja v ilegali v YU od 41 -45, ki ni pakrtiral z Nemci je bil Draža, medtem, ko si je Tito celo izpogajal vrnitev svoje žene Herte Haas.

    Največji kolaborantni in izdajalci slovenskega naroda so komunisti in socialisti. Šele potem so na vrsti manjši izdajalci, ki so morali iz zaščite svoje imovine in življenj s stisnjenimi zobmi kolaborirati z naciona-SOCIALISTI Mussolinija in Hitlerja.
    Smrt socializmu, svoboda narodu!

  14. No, kokolo, me veseli, da se z menoj ne nameravate spravljati. Jaz pa tudi ne. Bohpožegni!

  15. ŠE večje vprašanje pa je, če je možna sprava s tistimi, ki so odkrito pomagali okupatorju, ki se je namenil izbrisati Slovenski narod.

    Pavel, tvoje teze sesuje preprosto dejstvo, da sta tudi Roosvelt in Churchill kolaborirala z Moskvo.

    Očitno pa nisi seznanjen s sklepi seje Politbiroja na seji v Zagrebu aprila 1941. Takrat se je KPJ jasno opredelila za odpor.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite