Republika Slovenija, d.o.o.

10
35

Vlada Janeza Janše se je resno in zagnano lotila varčevalnih ukrepov. Pri tem je za prvo žrtev izbrala javno upravo, kar je tudi prav: delovna mesta v gospodarstvu so že dolgo negotova, v javnem sektorju pa še naprej skoraj dosmrtno zagotovljena. Breme negotovosti in odrekanj mora v teh časih pomagati nositi tudi javni sektor.

V sindikatih se zdi, kakor da se krize in nujnosti ukrepov ne zavedajo; zlasti Štrukljevi in Semoličevi kakor da živijo v drugem svetu – svetu stavk. Za socialni dialog so imeli v prejšnjem času obilo časa sindikati in leva vlada, pa ga nista ne ena ne druga stran izkoristili. Zdaj se resnično mudi; povsod po Evropi se sicer tako kot našim Socialnim demokratom porajajo pomisleki, ali bi bilo morda bolje, da se primanjkljaj oklesti v dveh, namesto v enem letu; a v veliki večini evropskih držav so se nazadnje odločili za takojšnje ukrepe.

Prav imajo kritiki, da vlada ni bila dovolj spretna, da svojim nujnim varčevalnim ukrepom dá tudi socialno noto, ki bi ljudem dala nekaj utehe in prepotrebnega občutka pravičnosti oblasti. Uvedba davka na nepremičnine (ki bi morda pomagala normalizirati naš nenavadni nepremičninski trg) in višja dohodninska stopnja na najvišje dohodke bi že lahko bila takšna ukrepa – nekaj tega smo videli v četrtkovem predlogu rebalansa in predlogu dodatnih ukrepov.  Minister Šušteršič si je v zadnjih izjavah prizadeval poudariti socialno pravičnost – to bi lahko bila priložnost tudi za Nsi. Vlada se verjetno zaveda, da je bogatih relativno malo, zato njihovo dodatno obdavčenje razen simbolike ne prinese resnično velikih prihrankov. A simbolika je v teh časih še kako pomembna.

Lani sem na referendumu glasoval proti pokojninski reformi in imam glede tega nekoliko slabo vest. Morda reforma ni bila idealna, je pa nujna. Sedanja vlada mora poleg kratkoročnih varčevalnih ukrepov narediti hitre in nujne korake tudi glede pokojninske in ostalih strukturnih reform. Večina evropskih držav spoznava, da se je treba v teh časih boriti na dveh frontah: radikalno in nemudoma zmanjšati javno porabo, da bi proračunski primanjkljaj spravili v okvirePakta za stabilnost in rast, okrepljenega z novim fiskalnim paktom, in na drugi strani, zagotoviti lastno kredibilnost na kreditnih trgih z dolgoročnimi, strukturnimi ukrepi. Naravnost neverjetno je, kako – tudi po zaslugi naših nedoraslih medijev – se slovenska javnost malo zaveda izjemno zaostrene finančne situacije v Evropi in vse večjega zapiranja evropskih držav za ograde lastne (finančne) varnosti. Zadostuje prisluhniti obema francoskima predsedniškima kandidatoma…. Slovenija se mora v tej situaciji postaviti na noge sama. Samo taka Slovenija lahko računa na naklonjenost svoje strateške zaveznice Nemčije, ki bo še naprej diktirala tempo finančne konsolidacije Evrope.

Vladni posegi so se osredotočili na javni sektor, ker se zdi, da kje drugje ni kaj vzeti. To je velik problem Slovenije: v njej dominira pravzaprav le en velik Republika Slovenija d.o.o., in nanjo se priklenjajo ponudniki storitev in blaga, iskalci zaposlitev in uporabniki zdravstvenih, izobraževalnih in vseh drugih storitev, ki so monopol države. Tudi če odmislimo prilaščanje tega d.o.o.-ja s strani klanov in lobijev, je njegova dominantna vloga sama po sebi razlog za zaskrbljenost. Najbolj problematično je, da je le javni sektor viden kot tisti, ki lahko zagotovi varnost, priložnost in redne dohodke. Privlačnost države je velik slovenski problem.

Pot za razbitje nezdravega monopola Republike Slovenije d.o.o. je v vsestranski prevetritvi slovenskega gospodarstva: prodaje državnih deležev, resnične odprtosti za tuje investitorje, spodbujanje rasti visoko-tehnoloških podjetij, ki bodo lahko preživela na trgu. Bo Janez Janša in njegova ekipa imela dovolj moči, pa tudi idej in znanja za kaj takšnega? Bo zdržala koalicija, v kateri so – po pričakovanjih – v stranki sami že majali stolček predsedniku Desusa?

Slovenija si mora natočiti čistega vina: primerjalna prednost z drugimi bivšimi socialističnimi državami se izgublja, potencial balkanskih trgov je omejen, prav tako je omejen domet industrijskega koncepta proizvodnje relativno poceni široko-potrošnih izdelkov, a brez visoke dodane vrednosti. Slovenija mora znova iznajti samo sebe. To mora biti jasno sporočilo politike v teh časih.

