Res preveč govorimo o spravi?

roke, stisk

Nekaj časa tega, ob letošnji proslavi Dneva upora (OF) smo slišali besede akademika Cirila Zlobca, da v Sloveniji preveč govorimo o spravi in premalo o NOB. Če se je govorec v hipu , ko je to izrekel, postavil v vlogo Primorca, ki je izkusil samo nasilje fašizma, je taka izjava še sprejemljiva. Na vsenarodni proslavi so te besede za marsikoga krivične in boleče. Za slovenski narod in njegovo prihodnost pa usodne. Razdor je namreč nastal kot posledica terorja, ki so ga iz Sovjetske zveze prinesli boljševistični revolucionarji. Izrabili so okupacijo, nasilno prevzeli zastavo NOB in uveljavili enoumje. Od tedaj je preteklo več kot pol stoletja. Med tem je Evropa obsodila vse tri diktature, fašistično, nacistično in boljševiško, razdor v našem narodu pa ne pojenja. Kaže, da se je celo povečal, kljub temu da smo v materialni in duhovni krizi, iz katere se lahko izkopljemo le poenoteni, ko smo krivice priznali, jih obžalovali in odpustili. Zgleda, da je večja pripravljenost krivice odpustiti, kot obžalovati. Poleg ostalega so krivice namreč prekrite z velikim projektom, ki naj bi človeštvu prinesel srečno prihodnosti, pa čeprav s terorjem.

Sprava se nam tako odmika. Čeprav smo si enotni v spoznanju, da obe krizi, materialna in duhovna, sovpadata. Čeprav je proces duhovnega obnavljanja počasnejši, se moramo z obema spoprijeti čim prej. Materialne krize se lahko lotimo celo z radikalnimi prijemi. Na duhovnem področju pa so izboljšave plod še bolj trdega in trajnega prizadevanja. Sem spadata tudi medsebojna in seveda tudi narodna sprava.

Naš pesnik Zlobec je izpovedal marsikaj, kar nas je tiščalo. Za to smo mu iskreno hvaležni. Morda je na proslavi zares mislil, da je govorjenja o spravi preveč. Vendar se mora strinjati s spoznanjem, da za spravo premalo naredimo in bomo morali vsi Slovenci v prihodnje s sklonjenimi glavami iskati poti do očiščenja spomina. Odpovedati se moramo vračanju enakega z enakim. Šele to nam bo odprlo novo kvaliteto bivanja.

»Slovenski narod se ne bo dvignil in moralno ozdravel, dokler se ne bo soočil z vsem zlom, ki se je nakopičilo med nami, dokler ne bo skušal obrisati vseh solza s trpečih obrazov in poravnati vseh krivic, ki smo jih prizadejali drug drugemu. Narodna sprava je cena za slovensko prihodnost«, je zapisal naš kardinal Rode. Življenje v spravi pomeni nove medsebojne odnose. Ni več vračanja »zob za zob«, pa čeprav v imenu pravičnosti. Sožitje je oplemeniteno z odpuščanjem, ljubeznijo, usmiljenjem, sočutjem… Tudi vsi drugače misleči so povabljeni, da prispevajo k prizadevanju za plemenitejše življenje. Da pomagajo presekati spiralo maščevanja.

Vendar sprava ni nek poceni sklenjen mir. Niti ni pozaba preteklosti in tistega, kar se je zgodilo. Tlačenje spomina samo podaljšuje trpno stanje žrtve, pa tudi krivca. Oba sta prikrajšana za svoje človeško dostojanstvo. Verjetno je sprava za storilca celo težja naloga, kot za žrtev. Zbrati mora dovolj poguma, da pred seboj in vsaj delno tudi pred drugimi, prizna svoja zla dejanja. Nagrada je nova kvaliteta bivanja. Vendar so tega zmožni le nekateri. Dokončna sprava je zaradi tega malo verjetna znotraj generacije v kateri je spor nastal. Tako pade ta naloga na ramena naslednjih rodov.

To pa ne pomeni, da lahko problem sprave v celoti čaka boljših časov, saj tudi tedaj ne bo rešljiv v naglici. Temelje zanj moramo utrjevati dan za dnem in na njih graditi piramido sožitja, vsako leto eno etažo. Če se s tem strinjamo, govorjenje o spravi ni odveč. Tudi ne poziv dr. Dežmana o spravnem referendumu. Referendum sprave ne bo prinesel, tudi če bi bil izid pozitiven. Pomembno je, da nas opozori, da sprava ni neka muha dr. Dežmana, ampak temeljna vsenarodna zadolžnica. Ko bomo med seboj pomirjeni, bomo laže postavili obelisk sprave.

Foto: SXC.hu