Italijanske povolilne ankete so notorično nezanesljive. Toda ob napovedi, da naj bi proti predlaganim ustavnim spremembam glasovalo med 54 in 58 odstotki volivcev, je skoraj gotovo, da ustavni referendum pri zahodnih sosedih ni uspel. Pri tem predlogi niso bili slabi. Matteo Renzi je poskušal odstraniti eno poglavitnih cokel italijanskega sistema, ki je v enakovrednosti obeh parlamentarnih domov. Kar je ob deloma različnih načinih izbiranja poslancev in senatorjev v zadnjih dveh desetletjih pogosto privedlo do zastojev in kriz. Zdaj naj bi senat pristrigli, vendar se to očitno (še) ne bo zgodilo.
Morda je premier referendum vnaprej izgubil že s tem, ko je njegov rezultat vezal na svoj stolček. Njegova priljubljenost je zdaj pač daleč od tiste iz leta 2014 in tudi iz Slovenije poznamo veliko primerov, ko se referendumi ne končajo dobro, če imajo volivci pred očmi predvsem vlado in njenega šefa.
Če bo “ne” obveljal, potem bo Italija verjetno povzročila več glavobola, kot bi ga Avstrija, če bi za predsednika izvolila Norberta Hoferja. Tudi morebitni pozitivni učinek Van der Bellnove zmage bo z Renzijevim padcem (v Sredozemlju, pa tudi drugod, obljube sicer snedajo, mar ne?) izzvenel, še preden je nastopil.