10 KOMENTARJI

  1. Berem vprašanje: “Bo Janez Janša in njegova ekipa imela dovolj moči, pa tudi idej in znanja za kaj takšnega?” in odgovarjam:

    Vsekakor! Ker na pomembna mesta postavlja ustrezne ljudi: http://www.finance.si/348679/Jan%C5%A1a-zaposlil-h%C4%8Der-Mazej-Kukovi%C4%8Deve/rss

    Vsekakor pa se ekonomist Brščič moti, ko zatrjuje:

    Državna podjetja plen tako levice kot desnice
    Politika in menedžerji plenijo državna podjetja, zniževanje plač zaposlenih v javnem sektorju, ki so okoli 20. plačilnega razreda so popolna neumnost, dvig DDV pa bi bil popolnoma napačen, ker bi najprej prizadel tiste z nižjimi dohodki, je prepričan ekonomist Brščič.
    http://24ur.com/novice/slovenija/drzavna-podjetja-plen-tako-levice-kot-desnice.html

    • Jenti mater, kaj vse čveka tale Brščič! Na omenjeni spletni strani piše:

      Za mnenje o ukrepih vlade, ki bi jih lahko sprejela, da bi povečala prihodke v državno blagajno, smo poklicali ekonomista Bernarda Brščiča. Zelo nazorno je uperil prst v podjetja, v katerih ima država velik strateški delež. “Poglejmo, kakšni so izpleni v podjetjih, kot so Telekom, Zavarovalnica Triglav, NLB, NKBM. Ko vse to seštejete, ugotovite, da država plačuje zato, da ima lahko svoj kapital. Celo trdim, da ne gre za nesposobno upravljanje, ampak je v ozadju to, da se namesto ustvarjanja dobička, ekonomske rente stekajo v zasebne žepe,” je zatrdil. Sem lahko štejemo tudi Petrol, je dodal.

      Ti zasebni žepi so po njegovem prepričanju povezani s strankami in posameznimi politiki. Pravi, da se državna podjetja plenijo preko nepotrebnih storitev, kot so nepotrebne intelektualne storitve (npr. naročanje študij), odvetniške storitve, najpomembnejše pa so PR storitve, rezultat vsega skupaj pa so porazni poslovni izkazi teh družb. “Tako levica kot desnica jemljeta državno premoženje kot plen in si obilno polnita žepe.”

      • Kaj je tu tako narobe? Državna zavarovalnica je čista neumnost. Od vseh naštetih samo Telekom sodi pod državno lastništvo kot državni monopol. Vse ostalo pa država upravlja s kapitalom iz davkov. To ni nič kaj tržno.

  2. Vsem rdečim bratom in desnim spletnim prijateljem želim, da bi jim Velika noč prinesla vsaj kak majhen čudež.

    Če bi kak rdeči brat spregledal, je treba tudi to prišteti k velikonočnim čudežem.

  3. Ko gre za varčevanje, je nujno, da vlada začne pri sebi in pri državi. Če tega ne bo storila, ne bo imela kredibilnosti in tudi ne bo mogla biti uspešna.
    Tokrat bi se dejansko lahko nekaj naučili od zahodnihi sosedov. Monti je ministrom vzel igračke in v nekaj mesecih prihranil na desetine milijonov evrov. Samo na račun privilegijev ministrov. Igračke, naj bodo še tako drage, seveda ne morejo spremeniti usode države. Utrdijo pa kredibilnost Montija, ko predlaga in izvaja trde reforme:
    – dvig meje za upokojitev za več let
    – davek na nepremičnine
    – odpravo zloglasnega člena, ki je podjetjem dejansko onemogočal odpustitev delavcev. Zaposleni so seveda na račun tega imeli varno službo, kar je hvalevredno, vendar podjetja niso zaposlovala niti v časih konjunkture, ker so vedela, da ne bodo mogla odpustiti, ko se bo gospodarski veter obrnil. To je hromilo razvoj države in puščalo na cesti mlade ljudi. Zgodovinska je izjava socialističnega sindikalista, ki je igral vodilno vlogo pri sprejetju te zakonodaje: “Zmagali smo, ampak na račun naših otrok in vnukov.” Nekaj deset let pozneje je ena tretjina mladih Italijanov brezposelna.
    Previdno s sindikalisti, ki so jih polna usta pravic! Njihove pravice imajo svojo ceno, ki pa je zagotovo ne bodo oni plačali.

  4. Gospod Peter,
    Ne govorim o varčevanju, govorim o kraji. Ker sicer varčujemo, da imajo kaj krasti …

  5. Avtor članka:”Lani sem na referendumu glasoval proti pokojninski reformi in imam glede tega nekoliko slabo vest.”

    Tudi sam sem glasoval proti temu zakonu, pa nimam nič slabe vesti. K dolgoročni rešitvi tako resnega problema je pač potrebno pristopiti bolj resno, a vendar s konsenzom, brez fige v žepu.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite