Religija kot opij, ki ne ‘prime’

2

luna minaret ciper islam religijaNekdo je dejal, da mir na svetu ni mogoč, dokler ne bo mirnega sobivanja religij. Religija kot del procesa graditve miru in razreševanja konfliktov v Sredozemlju je bila naslovna tema konference, ki je potekala v Nikoziji na Cipru 17. in 18. oktobra 2013 v organizaciji Evropske ljudske stranke. Ampak zakaj bi bila ta tema vredna vašega zanimanja, če pa naj bi religija v sekularni Evropi igrala minorno vlogo in ljudi delala pasivne, zadete v nekakšnem hrepenenju po lepšem življenju po smrti?

Akutni problemi na pragu Evropske unije

Navidez abstrakten in akademski naslov je pokazal na še kako akutne in aktualne probleme posebej na pragu Evropske unije. Le nekaj kilometrov je lokacijo konference ločilo od meje s severnim delom Cipra, ki ga okupira Turčija in kjer je splošna in verska svoboda zelo omejena. Tam je še vedno vnebovpijoče ravnanje z verskimi objekti različnih Cerkva (cerkvami, samostani, semenišči in celo pokopališči), saj so bodisi onečaščeni, uporabljeni kot skladišča ali spremenjeni v mošeje. Lokacija konference je bila 150 kilometrov oddaljena od vojne v Siriji, kjer se odvija etnično čiščenje in je posledično mrtvih že več kot v vojni v Bosni in Hercegovini ter več kot 6 milijonov beguncev. Še nekoliko bolj oddaljena od mesta konference je Lampedusa, kjer migranti poskušajo priti v evropski raj, pogosto za ceno življenja in jih Evropejci vidimo kot grožnjo.

Mare nostrum

Vse to se dogaja praktično ob zibelki treh najvplivnejših svetovnih monoteističnih religij, v vzhodnem delu Sredozemskega morja (‘mare nostrum’). Konferenca je v dialog povezala predstavnike kristjanov (katoličanov, koptov, maronitov, protestantskih in pravoslavnih cerkva) s predstavniki Judov in muslimanov. Morda je bila še najšibkejša zasedba predstavnikov muslimanov, ki so za konferenco slišali in bi se je želeli udeležiti. Mnogi so poudarjali nujnost tolerance in dialoga med različnimi veroizpovedmi, kulturami in prepričanji, saj lahko le potrpežljiv in iskren dialog zagotovita, da se razlike premostijo in zavlada mir. Pri tem je odločilno ustvarjanje pogojev za dialog, ki zahteva od sogovorcev pripravljenost oz. dobro voljo ter medsebojno razumevanje. Pri dialogu je poleg predsodkov in nezainteresiranosti za vprašanja religij (posebej na ravni Evropske unije je stališče zelo nejasno, še bolj kot vprašanje skupne zunanje politike) velika ovira pomanjkanja poznavanja religij, začenši pri lastni oz. religiji okolja. Končno je izvrševanje verske svobode vendarle najprej osebna odločitev – odločitev za mir namesto za sovraštvo, za dialog namesto za predsodke.

12,5 kilometra stran

Če je v Evropski uniji izvrševanje verske svobode načelno zagotovljeno, ostaja neodgovorjeno vprašanje, zakaj smo tako neaktivni, ko se omejevanje verske svobode dogaja v naši okolici. Smo zaradi politične korektnosti tako otopeli, se je na konferenci slišalo vprašanje, najprej vsakemu izmed nas in nato našim izvoljenim predstavnikom. Okrog Evrope v procesu izolacije, ki ga pospešuje kriza in strah pred izgubo relativno dobrega življenja, rastejo vedno višji zidovi utrdbe pred imigranti. Evropa se s svojo varnostno politiko (je lahko človeško dostojanstvo predmet varnostne politike?) odpoveduje dialogu z imigranti, kaj šele dobrodošlici. Afrika je sicer od Evrope oddaljena le 12,5 kilometra, kar je identično razdalji med centrom Ljubljane in npr. Dragomerjem. Zakaj oddaljenost od naših oči tako vpliva na naše glave in srca, da se ne zanimamo več za človeka ‘tam nekje’? Zato je integracija migrantov v evropsko skupnost, pri čemer ima religija pogosto močno vlogo, odločilna za mirno in kvalitetno sobivanje, za kar so najprej potrebne spremembe v našem življenjskem stilu.

Skrajnosti rodijo skrajnosti

V Evropi se v povezavi z občutkom ogroženosti srečujemo z različnimi oblikami ekstremizma in ksenofobije pa tudi nasilne sekularizacije, ki želi z enim zamahom odpraviti identiteto osnovano na religiji. Nekaj takega je poskušala že francoska revolucija, ki je čez noč spreminjala cerkve v templje razuma in uvedla nov koledar, da se ne bi več spominjali starega, osnovanega na krščanskem štetju časa. Aktualna pozaba krščanske identitete v Evropi je prav šolski koledar 2011-12, ki ga je izdala Evropska komisija in v katerem so zabeleženi različni verski prazniki – z izjemo krščanskih. Tako en kot drug ekstrem, ki poziva k nadvladi drugačnega, nosi v sebi klice fundamentalizma, terorizma in vojnega nasilja. Timo Güzelmansur, direktor nemškega Centra za dialog in razumevanje med kristjani in muslimani, je poudaril, da lahko le sekularnost države (kar ne gre enačiti z brezbožnostjo) na temelju vladavine prava, ohrani različne verske identitete v Evropi. Recipročnost na tem področju sicer pogreša v državah s prevladujočim muslimanskim prebivalstvom.

V Siriji ljudje jedo mačke

Za konec se spet vrnimo tistih nekaj sto kilometrov stran – v Sirijo, ki je po razpravah o kemičnem orožju spet izginila z naslovnic medijskega sveta (se je vojna mar končala?!). Na konferenci je bilo slišati pozive prebivalcev Sirije k posredovanju za konec vojne. Evropska poslanka iz Finske Eija-Riitta Korhola je priporočila, da se podpre demokrate, ki so Sirijo zapustili in ki podporo tudi iščejo, saj so zmerni muslimani v tem okolju prve žrtve vsakovrstnih skupin s skrajnimi nazori. V odnosih z Bližnjim Vzhodom po njenem mnenju dela Evropska unija številne napake, zato mora prisluhniti skupinam, ki si želijo dialoga z EU. Še direktnejši je bil pravoslavni predstavnik iz Zimbabveja, ki je dejal, da se neučinkovitost svetovnih institucij kaže v tem, da morajo ljudje v Siriji jesti mačke, da preživijo. Če se naš odnos do katastrofalnih razmer v tem delu sveta ne bo spremenil, grozi, da nasilje ne bo več poznalo meja.

Foto: Marko Jerina


2 KOMENTARJI

  1. z muslimani zadnjih 30 let kakršenkoli pogovor seveda ni mogoč, katolištvo pa nosi za sabo težak tovor, ki se mu reče RKC, ki se še vedno ni odpovedala svoji “vesoljnosti”

Comments are closed.