Reportaža (foto): Korziški kralj Teodor I.

0

Janez Mihovec, Korziški kralj Teodor I.

Nenavadna vladavina nemškega pustolovca

Korzika je četrti največji otok v Sredozemlju. Velika je približno za polovico Slovenije. Skozi celotno zgodovino je bila na prepihu. Zavzeli so jo Kartažani, Grki, Rimljani, Saraceni, italijanske republike in na koncu leta 1768 Francozi.

Vse od leta 1284 je bila formalno v lasti Genovske republike. Formalno. V resnici so ti držali predvsem obalna mesteca, gorata notranjost pa je bila poseljena z domačini, ki so govorili korziški jezik, zelo soroden italijanščini, za oblast pa se niso kaj dosti menili. Vsaka trenutna oblast jih je želela pokoriti, a bolj ali manj neuspešno. Korziški divji značaj se je upiral vsaki oblasti.

V začetku 18. stoletja se je med Korzičani razširilo gibanje za neodvisnost, ki je pripeljalo do razglasitve samostojne republike leta 1755 in posledične neodvisnosti, ki je trajala do leta 1768, ko je Francija zavzela otok; tudi sedaj je del Francije.

Še prej je leta 1736 prišlo do nenavadnega dogodka. Pustolovec iz Nemčije se je izkrcal na otoku, razglasil kraljestvo in devet mesecev vladal kot Theodor I., kralj Korzike.

To je bil Theodor von Neuhoff. Rojen je bil v Wesfaliji v plemiški družini. Izobrazil se je na francoskem dvoru in služil najprej v francoski, potem pa v švedski vojski. Po neuspešni diplomatski misiji Švedske v Angliji je odšel v Španijo, kjer je služil v španski vojski. Tu se je tudi poročil z eno izmed kraljičinih spremljevalk. Nemirno življenje ga je gnalo nazaj v Francijo, kjer se je zapletel v finančni škandal, imenovan Projekt družbe Mississippi. Po aferi je živel še na Portugalskem, Nizozemskem in v Italiji. Bil je človek brez korenin, ki so ga skozi življenje gnali le osebni interesi. Vse do trenutka, ko se je zapičil v Korziko.

Rojeni pustolovec se je v Genovi seznanil z korziškimi uporniki in jih prepričal, da jih lahko osvobodi tiranije Genovske republike, če bi ga razglasili za kralja otoka. Spomladi 1736 se je s vojaško pomočjo tunizijskega beja izkrcal na otoku in se razglasil za kralja. Devet mesecev je vladal državi, se vojskoval z Genovo in uporniki med lastnimi podaniki. Prav kmalu je ugotovil, da je vladati upornemu, z vseh strani ogroženemu otoku misija nemogoče. V novembru 1736 je njegova vladavina zašla v takšne težave, da je pobegnil z otoka in iskal pomoč v Španiji in v Neaplju, ki je tedaj sodil v špansko Kraljestvo dveh Sicilij. Vse brez uspeha. Denar za prevzem oblasti je iskal tudi na Nizozemskem, vendar so ga v Amsterdamu kot dolžnika v osebnem bankrotu aretirali.

Svoje kraljevanje Korziki je v nasprotju s svojim predhodnim življenjem jemal resno in ga je znova poizkušal vzpostaviti vsa naslednja leta svojega življenja. Po odhodu iz pripora se je na Korziki  izkrcal v letih 1738, 1739, 1743 in poizkušal prevzeti oblast v svoji kraljevini, vendar ga je združenim silam Genove in Francije, ki so okupirale otok, vedno uspelo pregnati.

Karkoli je že počel v naslednjih letih, vse je bilo usmerjeno k temu, da bi se vrnil na izgubljeni otok. Zaveznike je iskal v Veliki Britaniji, ki se je poizkušala usidrati v Sredozemlju in blokirati francosko pomorsko moč. Leta 1749 je v iskanju pomoči in denarja prišel v London, a se prav kmalu znašel v dolgovih. V dolžniškem zaporu je živel do leta 1755. Šele takrat se je v zameno za svobodo odpovedal kraljevanju in prestol prepustil svojim upnikom. Njegovo življenje se je po prihodu iz zapora bližalo koncu. Vse naslednje leto je živel ob pomoči in na up prijateljev in leta 1756 umrl v Londonu, star 62 let.

Z njegovo smrtjo je bilo konec prizadevanje za vzpostavitev korziškega kraljestva, ne pa tudi gibanja za neodvisnost Korzike, vendar so uporniki želeli ustanoviti republiko. Desetletja boja Pasquala Paolija in njegovih tovarišev so za dobro desetletje priborili otoku neodvisnost. Potem pa so prišli Francozi in sanj o neodvisnosti je bilo konec. Vendar se je leta 1765 v Ajacciu rodil človek, ki je s Korzike odšel v Francijo in skušal osvojiti svet. To je bil Napoleon Buonaparte, ki je, potem ko je spremenil priimek v Bonaparte, postal vojaški voditelj Francije, njen cesar in po bitki pri Waterlooju izgnanec na še enem otoku: otoku Svete Helene v južnem Atlantiku.