Ob zaprtju podružnice NLB na Opčinah.
Novica je bila sicer pričakovana, a vseeno dokaj boleča, posebej za slovensko narodno skupnost v Italiji. NLB, največja slovenska banka, se poslavlja. Tako smo Slovenci (tostran in onstran meje) ostali brez še ene potencialne oporne točke za gospodarske in finančne dejavnosti. Šlo je za dolgo slovo: ob prihodu na italijanski trg je bil sedež NLB v Milanu (od leta 1979), leta 1999 so ga premestili v Trst, leta 2010 pa iz še ne povsem razumljivih razlogov je sledil “umik” na Opčine. Skratka, banka je najprej zapustila prestolnico italijanskih financ, kasneje je zapustila svoj strateški položaj “slovenske postojanke” v Trstu, danes pa Italijo zapušča dokončno in neizpodbitno. Zadnji stavek sporočila, s katerim je kabinet predsednice vlade Alenke Bratušek odgovoril na vprašanje podpredsednika deželnega sveta Igorja Gabrovca, ima status dokončnosti: “V skladu z navedenim pravni red v RS ne daje možnosti vplivanja na poslovno odločitev NLB d. d., da se zapre podružnica v Trstu”. Skratka, pravi requiem. Za še poslednje sanje o prisotnosti enega od pomembnih slovenskih gospodarskih igralcev na italijanskem trgu.
O zaprtju so spregovorili v kabinetu Bratuškove
Novica je dokaj hitro obšla celoten zamejski prostor. Podpredsednik deželnega sveta Igor Gabrovec je 19. februarja na kabinet premierke Alenke Bratušek naslovil dopis s prošnjo, naj država kot lastnik NLB prepreči nameravano zaprtje podružnice v Trstu. Med razlogi je navedel več kot tridesetletni obstoj italijanske podružnice, možnost, da NLB Trst samostojno nastopa na italijanskem trgu v trenutku, ko prihaja do omejitev pri financiranju izvoza, in ko tujina odklanja garancije slovenskih bank. NLB Trst ima dejansko licenco za opravljanje poslov v Italiji, kar bi imelo prav poseben pomen glede na dejstvo, da je Italija drugi ekonomski partner za Slovenijo. Težko se je torej izogniti prepričanju, da je italijanski trg še kako strateški za slovensko gospodarstvo. Gabrovcu je odgovoril Jernej Pavlič, vodja kabineta premierke Alenke Bratušek. Pavlič je v premisi zapisal, da predsedstvo vlade neposredno ni odgovorno za poslovne odločitve NLB. V nadaljevanju je obrazložil dogajanje v zadnjih mesecih, ko je Evropska komisija zahtevala od Slovenije “pravilnik za banke” zato, da bi blagoslovila njihovo reševanje v procesu slabe banke. Ob sklepu še omenja, da je sicer po decembrski dokapitalizaciji 100-odstotni lastnik NLB sedaj država, a da v imenu države banko upravlja državni sklad Sod. Pismo se končuje z že navedenimi besedami, da je odločitev o zaprtju NLB na Opčinah bila v bistvu že sprejeta.
Nestrateške dejavnosti
Dejstvo pa je tudi, da je bilo možno tak epilog napovedati že dalj časa. Vse se je namreč, neuradno in pod gladino, premikalo v to smer. Da bo dinamika jasnejša, poglejmo nekoliko nazaj. Nova ljubljanska banka že dalj časa posluje negativno. Vse od začetka krize. Izgubo beleži vse od leta 2009: na ravni skupine je bil tako minus, ki ga je NLB pridelala leta 2009 v višini 87 milijonov evrov, leta 2010 je narasel na 202 milijona evrov, leto 2011 se je sklenilo s poslovnim rezultatom -239 milijonov evrov, leto 2012 z -274 milijoni evrov, lansko leto pa (kot stranski učinek stresnih testov in čiščenja bilanc) celo z neslavnim – 1,44 milijarde evrov(!).
Slabo poslovanje je sililo banko v reorganizacijo sistema in restrukturiranje delovanja. Spremembe na tej ravni je banka določala v strategijah. Leta 2010 je tako sprejela štiriletno strategijo, ki je bila prvi žebelj v krsti tržaške podružnice. Takrat so se določale strateške in nestrateške dejavnosti za nadaljnje poslovanje: in Italija (oziroma Trst) je izpadel iz seznama strateških. Poleg Slovenije so ohranile oznako strateških dejavnosti bančne in zavarovalniške storitve v nekaterih državah na Balkanu (BiH, Črna gora, Kosovo, Makedonija). Med nestrateškimi pa so se znašle tudi Avstrija, Nemčija, Hrvaška, Srbija. Ob tem je bilo v strategiji takrat zapisano samo, da bo šlo za “pospešen umik z nestrateških trgov in dejavnosti”, pri čemer naj bi bilo osnovno vodilo dolgoročno in vzdržno maksimiziranje vrednosti za delničarje, čemur bosta prilagojena tudi način in dinamika umika. Zadeve so se sčasoma nekoliko spremenile in Srbija se je vrnila v strateški segment NLB.
Kaj je sploh strateška dejavnost?
Vprašanje, kaj je strateško in kaj ni, je očitno dokaj relativen pojem. V NLB so svoje razumevanje tega pojma zapisali v novo strategijo, ki so jo predstavili pred dobrimi tremi tedni in v kateri piše, da bodo strateške družbe NLB Skupine usmerjene k doseganju 10% povprečnega donosa na kapital ter več kot 15% tržnega deleža na trgih. Geografsko gledano se je NLB usmerila na jugovzhodno Evropo, kjer bo ohranila šest bank (dve na območju Bosne, ter po eno v Makedoniji, Črni gori, Srbiji in na Kosovem).
