Pod krinko skrbi za »javni interes« se skriva težnja po vzdrževanju ideološke hegemonije

33
987

Matevž Tomšič: Sloveniji vlada kontinuiteta, ki se vleče iz prejšnjega režimaZa Marjana Šarca lahko rečemo, da je v nekem smislu dejansko politični unikum. Odkar se je podal v politiko na nacionalni ravni, je izgubil vse volitve. Najprej je bil sam poražen na predsedniških volitvah (kljub temu, da njegov rezultat za novinca nikakor ni bil slab), nato pa je s svojo stranko, ki še vedno nosi njegovo ime, izgubil najprej parlamentarne, nato lokalne in sedaj še evropske volitve (na slednjih je zasedel šele tretje mesto).

Kljub temu pa mu je s pomočjo političnega zakulisja uspelo sestaviti vlado, ki po javnomnenjskih anketah uživa visoko podporo. No, pravo vrednost teh anket so pokazale nedavne volitve v Evropski parlament. Spomnimo se: na začetku so anketne projekcije napovedovale premierjevi stranki tri ali celo štiri evropske poslance, se pravi precej več, kot jih je dejansko dobila. Vendar je bilo to sestavni del sistematičnega medijskega »pumpanja«, kjer so dominantni mediji in njihovi mnenjski voditelji kar tekmovali v »petju hvalnic« sedanjemu predsedniku vlade (najbolj pretenciozna je bila tista o Marjanu Šarcu kot »Luku Dončiču slovenske politike«). Brez tega povzdigovanja bi se znalo zgoditi, da bi stranka LMŠ celo ostala pred vrati Evropskega parlamenta.

Krepitev državnopolitičnih monopolov

Kritiki Šarčevi vladi pogosto očitajo, da nima programa in da zato ni sposobna izvesti kakršnih koli resnejših sistemskih reform. Slednje je zagotovo res, prvo pa le delno. Razlog za odsotnost reform ni zgolj nekompetentnost ljudi v izvršni veji oblasti – čeprav je tega v sedanji zasedbi v izobilju -, ampak odsotnost motivacije za to. Ta vlada je nastala zgolj zato, ker se je oblikovala t. i. protijanševska koalicija, katere namen je bil preprečiti, da bi vladne vajeti prevzel tisti, ki je že leta glavni »trn v peti« tranzicijske levice, saj ga ima le-ta za največjo grožnjo svojim interesom. Sedanja vlada dejansko nima neke jasne politične agende. To je razumljivo, saj jo v večini sestavljajo stranke, na čelu z največjo med njimi, ki so v resnici interesne združbe, preko katerih različni lobiji uveljavljajo svoje interese. Ti interesi pa so usmerjeni v ohranjanje statusa quo, se pravi v obrambo obstoječih privilegijev.

Vendar je situacija v resnici še bolj problematična. Na mnogih ključnih področjih ne gre več samo za vzdrževanje obstoječega stanja, ampak za krepitev državno-političnih monopolov. Težnje po nadaljnji etatizaciji že sedaj močno državno obvladovanih podsistemov, ki smo jih včasih poznali pod imenom »družbene dejavnosti«, postajajo vedno bolj agresivne. Njihovi protagonisti gredo celo tako daleč, da so pripravljeni brezobzirno kršiti temeljna ustavna načela.

Ravnanje, zrelo za kazensko ovadbo?

Najbolj vnebovpijoč primer tega je odnos vladajoče garniture do odločbe ustavnega sodišča iz leta 2014, ki zahteva izenačitev financiranja javnih in zasebnih osnovnih šol. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da so zaradi tega, ker država financira zgolj 85 odstotkov javnoveljavnih programov slednjih, starši otrok v zasebnih šolah v neenakopravnem položaju s tistimi v javnih šolah, saj morajo za razliko od njih plačevati šolnino. Zato je naložilo državnim odločevalcem, da takšno stanje odpravijo. Vendar na strani vladajoče tranzicijske levice to ni bilo prav nobene politične volje.

Cerarjeva vlada je skušala to odločbo izigrati s spremembo ustave, a ji za to ti ni uspelo zbrati potrebne dvotretjinske večine v parlamentu. Sedanja vlada pa se je namenila iti še dlje. Predlaga namreč polno financiranje zgolj za obvezni del programa zasebnih osnovnih šol (izvedba predmetnika), medtem ko razširjenega dela (jutranje varstvo, popoldansko bivanje, interesne aktivnosti učencev) država sploh ne bi financirala. V praksi bi to pomenilo, da bi delež javnega financiranja zasebnih šol padel s 85 na 65 odstotkov.

