Religijski pouk v svetu danes

20

PREJELI SMO. »Ne moreš biti izobraženec, ne da bi razumel vloge religije npr. v umetnosti, literaturi, glasbi ali astronomiji.« (prof. dr. Derek Davis, Univerza v Texasu, Dallas, ZDA)

Če bi skušali sporočilo mednarodne konference o religijskem pouku po svetu strniti v kratko misel, bi ta misel brez dvoma bila, da je poznavanje religij za človeka zelo pomembno in del splošne izobrazbe. Zato je tudi religijski pouk relevantna tema javnih razprav, za široko in odprto družbo pa je nujno, da se o religijskem pouku tudi pogovarja.

Religija izginja?

Posploševanja so vedno nehvaležna, toda po mnenju avtorja uvodnega poglavja zbornika in svetovalca pri OVSE za področje verske svobode, prof. dr. Colea Durhama, je na področju religijskega poučevanja vseeno moč najti trend, ki se odraža v vseh državnih sistemih poučevanja religije. Gre za to, da religijski pouk postaja vse bolj pouk o religijah, ne pa več konfesionalno versko uvajanje v religijo. Sekularizacija, ki je kot fenomen sicer bolj omejena na Evropo, ima brez dvoma svojo vlogo pri tem. Težava pa nastopi, ko v javnem šolstvu ni več prostora niti za pogovor o religijah.

Urednika zbornika, prof. dr. Derek Davis in prof. Elena Miroshnikova, pa sta izpostavila, da je prav pogovor o pomenu in vlogi religijskega pouka velik del procesa in pomemben gradnik na poti do večjega razumevanja v svetu. Routledgeov zbornik je kot pregled različnih modelov prva knjiga te vrste in čeprav je omejena, zajema predstavitve 50 držav, predstavlja korak na poti. Želita si, da bi zbornik spodbudil nove razmisleke o tej tematiki. Davis je poudaril, da ima zbornik aplikativno vrednost tako za posamezne učitelje, kot za zakonodajalce – nadaljnji osebni in kolektivni premislek pa da sta nujna. Miroshnikova pa ni mogla mimo dejstva, da religijski pouk ni neka zasebna, obrobna tema, ampak javno pomemben predmet pogovora.

Svet poznavanja religije – mirnejši in strpnejši svet

Izločitev religije iz šol je napad na religijo, je med drugim dejal dr. Durham. Svoje misli pa je še dodatno pojasnil: »Religijski pouk ničesar ne vsiljuje, ampak pomaga razumeti svet v katerem živimo.« Pri tem je imel seveda v mislih najbolj aktualen trend poučevanja o religijah, ki religij samih ne vsiljuje in predstavlja nekakšen kompromis. Poznavanje predmeta pomaga razumeti religije sveta in posledično soljudi. Durham je prav tako prepričan, da, če smo varni in spoštovani v svojih prepričanjih, tudi sami postajamo precej bolj strpni in odprti za druge.

Prav vsi udeleženci so poudarjali vrednoto dialoga in medsebojnega spoštovanja. Večinoma so se tudi strinjali o tem, da je oblika religijskega pouka, h kateri gravitirajo različni šolski sistemi, ustrezna. Po

Davisovem mnenju ta »objektivna« oblika poučevanja prispeva k tolerantnosti do drugače mislečih, kar se mu zdi ključno za današnji svet.

Sporna pravna ureditev v Sloveniji

Pogled tujih strokovnjakov na stanje religijskega pouka v Sloveniji je razkril, da sicer razumejo, da je Slovenija še zelo mlada država za celovitejšo oceno stanja, vendar se vseeno čuti nelagodje oz. bolečina ob dejstvu, da je vsaka dejavnost povezana z religijo v javnih šolah prepovedana. Nekateri predavatelji so izpostavili, da bi veljalo ohraniti pozitiven pristop in iskati druge možnosti izvajanja religijskega pouka.

V diskusiji je bila izpostavljena še sporna odločitev ustavnega sodišča, ki je leta 2001 prepovedalo konfesionalni verski pouk v javnih šolah, čeprav imajo starši po ustavi zagotovljeno pravico, da izberejo način, v katerem si želijo, da bi bili vzgajani njihovi otroci. Svoje nezadovoljstvo ob dejstvu, da za izobraževanje v skladu s svojim prepričanjem muslimanska skupnost v Sloveniji ne dobi nobenih sredstev s strani države, je izrazil tudi mufti dr. Nedžad Grabus.

Boljša prihodnost?

