Renato Podbersič: Resnica je zagotovilo svobode

19
1042
V luči narodne pomiritve in sprave se je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor udeležil spominske slovesnosti in maše v Kočevskem Rogu. Predsednik republike je pred slovesnostjo položil venec k obeležju pred breznom pod Krenom. Vir: Twitter

Spoštovani predsednik države gospod Borut Pahor, goriški rojak, spoštovana gospa evropska poslanka, spoštovani poslanci in poslanke slovenskega parlamenta, spoštovani predstavniki političnih strank, spoštovani sorodniki žrtev, ki počivajo v roških breznih, spoštovani vsi ljudje dobre volje!

Kot prvi govornik s Primorske na spominski slovesnosti v Rogu in kot prvi Goričan imam prav posebno odgovornost, ko vas nagovarjam s tega mesta. Nagovarjam vas tudi v spomin na 366 žrtev revolucije z Goriške in Vipavske ter na 338 žrtev revolucije iz Posočja in Idrijsko-Cerkljanskega področja. Nagovarjam vas tudi v imenu tistih slovenskih duhovnikov, ki so trpeli pod fašizmom in se razdajali za slovenski narod, po vojni pa so prejeli »plačilo« novih komunističnih oblastnikov v obliki umorov, zasliševanj, zaporov in šikaniranj. Nenazadnje pa vas nagovarjam tudi v imenu tistih primorskih rojakov, ki so bili predvsem v letih 1942 in 1943 kot partizani poslani na Notranjsko, v Suho krajino in na Dolenjsko, kjer so sodelovali v bratomorni vojni; in tistih primorskih rojakov, ki so bili nadpovprečno zastopani pri povojnih umorih, tudi pri roških breznih, na strani storilcev. Pravzaprav tudi njih lahko na neki način prištevamo med žrtve.

Prav na današnji dan leta 1962 so izraelske oblasti usmrtile nacističnega vojnega zločinca Adolfa Eichmanna. Ne bom omenjal njegove vloge pri izvajanju t. i. »dokončne rešitve« judovskega vprašanja v času nacističnega terorja. Ne, omejil se bom na njegovo zanikanje vsake krivde, kar je trmasto ponavljal na sojenju pred sodiščem leta 1961. Eichmann se je pridušal, da on že ni nikogar ubil, niti med vojno. Vemo pa, kakšno vodilno vlogo je imel prav Eichmann pri načrtovanju holokavsta.

Poskušajmo se sedaj na videz prestaviti v slovenske razmere ob koncu druge svetovne vojne. Dejstva nam govorijo, da imamo danes v naši državi okrog sedemsto (700) dokazanih množičnih morišč in grobišč, ki jih je zakrivila t. i. »zmagovita« revolucionarna stran. Mimogrede naj poudarimo, da gre za trenutno stanje, raziskave grobišč iz obdobja revolucije namreč še niti približno niso končane. Lahko rečem, da jih bo samo na Primorskem vsaj še nekaj deset!

Toda hkrati nimamo pri nas nikogar, prav nikogar, ki bi bil za te strahotne zločine spoznan kot odgovoren. Torej imamo zločine brez zločincev. Zločine, ki so se zgodili tudi po koncu vojne! Ravno nasprotno, pri nas se lahko še vedno sprehajamo po ulicah, ki so poimenovane po raznih voditeljih revolucije in načrtovalcih krvavih umorov. Po naših krajih vidimo kipe in spomenike ljudi, ki z demokratično ureditvijo nimajo prav nič skupnega. Pred par dnevi sem prebral, da nameravajo na slovenski Obali urediti spominsko pešpot, poimenovano po nekdanjem revolucionarju Alešu Beblerju, enemu od vodij oz. odločevalcev o življenju in smrti med revolucijo na Primorskem.

Na prevzem oblasti se je Komunistična partija Jugoslavije oz. Slovenije pripravljala že med vojno, tudi s sestavljanjem seznamov svojih dejanskih in namišljenih nasprotnikov. O tem nam danes pričajo ohranjeni arhivski dokumenti in pričevanja. Naj poudarim, gospe in gospodje, kljub temu, da so si vladajoči revolucionarji zelo zelo prizadevali, da bi zakrili svoje sramotno početje, so za njimi vseeno ostali tudi v nebo vpijoči arhivski dokumenti. Zločinov se pač ne da izbrisati!