Da je takšna »rešitev« protiustavna, je vidno malodane iz vesolja. Ustavno sodišče v svoji odločbi nikakor ne razlikuje med obveznim in razširjenim delom. programa, ampak govori o javnoveljavnem programu kot takšnem. Tudi razširjeni del programa je namreč nujen za funkcioniranje izobraževalnega procesa. Brez njena nobena osnovna šola ne more delovati. Razlage predstavnikov šolskega ministrstva, češ, da je ta del zgolj nekakšen neobvezen dodatek, je tako povsem izmišljena. Zato je intenca omenjene odločbe jasna: program je treba financirati v celoti! Sedaj pa bi želela vlada še poslabšati položaj tistih, ki so že sedaj protiustavno zapostavljeni. Takšno zavestno kršenje ustavnih načel bi si zaslužilo kakšno kazensko ovadbo!

Pod krinko skrbi za »javni interes«

Primer financiranja zasebnih osnovnih šol je zgolj najbolj očiten, nikakor pa ne edini te vrste. Tako predlog novega zakona o znanstvenoraziskovalni dejavnosti skoraj povsem ukinja možnost javnega financiranja temeljnega raziskovanja za nejavne raziskovalne organizacije (z nekaj izjemami, ki pa so bolj ko ne posledica klientelističnega kupčkanja). Novela zakona o visokem šolstvu namerava podeljevanje koncesij in s tem sofinanciranje študijskih programov zasebnih visokošolskih zavodov povsem podvreči državno-politični arbitrarnosti. Podobno bo veljalo za financiranje zasebnih vrtcev – ti naj bi bili po novem povsem podvrženi milosti občinskih oblasti. Temu dodajmo še stalno vojno, ki jo oblast vodi zoper zasebne pobudnike zdravstvenih storitev, in pobudo stranke Levica, da bi se ukinilo zasebno posredovanje študentskega dela.

Vsem tem tendencah je skupna namera po omejevanju, če ne že kar izločitvi zasebne pobude. Zasebne ponudnike storitev v šolstvu, znanosti, zdravstvu in še kje vladajoči socialisti razumejo kot »motnjo« v sistemu. Gre za izrazito dogmatično in retrogradno razumevanje javnega dobrega kot nečesa, kar lahko zagotavlja zgolj država – in s tem politika. Namesto sistema, kjer lahko državljani izbirajo med različnimi ponudniki javno dostopnih storitev, si prizadevajo ustanoviti nekakšen »Kombinat Slovenija«, kjer bodo vsi ključni podsistemi družbe znova pod trdnim nadzorom progresivne. »avantgarde«.

Relikti nekdanjega režima

Glavna nosilka teh revoljševizacijskih tendenc je stranka SD, ki po svojih ministrih načeluje šolstvu, znanosti in kulturi; se pravi področjem, ki so z vidika oblikovanja »duhovnega profila« ljudi najpomembnejša. Ta stranka se je v zadnjih letih močno radikalizirala. To se izraža v vedno bolj intenzivnem čaščenju simbolov nekdanjega nedemokratičnega režima. Zagovarjajo tudi zamisli, ki sodijo med njegove relikte. In odpor do zasebne pobude je eden ob najbolj očitnih tovrstnih reliktov. Problem je v tem, da je ta stranka v sedanji vladi edina z jasno politično agendo. T. i. »sredinski« del koalicije je v vsebinskem smislu povsem prazen in ji pri tem zgolj oportunistično sledi.

Pod krinko skrbi za »javni interes« se skriva težnja po vzdrževanju ideološke hegemonije. Zasebne šole, fakultete in inštituti so moteči zato, ker bi lahko postali generatorji idej, ki so v nasprotju s postulati dominantne socialistične ideologije. Zato jih je treba zatreti. Pa četudi je treba pri tem pogaziti temeljna načela, na katerih temelji odprta in demokratična družba.