Dr. Grabus pa se je pozitivno izrazil ob lepem sodelovanju, ki ga tudi na področju izobraževanja gojijo različne verske skupnosti v Sloveniji. In prav v tem gre iskati pozitivno sporočilo za prihodnost. Pomembno je poznavanje religije, da bi mogli razumeti svet. In posledično je potrebno tudi o tem poznavanju in načinih poučevanja snovi, ki jo moremo prepoznati, opraviti refleksijo.

Dr. Miroshnikova, predstavnica iz Rusije, je povedala zanimivo zgodbo o tem, kaj je celo sekularno Francijo pripeljalo do tega, da je, vsaj delno, uvedla religijske vsebine v učni načrt drugih predmetov. Ko so si francoski dijaki na ogledu slikarskih umetnin v Louvru ogledovali Mantegnovo sliko sv. Sebastijana, je eden izmed njih vprašal zakaj je preboden s toliko sulicami. Odgovor drugega je bil nedvoumen: nanj so streljali Indijanci.

V resnici je težko razumeti svet, če ne prepoznamo religije in njenih vsebin kot njegov pomemben del.

Zavod svetega Stanislava

20 KOMENTARJI

  1. Poanta je nedvomno zelo dobra. Na področju vključenosti religijsko-etičnih vsebin v javni šolski sistem se lahko primerjamo samo še z Albanijo. Dikcija naše ustave pa je podobna tisti na Madžarskem, le da si tam ne delajo težav z ločitvijo verskih skupnosti od države.
    Sicer pa etično-religijski pouk ni samo zgolj informativno poučevanje o religijah, ampak tudi poskuša odgovarjati na nekatera temeljna antropološka in bivanjska vprašanja. Razumljivo pa je, da neoboljševiška struka nasprotuje vsakršnemu tovrstnemu pouku, ker bi bilo s tem konec teme nevednosti, preko katere potem lahko manipulira z nepoučenimi množicami. Seveda pod pretvezo “idejne nevtralnosti”, ker da bi se potem učence novačilo v RKC. Realno gledano pa tak pouk prej zmanjšuje kot povečuje število vernikov. 😉

  2. Berem:»Izločitev religije iz šol je napad na religijo, je med drugim dejal dr. Durham. Svoje misli pa je še dodatno pojasnil: »Religijski pouk ničesar ne vsiljuje, ampak pomaga razumeti svet v katerem živimo.«

    Pouk o verstvih, kako verstva razumejo svet, se mi zdi povsem smiseln, saj takšen pouk res ničesar ne vsiljuje, ampak prikazuje verske predstave o svetu. A bistveno je, da takšen pouk v javni šoli že imamo. Če je slab, se ga lahko še izboljša, a ostati mora v teh neideoloških okvirih.

    V javni(!) šoli pa je neprimerno in nesporno neustavno vsako propagiranje, učenje načel ideologije ali religije kot objektivnih dejstev.
    Tako je npr. povsem dopustno (mislim, da zaradi razgledanosti celo koristno) učiti, da je npr. krščanstvo tisto, ki uči, da je Jezus odrešenik, da se človek že rodi z »madežem« izvirnega greha, islam pa uči, da je Bog, ki mu pravijo Alah, Mohamedu preko nadangela Gabriela razodeval sveto knjigo, itd.
    Je pa to neprimerno učiti kot objektivno dejstvo (torej, da v resnici, potrjeno obstaja Alah, ki je Mohamedu preko angela narekoval Koran, ali da je Jezus Božji sin).

    To pa ne nasprotuje pravici staršev do vzgoje v skladu z njihovim prepričanjem, kar se napačno trdi, saj je namen šole poučiti o objektivnih dejstvih in vzgoja v skupnih vrednotah.
    V posameznih vrednotah, ki niso skupne (npr., nekatere od vrednot krščanstva, komunizma, islama,…) pa otroke vzgajajo sami starši oziroma jih lahko tudi vpisujejo v razne verske ali ideološke krožke.
    Tako v javni šoli (ne pa tudi v zasebni) tudi ne učijo in ne bi smeli učiti, da npr. Bog ne obstaja, smejo pa trditi, da ni dokazov, da bi obstajal (saj zato pa je vera še vedno »le« dobesedno vera in ne znanstveno potrjena teorija) in predstaviti argumente za božji obstoj tistih, ki verjamejo vanj, kot tudi protiargumente.