“Postojanka” v Italiji je bila v sklopu teh računic očitno manj strateška. In to kljub dejstvu, da je Italija drugi trgovski partner Slovenije in bi morala že zato biti zanimiva za NLB. Poglejmo nekaj številk, ki to potrjujejo. Leta 2012 je bila Italija za Slovenijo druga izvozna država: tja so slovenski podjetniki prodali za 2,3 milijarde evrov proizvodov. To je približno 10 odstotkov vsega slovenskega izvoza. Več je Slovenija izvozila samo v Nemčijo (dobre 4 milijarde evrov). Če pogledamo na podatke glede uvoza, je Italija za Slovenijo celo prvi trg. Leta 2012 je bilo uvoza za več kot 4 milijarde evrov. Ekonomska izmenjava med dvema državama je bila leta 2012 v višini 6,43 milijarde evrov: Italija je bila za Slovenijo drugi partner po pomembnosti, Slovenija pa za Italijo najpomembnejši na območju nekdanje Jugoslavije. Po podatkih italijanske ambasade v Ljubljani je slovenski trg za Italijo vreden toliko, kolikor vsi ostali trgi na območju Balkana. Za primerjavo lahko povemo, da je bila blagovna menjava Slovenije in BiH v letu 2012 vredna 950 milijonov evrov, menjava med Slovenijo in Srbijo v istem letu pa 1,01 milijarde evrov. Obe državi, kjer je NLB ohranila svojo prisotnost, sta v letu 2012 imeli torej z Ljubljano za slabo tretjino blagovne menjave, ki sta jo ustvarili Slovenija in Italija.
Slovenija pa je bližja trgom na Balkanu po neposrednih investicijah. Kaj to pomeni? Konkretno gre za to, da je Slovenija s svojimi podjetji tam bolj prisotna. Podjetja skratka dosti raje trgujejo z Italijo, če pa morajo svojo proizvodnjo (ali del nje) širiti nekam v tujino, raje izberejo trge nekdanje Jugoslavije. Banka Slovenije je izračunala, da je bilo v letu 2012 v Italiji za 18 milijonov evrov neposrednih slovenskih investicij, medtem ko jih je bilo na primer v Srbiji za 830 milijonov evrov, v BiH pa za 445 milijonov evrov. Pomemben podatek v tem smislu pa so tudi neposredne investicije Italije v Slovenijo: NLB Trst je namreč veliko poslovala prav z italijanskimi podjetji, ki so svoje priložnosti iskali na slovenskem trgu in na trgu z JV Evropo. Zato velja izpostaviti še podatek o italijanskih investicijah v Sloveniji, ki so po podatkih italijanskih oblasti znašale 750 milijonov evrov in so zato tudi v tem sektorju še kako zanimive.
Pod črto
Vprašanje, ki se pod črto postavlja, pa je izhodiščno: če so trgi v južnih republikah nekdanje Jugoslavije strateški, bi težko ocenili, da je italijanski trg manj strateški. Blagovna menjava z Italijo doživlja precejšnji preporod na ekonomski in politični ravni. Pogosta srečanja na najvišjem nivoju (med predsedniki vlad) in državniški obiski predsednikov republike odpirajo gospodarsko gledano nov potencial za vzajemno širitev italijanskega tržišča v Sloveniji in slovenskega v Italiji. NLB bo ta potencial zamudila, upati je, da njenega umika ne bi premočno občutila tudi podjetja, ki vse intenzivneje delujejo na gospodarski bilateralni ravni.
Post scriptum
V ponedeljek, 17. marca, je v poznih popoldanskih urah zaprtje podružnice na Opčinah uradno potrdila tudi matična NLB v Ljubljani. V tiskovnem sporočilu omenjajo, da se obseg poslovanja tržaške podružnice zmanjšuje vse od leta 2007 in da od leta 2010 beleži izgubo, v lanskem letu pa da je bil negativni rezultat (že) iz tekočega poslovanja pred slabitvami. Skratka, gre za zvračanje krivde (izključno) na podružnico na Opčinah. Tak pristop matične banke v dopisu pa lahko tolmačimo kot nekoherenten in nepošten način pilatovskega umivanja rok. V letnem poročilu 2012 je namreč pojasnilo za slabo poslovanje nestrateških trgov, kamor je spadala tudi tržaška NLB, precej drugačno.
“V članicah NLB Skupine na nestrateških trgih ali dejavnostih potekajo dejavnosti za njihovo dezinvestiranje v obliki prodaje ali postopnega zapiranja, kar vpliva tudi na njihove rezultate poslovanja. Omejevanje poslovanja v nekaterih članicah negativno vpliva na neto prihodke segmenta, ki so v letu 2012 celo negativni”. Po tej interpretaciji je torej treba pripisati slabe rezultate nestrateških trgov (tudi) objektivnim razlogom dezinvestiranja in priprav na zaprtje. Sedanje tiskovno sporočilo pa govori samo o slabih poslovnih rezultatih podružnice. Pa naj razume, kdor more.
O samem poslovanju tržaške podružnice, njeni primerjavi z drugimi podružnicami v strateških in nestrateških regijah ter novostih ter zapetljajih te zgodbe več naslednjič.
Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom, objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