Glede pričevanja bi izpostavil dva primorska rojaka, medvojna partizana, ki sta zbrala toliko poguma, da sta v svojih zelo zrelih letih spregovorila o stranpoteh medvojne revolucije, etiketiranja nasprotnikov in številnih umorov. To sta bila Zdenko Zavadlav (umrl 2006) in Albert Svetina – Erno (umrl 2008), oba medvojna visoka predstavnika OZNE, urejene po vzoru sovjetske NKVD. V svojih spominih (Od osvobodilnega boja do banditizma, Ljubljana 2004) – velja jih prebrati, saj je njihov avtor od blizu opazoval ustroj boljševističnega krvavega prevzema oblasti – nam Albert Svetina omenja partijsko kartoteko z 18.000 imeni, ki jim je OZNA namenila posebno pozornost. Ti seznami so nastajali od jeseni 1944 v centrali OZNE na Stražnem vrhu v Beli krajini, to je v bazi 24. Med priprave na konec vojne so spadala tudi navodila partizanskim enotam, kako naj »čistijo« teren.

Prišel je konec vojne … in začetek množičnih pobojev. Na Primorskem poznamo t. i. fojbe, v katerih ležijo pobiti, njihovo število se ocenjuje na  približno 1.600 pomorjenih. Toda nikakor ni šlo za etnično navdahnjeno pobijanje, ki naj bi ga izvajali »hudobni Slovani« nad »dobrimi Italijani«. Ne, šlo je za nasilje revolucionarjev, kjer med žrtvami najdemo Italijane, Slovence, Hrvate in druge, na Goriškem celo pet Judov. Tudi na strani morilcev pri fojbah najdemo nacionalno pisano zasedbo, od Slovencev in Hrvatov do Italijanov in Furlanov. Mislim, da je našemu vladajočemu »novemu razredu« oz. nekdanji partijski eliti, ki je praktično nedotaknjena preživela prehod v demokracijo in novo državo, malo mar za resnico, kajti teh dejstev ne želi izpostavljati in jasno povedati, da je šlo pri tem krvavem početju za razredno in ne nacionalno pobijanje.

Obenem velja opozoriti na govore ter stališča nekaterih uradnih in neuradnih predstavnikov slovenske politike in raznih t. i. levih političnih organizacij, ki udrihajo po nacizmu in fašizmu, niti z besedico pa ne omenjajo komunističnega revolucionarnega nasilja in žalostnih posledic.

»Imajo oči, pa ne vidijo!«, pravi stari rimski pregovor. Menda ni preveč pavšalno, če to zatrdimo za številne naše sodržavljane in tudi spominsko-raziskovalne ustanove. Kljub vsem raziskavam, objavam, popisom in znanim dejstvom se nekateri še vedno obnašajo, kot da ne bi nič vedeli o revoluciji, načrtnem pobijanju, ropanju in laganju.

Poglejte, pred nastankom prve vaške straže sredi julija 1942 je partizanska stran v t. i. Ljubljanski pokrajini pobila skoraj tisoč (1000) ljudi; med njimi najdemo bogatejše kmete, ugledne krajane, duhovnike, sposobne vojaške organizatorje, ki pa se niso strinjali s komunizmom in revolucijo. Najdemo pa med žrtvami tudi številne preproste ljudi, ki so se zgolj trudili preživeti v težkih časih okupacije in revolucije.

Danes pa bi radi politični in tudi kapitalski nasledniki morilcev zatrjevali, da je šlo za t. i. justifikacije oz. usmrtitve »narodnih izdajalcev«. Pogosto iščemo zgodovinske, filozofske in antropološke razloge trmastega vztrajanja »novega razreda« (prosto po Đilasu) na Slovenskem za prikrajanje resnice, za laži in potiskanje v pozabo. Odgovor je precej preprost: vztrajati pri nekdanji partijski resnici pomeni ohranjati vse pridobitve revolucije, karkoli že to pomeni, predvsem pa poskrbeti za ohranjanje oblasti skozi sodstvo, gospodarstvo, šolstvo in upravo. Njih resnica ne zanima!

Bojijo se tistih nekaj skromnih glasov, ki prijahajo s t. i. druge strani. Recimo Študijski center za narodno spravo (SCNR), ki prav letos obhaja deseto obletnico svojega delovanja. Moti jih okrog trideset (30) tam izdanih knjig, številna posneta pričevanja in organiziranje raznih prireditev, ki pač niso v sozvočju z edino zapovedano resnico na Slovenskem.