Vir: Slovenski čas, št. 110, Foto: Jože Možina

33 KOMENTARJI

  1. Niso stavri tako enostvne, da naj bo zasebno, da bo širša ponudba. Na desnici ni nobenega smisla za državnost. Tudi ta članek je “kar neki”.
    Levica ima prav, glede posredovanja študentskega dela. Vsaj jaz se v tem z njo strinjam. Strinjam se tudi, da nepremičninske ne morejo zaračunati najemniku stroške posredovanja. (in menda tudi lastniku!). Tudi to je levica.
    Kazenska ovadba za kršitev Ustave?! Huh, še nisem slišal česa takega.
    Sistem ni namenjen temu, da bi si državljani lahko izbirali storitve. Če to mislite, da je to država, potem je ne bomo imeli nikoli.

      • Država ji bila že prej. Ustvarili so neodvisnost in jo zavrgli. Sedaj samo hranimo sistem – državo. Nič več od tega. Prazno in brezizhodno.
        Takšen je moj sklep.
        Vi pa poskusite odgovoriti na ostale argumente, raje kot da me označite z nekim katoliškim komunistom.

        • “… hranimo sistem – državo”
          ——
          To ni isto!
          Država smo vsi. Sistem pa vzdržujejo politiki, tisti ki so trwnutno na oblasti. In ga zato fprilagajo svojim ciljem.
          Še najbolje se obnese tam, kjer se različne stranke menjavajo na oblasti, ko jim je omogočeno “gledanje pod prste” …

    • Kje si ti v clanku nasel temo studentskega dela? Seveda so stvari, ki se dogajajo v zvezi s studentskimi servisi in studentskimi organizacijami ena velika dekadenca. Ce to zdaj Levica ( pa tudi recimo SDS) zeli spremeniti, je to precej pozno. Desetletja klientelizma, korupcije in sprevrzenosti je vmes. A ti zaupas ljudem, ki so sami bili del te organizacije? A la Stromajer, Kordis itd.

      V nicemer nisi nacel argumentov Tomsica, ki po mojem drzijo kot pribiti.

    • Zdravko:T.i.”javni interes” je ne le samo socialistična floskula ampak celo navadna čeprav sofisticirana laž! Ne obstaja-je namreč kot strah,znotraj je votel,okrog ga pa ni.
      Interesi so zagotovo vedno samo osebni in zasebni:tudi najbolj altruistična skrb za druge in celo resnična ljubezen do bližnjega sta še vedno osebni in zasebni interes. Človek čuti in ve, da je njegovo lastno dobro in stanje nujno povezano z drugimi in tudi odvisno od od njih.
      To priznava celo zapoved “ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe”. Človek iz samega sebe nikakor ne zmore več. Daje lahko največ toliko,kolikor ima.
      Le,če po robinhoodovsko in komunistično začnem jemat drugim,lahko razdelim več…

      • Se strinjam. Velikokrat se s tem zakriva državni monopol.
        Toda, tako kot se razlaga zasebna pobuda v javnem sektorju kot nekakšna pluralizacija storitev, ne bo šlo. Vtis je, da desnica ne bi imela nič niti proti zasebnim upravnim enotam, denimo. Oblast je oblast in ne nekakšna gostilna za državljane, kjer bi ti izbirali kaj in kako bodo pili in jedli.
        Izobraževanje, zdravstvo, gospodarstvo ne sodi pod državni monopol. Investicije v razvoj gospodarstva ne morejo biti krinka za državni kapitalizem.
        Zasebne šole, bolnišnice in še kaj je lahko tudi zasebno. Sam sicer menim, da Cerkev ni zasebna ustanova in da so katoliške šole javne. Ali bolnišnice. Sirotišnice so že dolgo odpravljene in zamenjane z rejništvom, kar po mojem mnenju ni vedno najboljše. In podobne stvari.
        Skratka, na splošno “sistem, kjer lahko državljani izbirajo med različnimi ponudniki javno dostopnih storitev,” štejem za napačno zastavljen in brez možnosti uspeha.

        • Irci so imeli “zloglasno” trojko in privatizirali vse, razen vojske, policije in javne uprave.

          Rezultat je, da imajo sedaj drugi največji BDP na prebivalca v Evropi in da so povsem odpravili revščino. Postali so zaželena dežela za mnoge, ki iščejo ugodno okolje za svoj razvoj.

      • Obstaja pa tudi neplacano prostovoljno delo, katerega motivi naj ne bi bilo primarno motivirano z lastnimi interesi. Delo studentov v studentskih organizacijah naj bi, vsaj po mojem, temeljilo na prostovoljstvu.

        Status studentskega dela in tistih, ki ga posredujejo ter dejstvo, da delodajalci mnogo bolj povprasujejo po studentih kot po tistih, ki so solanje zakljucili, je ocitna in velika kontraproduktivna anomalija Slovenije

  2. Tine, neumno je reči, da imamo, kar smo volili. Tudi sanja se nama ne, kako s(m)o volilci volili. Prav dobro pa veva, kdo je štel glasove. In to je po Stalinu edino pomembno. Jaz volilnim rezultatom verjamem prav toliko kot rezultatom anket. NIČ.

    • Pri komunistih in postkomunistih je res vse mogoče. Toda volilni rezultati se precej razlikujejo od anketnih.

      Ne pristajam na tezo, da je itak že vse odločeno in se zato nima smisla udeležiti volitev. Volitev se je treba udeleževati in voliti po programih, interesih in dosedanjih izkušnjah, ne po medijskih dogmah.

    • Se popolnoma strinjam, tudi jaz verjamem volilnim rezultatom toliko, kot anketam. Vse je vodeno in vse ponarejeno, tako kot je rekel Stalin, važno je kdo šteje in ne kdo in kako voli! V morju goljufij v naši “državi” je ta še najpreprostejša in najlažja in prav čudni bi bili komioblastniki, če je ne bi izkoristili!

  3. Še en dokaz o skrajni pokvarjenosti slovenske levice; za vzpostavitev in ohranitev oblasti so pripravljeni poteptati ne samo ustavno ureditev, ampak sleherna etična načela. Tipična logika revolucionarjev: Če ne bomo MI, bo pa kdo drug, in to se ne bo NIKOLI zgodilo (prosto po Dolancu)… Quo vadis, Slovenija ? – prelepa dežela dobrih ljudi in močno zavožena država z vsemi podsistemi.

    • dodajam: … dežela dobrih, delavnih ljudi, a žal precej naivnih, z nizko politično kulturo in z izrazitim demokratičnim deficitom. Dokaz: volitve – z nizko udeležbo in potrjevanjem vedno novih instantnih strank brez slehernih programov ter novih obrazov (ki so brez vesti in časti).

  4. Se popolnoma strinjam, tudi jaz verjamem volilnim rezultatom toliko, kot anketam. Vse je vodeno in vse ponarejeno, tako kot je rekel Stalin, važno je kdo šteje in ne kdo in kako voli! V morju goljufij v naši “državi” je ta še najpreprostejša in najlažja in prav čudni bi bili komioblastniki, če je ne bi izkoristili!

    • Dokler je udeležba na volitvah samo tretjinska,je tudi pravzaprav vseeno,če so te volitve še prirejene in ponarejene povrhu-kaj pravite?
      Vlada pri nas tačas tako ali tako ni vlada-kaj šele večinska in demokratična-v praksi nam vlada manjšinska SIS -v originalnem socialističnem pomenu besede-ta čas pod formalnim vodstvom manjšinjskega lokalnega komika in politika. Pa kaj? Za tako komedijo ni treba ne volitev ne večine.
      Če pa kdo poleg tega dejstva resno jemlje še t.i.”javno mnenje”in meritve le-tega…ga pa jaz ne morem več resno jemati.

  5. V katero smer gre Evropa, in zakaj gredo države, ki so 45 let trpele pod komunizmom, v drugo smer.

    “V Nemčiji zna namreč brezidejna levica protestirati samo s protidemonstracijami, saj za to ne rabijo nobenega programa, nobene vsebine, glavno je, da so proti, saj povečini niti sami ne vedo, proti čemu demonstrirajo. Zato podpiram civilno iniciativo zapiranja premogovnikov, ki se strinjajo, da takoj zapremo vse premogovnike in ustavimo vse termoelektrarne, tako kot zahteva Panik Greta in potem bomo hitro videli, kdo bo prvi zganjal vik in krik, ker ni elektrike za mobitele in internet, sploh pa ne za električne avtomobile.”

    https://www.portalplus.si/3302/30-letnica-padca-berlinskega-zidu/

  6. Socializem ne more delovati, ker je protinaraven. Ljudem odreka svobodo. Socialisti vseh barv tega dejstva ne sprejemajo, vedno znova so pripravljeni ponavljati isto in pričakovati drugačne rezultate. Vedno znova ponavljajo, tokrat bo drugače, tokrat bo bolje. Ne, bolje ne bo nikoli. Bolj ko se socialisti oklepajo oblasti, večja je verjetnost, da se ne vem kateri socialistični eksperiment konča v krvi.

Prijava

Za komentiranje se prijavite