  3. Berem:«…se vseeno čuti nelagodje oz. bolečina ob dejstvu, da je vsaka dejavnost povezana z religijo v javnih šolah prepovedana.«

    Ne vem, kdo čuti nelagodje in bolečino, ter zakaj bi 20 let potem, ko smo neko ideologijo zabrisali iz javnih šol, to ideologijo nadomestili z drugo, tokrat versko.
    Morda pa bi tisti, ki čutijo »nelagodje in bolečino« razumeli razloge za prepoved vstopa religioznega pouka (ne pa tudi pouka o religijah ali izražanja vere s strani učencev – to je dovoljeno!) v javno šolo, če bi le besedo »religijo« v zgornjem stavku iz članka zamenjali z neko konkretno religijo (npr. islamom), ideologijo (npr. komunizmom) ali ateizmom (ne v smislu odsotnosti vere, ampak v smislu, da Bog ne obstaja)

    Skratka, ni problem pouk o religijah (le-ta je celo zelo poučen in zato zaželen), je pa v javni šoli povsem ustrezna prepoved religijskega ali kateregakoli drugega ideološko obarvanega pouka.

    • Religijsko-etični pouk (nekonfesionalni) ni ideološki. Nekaj drugega bi bilo to, kar nekateri pogosto zmotno ponavljajo, namreč “verouk v šolah”. Verouk (kateheza za otroke) sodi v župnije.

      • Točno tako, torej se strinjamo: pouk o religijah je primeren (po mojem mnenju celo koristen) in ga v osnovni šoli že imamo, verouk pa sodi v župnije, kot ste sami lepo napisali.
        Žal pa je v poročilu, povzetem v članku (npr. “Izločitev religije iz šol je napad na religijo” in “se vseeno čuti nelagodje oz. bolečina ob dejstvu, da je vsaka dejavnost povezana z religijo v javnih šolah prepovedana”), najti tudi drugačne težnje.

        • To je problem nepojasnjenih pojmov. Tudi celjski škof je na nedavni sinodi v Rimu ob začetku leta vere pomešal te pojme. Zato je dobil tudi nekaj kritičnih odzivov.

    • Res ne vem, v čem je problem prostovoljnega verouka v šoli, v primeru, da je dovolj povpraševanja, saj smo vsi davkoplačevalci.

      Belgija je enako sekularna država, pa imajo od države plačan verouk, če je dovolj povpraševanja v šoli.

      • Ustavno sodišče je odločilo, da zaradi ustavnega načela ločitve verskih skupnosti od države.
        Nesporno je, da verouk med izvajanjem javne službe, torej pouka, v nobenem primeru ni dopusten (niti le za tiste, ki si to želijo), celo niti v zasebni šoli (v slednji je dopusten le izven opravljanja javne službe, za katero ima šola koncesijo).

        US je zapisalo, da »prepoved konfesionalne dejavnosti v javnih vrtcih in šolah – te so namreč javne (državne) institucije, financirane s strani države, in kot take v bistvu simboli, ki državo predstavljajo navzven in jo delajo spoznavno posamezniku – zato je legitimno, da je tu načelo ločitve države in verskih skupnosti in s tem tudi nevtralnosti države najbolj dosledno ter strogo izpeljano. Glede na to, da javni vrtec oziroma javna šola ni manifestacija države samo pri izvajanju svoje dejavnosti izobraževanja in vzgoje (javne službe), temveč tudi kot javni prostor,« je US še odločilo, da verouk v javnih šolah ni dopusten niti izven izvajanja javne službe (v zasebnih pa), torej niti kot popoldanski najem šolskih prostorov, ker so pač javni, državni prostor in predstavljajo državo, le ta pa je ločena od Cerkve.

        Moje mnenje je nekoliko manj strogo kot mnenje US, in sicer da ne bi bilo v neskladju z ustavo, če bi se izvajal verouk v prostorih javne šole po pouku izven vseh šolskih dejavnosti, izven izvajanja javne službe, pod enakimi (finančnimi in drugimi) pogoji kot ostale privatne dejavnosti, za katere šola odda svoj prostor privatnim društvom (s profitno najemno pogodbo).

        Se mi pa ob tem postavlja nepravno vprašanje, zakaj bi si Cerkev sploh želela popoldan najemati šolske prostore in siliti verouk v šolske prostore, če pa ima svoje prostore v župniji…

        • Seveda zavajaš.

          Ustavno sodišče je razsodilo, da prepoved konfesionalnega pouka v državnih šolah ni protiustavna, ampak je dovoljena, ni pa nujno edina možna opcija.

          Torej, če bi spremenili zakon, v bolj blagega, še vedno ne pomeni, da bi bil protiustaven.

          Poleg tega se verouk izvaja v prostorih marsikatere šole – torej po tvoje država krši tako zakon kot ustavo, ker dovoljuje verouk v svojih prostorih.