Ali pa oddaja Pričevalci na nacionalni televiziji, posneta s skromnimi sredstvi, kjer pripadniki starejše generacije iz domovine, zamejstva in izseljenstva lahko končno brez strahu spregovorijo o svojem doživljanju medvojnih in povojnih stranpoti revolucije in o življenju pod tremi totalitarnimi ideologijami: fašizmom, nacionalsocializmom in komunizmom.

Slovenci smo sposobni obsojati fašizem in nacionalsocializem, ne zmoremo pa odklanjati komunizma in njegovih zločinov. Ivo Bric, nedolžna žrtev komunistične revolucije na Goriškem, je spomladi 1943, dva meseca pred smrtjo, izjavil skupini mladih domačinov, ki so ob mobilizaciji odhajali v italijansko vojsko: »Če učakate svobodo, spomnite se me kot Slovenca, od fašistov preganjanega in od komunistov ubitega.«

Poseben primer patološkega zanikanja in sprenevedanja pa predstavljajo odzivi na lanskoletni intervju dr. Jožeta Dežmana, uglednega zgodovinarja in med drugim tudi predsednika »Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč«. Med intervjujem na slovenski javni televiziji, tisti, ki jo plačujemo vsi davkoplačevalci, je dr. Jože Dežman izpostavil veliko podatkov, ki so v zgodovinski stroki pravzaprav že dolgo znani. Objavljeni so bili v več knjigah, zbornikih in znanstvenih prispevkih, o njih se je razpravljalo tudi na posvetih in simpozijih doma in v tujini. Intervjuvanec torej ni povedal nič presenetljivo novega. Morda si je srd varuhov revolucionarnega izročila nakopal s tem, da je nekatera že dolgo znana dejstva povedal na nacionalni televiziji v gledanem terminu. Naj jih nekaj naštejem: Pripadniki partizanskega gibanja so pobili več domačih ljudi kot pa okupatorjev; pripadniki partizanskega gibanja so več ljudi pobili po koncu vojne kot med vojno; pripadniki partizanskega gibanja so pobili več civilistov kot pa oboroženih.

Zato nas lahko še posebej čudi, od kod izvirajo tak gnev in napadi na dr. Dežmana ter na voditelja oddaje dr. Jožeta Možino. Podobno kot pri že omenjeni oddaji Pričevalci nas vedno znova presenečajo strogo ideološko zastavljeni ugovori in podtikanja, ne da bi njihovi avtorji intervjuvancu oz. novinarju Možini karkoli konkretnega očitali oz. mu poskušali argumentirano ugovarjati.

Poleg tega vedno znova lahko v slovenski javnosti in tudi pri nekaterih politikih zasledimo zaskrbljujoč diskurz t. i. komunističnih konzervativcev o med- in povojnih pobojih, o katerih so se, ne nazadnje, že izrekla tudi slovenska sodišča. Šlo je za zločin brez primere v narodni zgodovini, ki ga je mlada slovenska država vendarle začela popravljati.

Svoje pri tem odigra tudi strah! Gospe in gospodje, težko si predstavljam, da so v letu 2019 nekateri naši sodržavljani še vedno tako prestrašeni. To žal vedno znova opažam pri svojem raziskovanju na terenu. Komunizem je na tem področju svoje opravil! Zato pa nam ostaja molitev in priprošnja k Bogu, naj nam nakloni potrebne vztrajnosti in poguma.

Naj ob koncu sklenem z besedami, izrečenimi ob beatifikaciji sv. papeža Janeza Pavla II.:

»Pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, kajti resnica je zagotovilo svobode.«

19 KOMENTARJI

  1. “Nič ni zakritega, kar kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo… Ne bojte se tistih, ki umorijo telo,, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se raje tistega, more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini…”

  2. Resnica je neusmiljena:
    – partizani so pobili več Slovencev kot Nemcev in Italijanov,
    – partizani so pobili več neoboroženih ljudi kot oboroženih in
    – partizani so pobili več ljudi po končani vojni kot med vojno.

    In zadnjemu vodji komunistov, ki so bili voditelji partizanov, je daleč po vojni, ko je bila smrtna nevarnost majhne, dali priznanje:

    Milan Kučan je nosilec številnih najvišjih odlikovanj in priznanj. Med drugim je nosilec odlikovanja … in »Viteza reda Papeža Pija«, s katerim ga je odlikoval papež Janez Pavel II.
    http://www.bivsi-predsednik.si/up-rs/2002-2007/bp-mk.nsf/ostalo/biografija

    Ja, resnica je neusmiljena.

    • Da je Vatikan odlikoval zadnjega partijskega sekretarja Kučana, ni nič posebnega. Saj sta se kar dva papeža klanjala pred Fidelom Castrom, množičnim revolucionarnim morilcem.

