Za Marjana Šarca lahko rečemo, da je v nekem smislu dejansko politični unikum. Odkar se je podal v politiko na nacionalni ravni, je izgubil vse volitve. Najprej je bil sam poražen na predsedniških volitvah (kljub temu, da njegov rezultat za novinca nikakor ni bil slab), nato pa je s svojo stranko, ki še vedno nosi njegovo ime, izgubil najprej parlamentarne, nato lokalne in sedaj še evropske volitve (na slednjih je zasedel šele tretje mesto).
Kljub temu pa mu je s pomočjo političnega zakulisja uspelo sestaviti vlado, ki po javnomnenjskih anketah uživa visoko podporo. No, pravo vrednost teh anket so pokazale nedavne volitve v Evropski parlament. Spomnimo se: na začetku so anketne projekcije napovedovale premierjevi stranki tri ali celo štiri evropske poslance, se pravi precej več, kot jih je dejansko dobila. Vendar je bilo to sestavni del sistematičnega medijskega »pumpanja«, kjer so dominantni mediji in njihovi mnenjski voditelji kar tekmovali v »petju hvalnic« sedanjemu predsedniku vlade (najbolj pretenciozna je bila tista o Marjanu Šarcu kot »Luku Dončiču slovenske politike«). Brez tega povzdigovanja bi se znalo zgoditi, da bi stranka LMŠ celo ostala pred vrati Evropskega parlamenta.
Krepitev državnopolitičnih monopolov
Kritiki Šarčevi vladi pogosto očitajo, da nima programa in da zato ni sposobna izvesti kakršnih koli resnejših sistemskih reform. Slednje je zagotovo res, prvo pa le delno. Razlog za odsotnost reform ni zgolj nekompetentnost ljudi v izvršni veji oblasti – čeprav je tega v sedanji zasedbi v izobilju -, ampak odsotnost motivacije za to. Ta vlada je nastala zgolj zato, ker se je oblikovala t. i. protijanševska koalicija, katere namen je bil preprečiti, da bi vladne vajeti prevzel tisti, ki je že leta glavni »trn v peti« tranzicijske levice, saj ga ima le-ta za največjo grožnjo svojim interesom. Sedanja vlada dejansko nima neke jasne politične agende. To je razumljivo, saj jo v večini sestavljajo stranke, na čelu z največjo med njimi, ki so v resnici interesne združbe, preko katerih različni lobiji uveljavljajo svoje interese. Ti interesi pa so usmerjeni v ohranjanje statusa quo, se pravi v obrambo obstoječih privilegijev.
Vendar je situacija v resnici še bolj problematična. Na mnogih ključnih področjih ne gre več samo za vzdrževanje obstoječega stanja, ampak za krepitev državno-političnih monopolov. Težnje po nadaljnji etatizaciji že sedaj močno državno obvladovanih podsistemov, ki smo jih včasih poznali pod imenom »družbene dejavnosti«, postajajo vedno bolj agresivne. Njihovi protagonisti gredo celo tako daleč, da so pripravljeni brezobzirno kršiti temeljna ustavna načela.
Ravnanje, zrelo za kazensko ovadbo?
Najbolj vnebovpijoč primer tega je odnos vladajoče garniture do odločbe ustavnega sodišča iz leta 2014, ki zahteva izenačitev financiranja javnih in zasebnih osnovnih šol. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da so zaradi tega, ker država financira zgolj 85 odstotkov javnoveljavnih programov slednjih, starši otrok v zasebnih šolah v neenakopravnem položaju s tistimi v javnih šolah, saj morajo za razliko od njih plačevati šolnino. Zato je naložilo državnim odločevalcem, da takšno stanje odpravijo. Vendar na strani vladajoče tranzicijske levice to ni bilo prav nobene politične volje.
Cerarjeva vlada je skušala to odločbo izigrati s spremembo ustave, a ji za to ti ni uspelo zbrati potrebne dvotretjinske večine v parlamentu. Sedanja vlada pa se je namenila iti še dlje. Predlaga namreč polno financiranje zgolj za obvezni del programa zasebnih osnovnih šol (izvedba predmetnika), medtem ko razširjenega dela (jutranje varstvo, popoldansko bivanje, interesne aktivnosti učencev) država sploh ne bi financirala. V praksi bi to pomenilo, da bi delež javnega financiranja zasebnih šol padel s 85 na 65 odstotkov.
Da je takšna »rešitev« protiustavna, je vidno malodane iz vesolja. Ustavno sodišče v svoji odločbi nikakor ne razlikuje med obveznim in razširjenim delom. programa, ampak govori o javnoveljavnem programu kot takšnem. Tudi razširjeni del programa je namreč nujen za funkcioniranje izobraževalnega procesa. Brez njena nobena osnovna šola ne more delovati. Razlage predstavnikov šolskega ministrstva, češ, da je ta del zgolj nekakšen neobvezen dodatek, je tako povsem izmišljena. Zato je intenca omenjene odločbe jasna: program je treba financirati v celoti! Sedaj pa bi želela vlada še poslabšati položaj tistih, ki so že sedaj protiustavno zapostavljeni. Takšno zavestno kršenje ustavnih načel bi si zaslužilo kakšno kazensko ovadbo!
Pod krinko skrbi za »javni interes«
Primer financiranja zasebnih osnovnih šol je zgolj najbolj očiten, nikakor pa ne edini te vrste. Tako predlog novega zakona o znanstvenoraziskovalni dejavnosti skoraj povsem ukinja možnost javnega financiranja temeljnega raziskovanja za nejavne raziskovalne organizacije (z nekaj izjemami, ki pa so bolj ko ne posledica klientelističnega kupčkanja). Novela zakona o visokem šolstvu namerava podeljevanje koncesij in s tem sofinanciranje študijskih programov zasebnih visokošolskih zavodov povsem podvreči državno-politični arbitrarnosti. Podobno bo veljalo za financiranje zasebnih vrtcev – ti naj bi bili po novem povsem podvrženi milosti občinskih oblasti. Temu dodajmo še stalno vojno, ki jo oblast vodi zoper zasebne pobudnike zdravstvenih storitev, in pobudo stranke Levica, da bi se ukinilo zasebno posredovanje študentskega dela.
Vsem tem tendencah je skupna namera po omejevanju, če ne že kar izločitvi zasebne pobude. Zasebne ponudnike storitev v šolstvu, znanosti, zdravstvu in še kje vladajoči socialisti razumejo kot »motnjo« v sistemu. Gre za izrazito dogmatično in retrogradno razumevanje javnega dobrega kot nečesa, kar lahko zagotavlja zgolj država – in s tem politika. Namesto sistema, kjer lahko državljani izbirajo med različnimi ponudniki javno dostopnih storitev, si prizadevajo ustanoviti nekakšen »Kombinat Slovenija«, kjer bodo vsi ključni podsistemi družbe znova pod trdnim nadzorom progresivne. »avantgarde«.
Relikti nekdanjega režima
Glavna nosilka teh revoljševizacijskih tendenc je stranka SD, ki po svojih ministrih načeluje šolstvu, znanosti in kulturi; se pravi področjem, ki so z vidika oblikovanja »duhovnega profila« ljudi najpomembnejša. Ta stranka se je v zadnjih letih močno radikalizirala. To se izraža v vedno bolj intenzivnem čaščenju simbolov nekdanjega nedemokratičnega režima. Zagovarjajo tudi zamisli, ki sodijo med njegove relikte. In odpor do zasebne pobude je eden ob najbolj očitnih tovrstnih reliktov. Problem je v tem, da je ta stranka v sedanji vladi edina z jasno politično agendo. T. i. »sredinski« del koalicije je v vsebinskem smislu povsem prazen in ji pri tem zgolj oportunistično sledi.
Pod krinko skrbi za »javni interes« se skriva težnja po vzdrževanju ideološke hegemonije. Zasebne šole, fakultete in inštituti so moteči zato, ker bi lahko postali generatorji idej, ki so v nasprotju s postulati dominantne socialistične ideologije. Zato jih je treba zatreti. Pa četudi je treba pri tem pogaziti temeljna načela, na katerih temelji odprta in demokratična družba.
Vir: Slovenski čas, št. 110, Foto: Jože Možina