          • Ustavno sodišče se vedno izreka na način, ali je nekaj v neskladju z ustavo, ali ni v neskladju z ustavo. Nikoli se ne izreka, da nekaj JE v skladu z ustavo. Zato je v konkretnem primeru zapisalo, da prepoved verouka v javni šoli »ni v neskladju z ustavo«, tako da lahko situacijo, ali bi bilo pa v skladu z ustavo »milejša« ureditev, predvidimo le na podlagi obrazložitve odločbe (in ustavnih načel).

            Iz odločbe, ki sem jo citiral (U-I-68/98) pa vendarle tudi nedvomno in izrecno izhaja (seveda pa brez branja odločbe ne bo šlo), kar sem zgoraj zapisal, torej tudi da “prepoved konfesionalnega verskega pouka bodisi kot obveznega bodisi kot izbirnega predmeta v javnih in v koncesioniranih šolah naj bi izhajala iz svetovnonazorske in verske nevtralnosti države in iz ločenosti države in verskih skupnosti (7. člen Ustave)”.
            Tudi iz argumentov obrazložitve same odločbe (priporočam branje!) posledično izhaja tudi, da bi ob morebitni presoji zakona, ki bi dopuščal verouk v okviru opravljanja javne službe, moralo ugotoviti, da zakon ni v skladu z ustavo (kršeno načelo ločitve Cerkve in države, nesorazmerni poseg v negativni vidik svobode vere,…)

            Kar pa se tiče verouka v prostorih javne šole izven opravljanja javne službe, torej po pouku, pa iz odločbe US izhaja, da bi država s tem nedopustno podprla ali pa se identificirala z določenim (verskim) prepričanjem že, če dovoli, da se v prostorih, ki so v njeni lasti, odvijajo aktivnosti takšnih skupin.

            A sam, kot sem že napisal, z veroukom v javni šoli izven javne službe nimam problemov in se mi zakon, ki bi to dopuščal, ne bi zdel problematičen, saj bi se dalo utemeljiti, da ni v neskladju z ustavo. Še vedno pa ne vem, zakaj bi nekdo hotel plačevati za šolske prostore, če ima svoje (če jih nima, ima lahko verouk v šoli že zdaj, a po pouku).

            Če se torej verouk izvaja v javni šoli, kot navajate, se krši zakon (ki po argumentaciji navedene odločbe US ni v neskladju z ustavo), zato zelo dvomim, da se to res dogaja – razen v primerih ( okoli 50 naj bi jih bilo), ko ni drugih ustreznih prostorov za verouk ali je pot do župnije nevarna, v teh primerih, ki niso sporni, pa je že po zakonu dopusten verski pouk v šolskih prostorih, a seveda izven opravljanja javne službe.

          • Ananas, naredil si logično napako. Če ni v neskladju z ustavo, je skladno z ustavo.

            Kot sem že napisal, ne moreš sklepati iz napisanega, da neprepoved ne bi bila ustavna. Dokler je zadeva jasno opredeljena, kot v Belgiji, je zadeva čisto ustavna in ni v nasprotju z laičnostjo države.

            Kar se pa tiče verouka v prostorih šole – se dejansko izvaja tam, kjer Cerkev nima dovolj svojih prostorov. Pa je bilo vedno požegnano od vseh ministrov.

          • Še 101.: prepoved verouka v programih javnih šol po odločbi US ni v neskladju z ustavo (je v skladu z ustavo).

            V skladu z obrazložitvijo te odločbe US bi bil verouk v programu javnih šolah (če bi slučajno bil zakonsko dovoljen) v neskladju z ustavo, torej prepoved verouka v programih javnih šol JE edina opcija (preberite, ob uporabi logike, odločbo US). Razloga sta predvsem 7. člen ustave in poseg v negativni vidik svobode vere.

          • Uporabljam logiko in ti delaš napako, da, če je nek zakon dovoljen, da potem pomeni, da je edina možnost.

            Iz razlage to ne sledi. Dokler bi bil predmet tak, da bi bile vse religije enakopravne in bi bil verouk prostovoljen, tudi verouk v državnih šolah ne bi bil neustaven.

            Glede na ustavo, lahko država prepove verouk v državnih šolah, ni pa nujno.

          • Ne uporabljam logike, da je »v primeru, če je zakon ustavno nesporen, to edina rešitev«. Lahko bi bilo tudi »drugače«, a le če bi bilo to »drugače« v skladu z ustavo.
            Vendar bi v konkretnem primeru to »drugače«, torej verouk tudi kot izbirni predmet, kršil določena ustavna načela – tako izhaja iz odločbe US, ki je ugotovljalo tudi, ali je prepoved verouka nujna in ali bi bili mogoči milejši ukrepi (t.i. test sorazmernosti). US je ugotovilo, da je prepoved verouka v okviru opravljanja javne službe tako v javnih kot zasebnih šolah nujna in da niso mogoči milejši ukrepi, ne da bi bila kršena ustava.

            Poleg tega je tudi reklo, da »načelo ločitve države od verskih skupnosti prepoveduje, da bi bile verske vsebine del javnega pouka, to je del pouka v javni šoli ali del poučevanja v okviru javne službe šole, ki ji je država podelila koncesijo«.

            Skratka, iz odločbe US izhaja da bi bil tudi »prostovoljni« verouk kot izbirni predmet v programu javnih šol v neskladju z ustavo (če ne verjamete, priporočam, da povprašate kakšnega pravnega strokovnjaka, in prepričan sem, da vam bo to potrdil).

            Ampak nič hudega, sva pač drugačnih mnenj o (ne)ustavnosti neke, hipotetične situacije (če bi bil verouk v javni šoli kot izbirni predmet dovoljen) in obrazložitev US očitno razumeva drugače. Lep pozdrav!

          • Ustavno sodišče ni odločalo o tem, ali bi milejša oblika bila sprejemljiva ali ne, ker tudi ne more.

            Milejša oblika ne bi bila v nasprotju z ustavo, bi pa morda bila v nasprotju z večinsko slovensko miselnostjo.

            Če v Belgiji lahko tako prakticirajo, ko je država ravno tako sekularna. Konec koncev smo vsi davkoplačevalci, zakaj torej verniki ne bi smeli dobiti nekaj tega denarja nazaj v obliki verouka?

          • Ustavno sodišče je v že citirani odločbi ugotovilo, da je po 7. členu ustave:
            »država zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in nemisionarskemu delovanju. Na področju šolstva to pomeni, da verske vsebine ne morejo biti del javnega pouka, to je niti del pouka v javni šoli niti del poučevanja v okviru javne službe šole, ki ji je država podelila koncesijo.«.

            Tudi iz tega je moč razbrati, da verouk ne bi mogel biti niti izbirni predmet v okviru javne službe bodisi javne bodisi zasebne šole.

          • Glede Belgije, ki jo še kar omenjate: v njeni ustavi (24. členu) ima izrecno zajamčen verski pouk v javnih šolah. Torej načela ločenosti države in verskih skupnosti v 7. členu naše ustave ne moremo primerjati z ureditvijo v Belgiji.

            Države imajo pač zaradi svoje zgodovine (predvsem konkordatov s Cerkvijo in katoliške vere oz. podpore konkretnih monarhov kot ustavnih institucij) raznolike ureditve in si je Cerkev z navedenimi vplivi v zgodovini pridržala (v ustavi ali s konkordati – mednarodne pogodbe) mnoge pravice ali če želite, privilegije.

            Vprašanje zakaj verniki ne bi dobili del denarja nazaj v obliki verouka? Razlog je (poleg večinskega mnenja ljudi) tudi ustava.

          • To je tvoja interpretacija. Nevtralnost ne pomeni, da ne sme nič denarja dati za verske skupnosti ali verski pouk. To le pomeni, da ne diskriminira.

            Verski pouk je lahko del javne šole. Le enakopravno mora obravnavati vse religije.

            In ustava ne more in ne sme biti razlog za diskriminacijo – v primerjavi z ostalimi nevladnimi organizacijami.

  4. V slovenskem osnovnošolskem kurikulumu obstaja obvezni izbirnim predmet verstva in etika, ki se poučuje od 7. do 9. razreda. Pri sestavljanju učnega načrta so sodelovali profesorji s filozofske, teološke in še katere fakultete. Gospod Rode je ta predmet komentiral rekoč: “To ni naš predmet!” Ne vem, kaj so potem tam zraven počeli gospa Šverc ter gg. Gerjol in Ocvirk. Vsi trije so bili namreč člani kurikularne komisije za ta predmet.

    • Dizma, kolikor mi je znano, je ta predmet postal drugorazreden, ker je dejansko izenačen s krožki. Kar pomeni, da se v praksi izvaja zelo malokje. V času kulikularne prenove osnovne šole v devetdesetih let se je namreč sledilo Gabrovi doktrini o tem, da naj šola le izobražuje. Zaradi kontraverz na to temo je iz Naconalnega kurikularnega sveta izstopila cela vrsta članov.

Comments are closed.