      • Khm … skoraj se že strinjam, Ampak dejstva, pri takih zadevah je nujno treba navesti dejanje in sklep prepustiti bralcu.

  3. Zelo dober govor g. Podbrežnika. Govor bo žal dosegel premalo ljudi, toda resnica si vseeno počasi utira por.

    Pri nas revolucija še kar traja. Revolucionarji in njihovi nasledniki sedaj zanikajo celo revolucijo, čeprav v Ljubljani na nekdanjem Trgu revolucije še sedaj stoji velika skulptura, posvečena revoluciji. Revolucija bo končana, ko bo na dejstvih utemeljena resnica splošno sprejeta, ko bodo v sodnih postopkih zločinci spoznani za zločince ter ko bodo iz slovenskih trgov in ulic odstranjena obeležja in skulpture revolucionarnih zločincev.

  4. Nataliteta, umetno sprožene zdrahe s pomočjo specializiranih in denarno podprtih strokovnjakov stimuliranih iz milijardnih rezerv, nepravični pritiski, zastraševanja, aresti, medijsk zavajanja in gonje, lutke obešajo danes lutke, kot opozorilo potom stimulirancev, subvencioniranih in plačanih v primeru nenadnega preobrata na pot dokončno uvedbe demokracije, pogojuje izseljevanje in migracije intelektualno ter zgodovinsko nepopisanih glav in src…
    Rešitev je v čudežu zavedanja.

  5. Prikrivanje grobov kaže na prikrivanje resnice in kar je grozljivo, da se temu ne mislijo odpovedati tudi v bodoče. zato taktika pozabljanja mlaim generacijam, kaj se je zgodilo, kdo je genocid nad kristjani naredil in zakaj ter kako je to ppotekalo, kako poteka bodočnost v vračanju v preteklost. To pa je velika nevarnost za človeštvo, če bo šlo po tej poti.

  6. Odličen prispevek g. Podbersiča k slovenski zgodovini! Zelo dobro je, da je vse to povedal v navzočnosti predsednika države.

    Tisti slovenski zgodovinarji, ki pri razkrivanju slovenske vojne in povojne preteklosti niso v službi neokomunistične politične agende, temveč so zavezani k odkrivanju resnice, morajo ob vsaki priložnosti izpostaviti nesporne ugotovitve:
    pripadniki partizanskega gibanja so pobili več domačih ljudi kot pa okupatorjev;
    pripadniki partizanskega gibanja so več ljudi pobili po koncu vojne kot med vojno;
    pripadniki partizanskega gibanja so pobili več civilistov kot pa oboroženih.

    Ugotovitve poštenih zgodovinarjev bi morali javno (med sorodniki, znanci, prijatelji in še kom) izpostavljati vsi, ki nam je mar, da resnica pride med ljudi. In vztrajati, dokler ne bo resnica jasno zapisana v zgodovinskih učbenikih.

      • Zdravko,
        niso navodila, samo priporočilo.
        Pošteni zgodovinarji resnico že razširjajo, lahko bi jim pri tem pomagali vsi, ki nam je za to mar.
        Če vas razširjanje resnice ne zanima, pač zanemarite takšna priporočila 😊

  7. Res je, da so “šli v partizane” mnogi iz domoljubne zavesti in tukaj je nujno narediti ločnico med njimi in organizatorji sistematične krvave revolucije proti kristjanom, katere jebil žrtev vsak, ki je bil samo sumljiv, da se ne strinja in se ji popolnoma podreja v ideji in dejanjih. Seveda pa je tukaj nekaj dejanj s strani teh nedorečenih. usodno nedorečenih, neizvršenih pri vseh tistih, ki se od teh pobojev in vsega hudega niso distancirali in to javno. Seveda po osamosvojitvi in niso ustanovili svoje spominske organizacije-združenja veteranov odporniškega gibanja. To je bilo usodno za stanje ovrednotenja zgodovine, nepokopnih žrtev, sploh vrednosti odpora tega naroda, stanja, ki ga danes trpimo, zaradi katerega je stanje tako, da 50% strokovne mladine odhaja in to se še stopnjuje. Zarad tega tudi razdor v slo-pomladi in sploh v civilizacijski zavesti. tudi zato smo zaostali za državo v kateri biva del potomcev Karantancev, ne le, ker smo “šli po prvi sv. vojni iz palače v svinjak”, kot se nam je posmehovala nastala republika Avstrija.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite