Res je, sem zelo nekulturen

2
197

Avtor: Peter Frankl. Vir: Finance. Podjetja so za to, da ustvarjajo dobiček. V naših logih je to še vedno precej bogokletna misel. Nekulturna podjetja so ja za to na svetu, da plačujejo zaposlene in dobavitelje, da podpirajo kulturo, da so tudi drugače družbeno odgovorna. A to ni res, v prvi vrsti imamo podjetja, naj si bodo zasebna, državna, paradržavna, zadružna, mikro, kakršnakoli že, za to, da delajo dobiček, saj šele dovolj dobičkonosna bodo lahko plačevala ljudi, zaposlene, dobavitelje, davke in se šla odgovornost, ki bo koristila tako podjetju kot tudi družbi. Če ni dobička, in to dolgoročno vzdržnega, vse prej našteto odpade.

To je preprosta resnica, morala bi veljati oziroma velja pri nas, v ZDA, Hollandovi ali Sarkozyjevi Franciji, Nemčiji, povsod v normalnem svetu, celo v samoupravnem socializmu je to bilo tako, čeprav se je dobičku reklo drugače (neto akumulacija).

Pri nas ta resnica velja samo delno, pa tudi v svetu imajo upravitelji podjetij težave z razumevanjem, da je doseganje dobička pač prvo podjetniško poslanstvo.

Ustavimo se najprej v naših logih. Naša otroško ultralevičarska stvarnost in kaviarsko socialistična družbena »elita« narekujeta, da je dobiček nekaj pogrošnega in nekulturnega. Seveda tej eliti v glavi takoj zakuha, ko ji kdo očita nezaslužene dobičke oziroma poseže v njihove rente. Denar in dobiček sta grda, a moj je zaslužen in pravično je, da ga dobim, saj mi pripada – to je dvolična miselnost našega kaviarsocialističnega malomeščanstva. Žal ima taka miselnost zelo veliko težo v naši kulturni, politični in ekonomski realnosti.

Zdaj pojdimo na področje menedžmenta. K pisanju tega sestavka me je spodbudilo predavanje nemškega menedžerskega guruja Hermanna Simona na nedavni Slovenski marketinški konferenci, ki je bila posvečena učinkovitosti. Simon omenja problem, značilen za ves svet, še bolj za nas. Menedžerji se pri svojem delu premalo zavedajo osnovnega poslanstva – doseganja dobička. Ponekod je bolj kot dobiček pomemben tržni delež, in to je lahko velikokrat narobe, saj vojskovanje na silo za tržni delež podjetje pogosto pripelje v težave oziroma manjša dobiček.

Hm, želja po tem, da si velik in pomemben, četudi v škodo podjetju, je pogosto posledica prevelikega ega. In če podjetje nima pravega lastnika, če je njegov lastnik politika, ki ima svoje predstave o tem, čemu obstajajo podjetja, in ki ji je podjetje pravzaprav plen, se lahko menedžerski ego napihne toliko, da vse skupaj eksplodira. Zveni znano? Odsotnost pravega oziroma odgovornega lastništva podjetij je v naših logih največja težava, saj prav zato podjetja, predvsem (para)državna, slabo upravljamo. Odgovorno lastništvo brzda tudi menedžerski ego in ga spodbuja, da se več uči.

Lahko smo torej zelo »kulturni«, a hkrati veliko bolj revni, kot bi lahko bili.

2 KOMENTARJI

  1. Lahko smo torej zelo »kulturni«, a hkrati veliko bolj revni, kot bi lahko bili.
    Slovenska dilema?

  2. Dobiček je eden od možnih ciljev podjetij. Tovrstno stališče sloni na predpostavki, da lastnik pričakuje rento, donos na vloženi kapital. Lahko pa se lastnik tudi odloči, da dobička ne potrebuje, ampak mu zadostuje, da plača vse račune, vloži v razvoj in podpre kakšno javnokoristno zadevo, delavcem in sebi da spodobno plačo ter mirno živi, ne da bi želel večati svoje premoženje.

    Poučna je zgodba ameriških medijev, ki so se začeli slabšati v tistem trenutku, ko so izgubili fizične lastnike. Pulitzerji in Ochsi in Hearsti (potem, ko so obogateli) so se zadovoljili s sorazmerno majhnim in zanesljivim donosom. Ko so njihovi dediči časopise prodali raznim korporacijam, se pravi anonimnim lastnikom, so se začeli hudi pritiski, da je dobiček potrebno povečati. Rezultat: odpuščanje novinarjev, vedno bolj plehka vsebina.

    Večina “normalnih” religij niso naklonjene tistemu vidiku kapitalizma, ki vidi glavni smisel gospodarskega udejstvovanja v povečevanju premoženja. V evangeliju imamo lep opis takega ravnanja v človeku, ki je kopičil premoženje: Luka, 12. poglavje. Katoliški družbeni nauk ve povedati, da je cilj vedno človek in njegovo blagostanje. Le-to je tudi materialno, vendar hkrati več kot materialno.

    Seveda pa to še zdaleč nepomeni, da so religije ali katoliška Cerkev za kakršenkoli komunizem. Stvar lastnika in delavca je, kaj bo storil s svojim premoženjem. On bo tudi žel posledice in dajal odgovor za svoje delovanje.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite