Glej, tukaj je! Glej, tam je!

Robert Golob (zajem zaslona)

Tako govori Jezus o lažnih prerokih, ki jim ljudje vedno nasedajo in tekajo od enega do drugega. Nekoč sem ob tem pripomnil: vrč hodi po vodo, dokler se ne razbije. Zadnja izkušnja z novo politično zvezdo Robertom Golobom govori drugače. Pojav novih obrazov se lahko ponavlja v neskončnost, ker tako ravnanje volivcev ni stvar premisleka, ampak nagona. V zaprto črno škatlo so zaprli hrošča in mu izmenoma prižigali luč enkrat ne enem koncu, drugič na drugem. Hrošček se je vsakikrat obrnil proti luči in tekal sem in tja, ne da bi se ustavil ter premislil, ali ima to smisel.

Novi obraz ima status preroka in se zelo prestraši, če se zazdi, da je njegova podoba popackana

Novi obrazi imajo preroški status. Ko je novi prerok izbran, se začne njegovo čaščenje. Vsakokrat se ponovi isti ritual. Prižigajo se luči in usmerjajo kamere. Videti ga moramo, kako prihaja. Najprej od spredaj, potem kako ko gre mimo in nato še kratek hip, ko se oddaljuje. Iste prizore smo gledali, ko so pred časom povzdigovali Luko Mesca. A on je že zahajajoča zvezda. Ko se prerok Robert Golob obrne h kameri, lep kot Apolon, vzdrhtijo srca. Zaradi teh nekaj trenutkov je njegova stranka dobila 35 odstotkov glasov, ne petindvajset, kot bi mu po splošnih pričakovanjih pripadalo. Morda smo ob tem spregledali, da je bilo Roberta Goloba ob razkritju njegovih nečednih finančnih poslov kakšen teden pred volitvami zelo strah in se je zatekel v osamo zaradi covida.
Pričakovanja naivnih sledilcev Janševe vlade in politike, da bodo razkrite mahinacije (po poročanju nekaterih medijih) o odprtih računih v Romuniji, o izjemno visoki plači v GEN-I, ter o prelivanju denarja iz podjetja GEN-I v njegov žep, zrušile polakirano podobo novega obraza, so dosegla povsem nasproten učinek. Dobili smo podobo izjemno sposobnega in učinkovitega menedžerja in finančnika. Saj veliki zvezdi pripada primeren blišč, ne pa da imamo za predsednika vlade siromaka, ki živi od plače, komaj kaj večje od uradnika v državni upravi.

Ljudje trdno vztrajajo pri tem, komu gre oblast in komu so lojalni

Drugi vzrok za volilno zmago levice je sentiment, ki mnoge ljudi še vedno veže na zlate čase socializma, ko je bilo biti komunist ali vsaj privrženec komunizma nekaj posebnega, naprednega, kar je pripadnike vzdigovalo nad druge ljudi. Spomnim se sodelovanja s Sandijem Sitarjem pri časniku Slovenec v letih 1991 in 1992. Bil je glavni urednik obujenega predvojnega katoliškega dnevnika (1873–1945), ki pa je žalostno propadel že po šestih letih. Sitar je svoje dveletno delo opravljal profesionalno in naklada novega dnevnika je hitro rasla. Tisti čas sem bil urednik Slovenčeve priloge Sobotna branja in s Sandijem sva se dobro razumela. Bil je prijazen in ljubezniv človek in z njim je bilo veselje delati. Nekega dne mi je zaupal, da končuje službo pri Slovencu, ker se ne more poistovetiti z njegovo usmeritvijo. »Veš,« mi je dejal, »jaz sem za Kučana.« Ne samo Sandi Sitar, med ljudmi, ki sem jih poznal in jih še poznam, so še mnogi nekdanji komunisti ali njihovi simpatizerji, ki so mi bili prijatelji in vedno pripravljeni pomagati. Toda ko je šlo za vprašanje, komu pripada oblast in komu so lojalni, so bili neomajni.

Sentiment vztraja, dokler so nosilci živi, za njimi pa prihajajo nove generacije aktivistov iz gabrovskih šol

Sprijazniti se moramo, da bo ta sentiment ostal, dokler bodo njegovi nosilci živi. Za njimi pa že nastaja nov razred privržencev socializma. To so generacije mladih, ki vstopajo v zrela leta in ki počasi, a zanesljivo utrjujejo identiteto naprednjakov levega ideološkega prepričanja. V njihovih dušah se krepi samozavest izbrancev, ki jim po naravnem izboru v skladu z Darwinovo evolucijsko teorijo pripada oblast. Kar je zunaj tega izbranega obzorja, pripada nazadnjaškemu katolicizmu, ki ima svoje privržence predvsem v zaostalem ruralnem okolju. V skrajni različici dodajo temu delu slovenskega naroda oznako klerofašizma.
Če se jim vsakih nekaj let oblast začasno izmuzne iz rok, so dovoljena vsa sredstva, da zopet zasedejo njim pripadajoče položaje. Zanimivo je in skrb zbuja dejstvo, da proti temu ekstremizmu ne nastopajo zmerni, visoko kultivirani in tudi nam, desničarjem, prijazni ideološko in politično levo usmerjeni ljudje. Ne zavedajo se, da so skrajneži nevarni tudi njim. Ko se dokopljejo do oblasti, sledijo najprej čistke v lastnih vrstah. Kovnica novih generacij aktivistov in politikov leve usmeritve je Gabrov šolski sistem. Najmočnejši žebelj, ki temu šolskemu sistemu daje trdnost, je t. i. eksterna matura s svojimi katalogi znanja, ki jih določa državna izpitna komisija z jasno levo ideološko opredelitvijo. A to je snov za kdaj drugič, za drugi razmislek.

Potrebna bi bila temeljita analiza in pregled dosedanjih volitev, če se hočemo kaj naučiti

Seveda je lahko biti pameten po volitvah, a nekaj se iz te izkušnje moramo naučiti. Dober igralec mora poteze nasprotnika predvideti vnaprej. Menim, da bi lahko proučili strategijo in taktiko našega zmagovitega političnega nasprotnika, zlasti ker gre vedno za isto ukano. Trdno sem prepričan, da v strankah SDS, NSi, Povežimo Slovenijo in še v kateri dobro delajo, a vedno vsaj z eno nogo stopijo v isto blato. Pregled in analiza vseh volitev in vlad od prve vlade Lojzeta Peterleta do danes bi nam gotovo razkrila, v čem sta moč in zvijačnost nasprotnikov, ki se zgledujejo po svojih političnih in ideoloških prednikih predvsem iz vrst komunistov in njihovih podpornikov. To bi vsekakor moral biti resen projekt, ki bi ga lahko izpeljal primerno sestavljen in usposobljen tim.

Dodati moramo še, da desna koalicija z Janšo, Toninom in Počivavškom ni edina poraženka. Še bolj boleče je volitve izgubila koalicija KUL, ki je dve leti garala za to, da so jo njeni botri izdajalsko odrinili in postavili na njeno mesto lasuljasto pojavo Roberta Goloba, ki za svojo umestitev kot glavnega kandidata za mandatarja ni mignil z mezincem. Res se gremo v Sloveniji čudno demokracijo, ki bi jo lahko umestili na seznam slovenske nesnovne kulturne dediščine kot izvorno slovensko politično veščino. