Repriza nočne more za laburiste

1

milibandNekdanji britanski premier in vodja laburistov Tony Blair, ki ga del njegove stranke še zmeraj krivi za vse sodobne tegobe britanskih socialdemokratov, je že pred časom dejal, da bo izid prihajajočih volitev v britanski spodnji dom, če se bosta na njih spopadla tradicionalna desna in tradicionalna leva stranka, tradicionalen. Na Otoku to prejkone pomeni zmago torijcev, kot se ljubkovalno reče konservativcem. Slednji so namreč pred Blairovim pohodom leta 1997 po drugi svetovni vojni Britanijo obvladovali kar dve tretjini časa.

Ed Miliband kot Neil Kinnock

Blair se ni zmotil. Čeprav so laburisti v javnomnenjskih raziskavah vodili skoraj ves čas koalicijske vlade Davida Camerona in se je šele v finišu kampanje začela nakazovati relativna večina konservativcev, se je za laburističnega voditelja Eda Milibanda končalo z nočno moro. Natančneje s ponovitvijo nočne more predhodnika Neila Kinnocka, ki se je leta 1992 že videl na sloviti številki deset slovitega DowningStreeta, pa ga je prav tako v fotofinišu prehitel John Major s kroničnim pomanjkanjem karizme.

Milibandu se nazadnje le ni obrestoval poskus »resetiranja« laburistov v smeri predblairovskih časov, ko so namesto tretje poti in dobrikanja sredinskim volivcem še kraljevala izvirnejša socialistična gesla. Velika Britanija pač ni Grčija, poleg tega je šlo Cameronu na roko gospodarsko okrevanje v pravem trenutku. Tako nazadnje Britanci niso pokazali nobene volje po menjavi konja med dirko. Še več, laburisti so, celo drugače kot v Kinnockovem primeru, morali dobrih dvajset sedežev celo oddati, konservativci so jih štiriindvajset pridobili. S čimer so osmešili vse napovedovalce volilnega izida, od pobiralcev stav do profesionalcev za merjenje javnega mnenja, saj so ti v en glas napovedali nov »viseč parlament«, v katerem za nameček naj ne bi več obstajala dosedanja konservativno-liberalna večina. Nazadnje si je dvanajst sedežev več od vseh ostalih strank priboril kar David Cameron sam. Ki tudi ne poka ravno od presežka karizme.

Večinski sistem in volilni zemljepis

Res je, da je laburistom ponagajalo zelo raznoliko razpoloženje v različnih delih Združenega kraljestva. Vendar jim zmage ne bi prineslo, Cameronu pa je ne bi odneslo niti, če se jim ne bi zgodila katastrofa na Škotskem. Že prej je bilo potrebno računati s tem, da ne bodo ponovili uspeha iz leta 2010, ko je na njihovem čelu navsezadnje stal Škot Gordon Brown. Tudi ni zaresno presenečenje prodor škotskih nacionalistov na krilih znatnega odstotka doseženih glasov na osamosvojitvenem referendumu. Šestinpetdeset od devetinpetdesetih sedežev je res več od najbolj optimističnih napovedi, ne spreminja pa bistveno splošne slike.

Glavno vprašanje teh volitev je slejkoprej bilo, kdo si bo odrezal največji kos liberalnodemokratske pogače, saj je bilo tako rekoč ves Cameronov in Cleggov mandat jasno, da jih bo manjši koalicijski partner dobil pošteno po grbi, kar se sicer dogaja tudi drugod, a zaradi volilnega sistema nima tako uničujočih učinkov. »Whigi« so se dejansko znašli tam, kjer so bili nazadnje davnega leta 1970. Krepko pod desetimi odstotki glasov in z le osmimi poslanci v spodnjem domu (namesto dosedanjih sedeminpetdesetih).

V tekmi za plen so bili konservativci uspešnejši. V Angliji so laburisti sicer pridobili več in spodnesli stolček tudi kakšnemu torijcu, a za preboj je bilo omenjeno premalo. Pridobljene glasove je v številnih volilnih okrajih nevtraliziral prebeg volivcev k populistični Stranki neodvisnosti Velike Britanije (UKIP), ki se je precej zajedala v laburistično, ne le v konservativno volilno telo. V sedežih se to sicer ne pozna, saj jo bo kljub štirim milijonom osvojenih glasov in plusu skoraj desetih odstotnih točk v Westminstru zastopal en sam poslanec. Pa še ta ne bo jezični vodja stranke Nigel Farage, ki je zaradi poraza v svojem volilnem okraju ne glede na zgodovinski uspeh svoje druščine odstopil. Podobno kot osmoljenca Miliband in Clegg. Bo pa Farage morda kljub temu znova kandidiral za voditelja zagovornikov domnevno ogrožene britanske neodvisnosti.

Kako zelo je Milibandu tokrat spodletelo, dokazuje nemara najbolj zgled njihove nekdanje absolutne trdnjave Walesa. Tam so z ne dovolj uspešnim ribarjenjem v bazenu liberalnih demokratov in ob skokoviti rasti Farageve stranke en sedež celo izgubili, konservativci pa so tri pridobili ter se povzpeli na enajst poslancev (od štiridesetih), kolikor jih v Walesu niso imeli vse od leta 1983. Ob Blairovi zmagi leta 1997 je Wales v spodnjem domu zastopalo natanko nič konservativcev. Nacionalistični cunami na Škotskem je po drugi strani povzročil, da so tam torijci in laburisti izenačeni prvič po letu 1955. Le, da so takrat imeli skupaj sedemdeset poslancev, medtem ko imajo dandanašnji oboji po enega.

Nekoliko na obrobju je ostalo dogajanje na Severnem Irskem, kjer sta katoliški stranki prvič po zelo dolgem času vknjižili opaznejši minus, vodilna med njima, SinnFein, ki sicer sploh ne zaseda westminstrskih sedežev, pa je unionistom celo prepustila enega poslanca.

Je za vse kriv volilni sistem?

Volilni razplet bo nujno znova sprožil razgrete razprave o britanskem volilnem sistemu relativne večine. Na prvi pogled je taka razprava posebej ob pogledu na letošnje izide smiselna. Konservativci so si absolutno večino zagotovili s sedemintridesetimi odstotki glasov. Pridobili so manj kot odstotno točko in več kot dvajset sedežev, laburisti so zabeležili plus 1,5 odstotne točke in več kot dvajset sedežev izgubili. In če je škotskim nacionalistom za en sedež v Westminstru zadostovalo manj kot trideset tisoč glasov, jih je Stranka neodvisnosti Združenega kraljestva za isti dosežek potrebovala kar štiri milijone. Toda pogled v zgodovino pokaže, da je Blair ob svoji tretji in zadnji zmagi za precej obilnejšo parlamentarno večino potreboval samo 35 odstotkov glasov, kar je bilo tedaj komaj nekaj odstotnih točk več od konservativcev. Faragevih pa tudi ne kaže preveč objokovati, kot ne kaže pretakati solz za podobno usodo Marine Le Pen, ki je ujeta v omejitve podobnega (sicer dvokrožnega) večinskega modela v Franciji.

First-past-the-post v enomandatnih okrožjih namreč ni samo že dolgo zaščitni rok častitljivega britanskega  parlamentarnega sistema, marveč običajno solidno izrazi splošno razpoloženje v volilnem telesu. In postavi robna, v največji meri populistična gibanja, ki so sicer lahko močna, a si v nobenem okolju ne pridobijo vsaj relativne večine, na obrobje ter ne dela iz njih težavnega n nepredvidljivega jezička na tehtnici. Zato morajo celo vsa odmevna poročila o uspehih francoske Nacionalne fronte, če seveda ne gre za evropske volitve, v drobnem tisku le dodati, da se je s čiste ničle pomaknila na zgolj dober odstotek osvojenih sedežev.

Vseeno bo zabavno, da bo v prihodnje glavni borec za zamenjavo volilnega sistema ravno branilec britanskih posebnosti Nigel Farage. Možnosti za uspeh so sicer skromne, saj so svoj večinski sistem podaniki Elizabete II. nazadnje referendumsko potrdili šele 2011.

1 komentar

  1. No, tu ni odmeva, pa naj prekinem “molk”. Mislim, da v Sloveniji delajo krivico Davidu Cameronu, pri čemer Aleš Maver ne odstopa prav zelo. Način, kako ga je v Delu te dni po volilni zmagi grobo raztrgala Irena Štaudohar, je recimo degutanten ( a vprašanje, če je naše dnevnike sploh še vredno kritizirat, saj bi to lahko počeli od jutra do večera. In Večera. :))

    Ne vem, če Maver ve, da gre za daleč nadpovprečnega političnega misleca, ki so ga kot izjemnega cenili tudi njegovi profesorji ( ne nujno politično istomisleči) v času šolanja, med drugim na Oxfordu. Daleč od tega je, da se je slučajno, pa v glavnem ne na neki čisto tradicionalno-konformni torijski platformi, zavihtel na vrh konservativne stranke. In dobil zdaj druge volitve zapored.

    Res je, da je mogoče (pre)malo opaziti uveljavljanje nekaterih zanimivih idej, s katerimi je nastopal, ko se je prebijal v vrh stranke in na prvih volitvah. Kar se mene tiče recimo okoljevarstvenih poudarkov ( veljal je za precej zelenega). Zdaj mu očitajo precejšnjo brezbarvnost. Je res postal pragmatični ujetnik lobistov, kapitala in volje ostati zgoraj?

    Vsekakor V. Britanijo dobro vodi iz krize, v kateri jo je dobil.

Comments are closed.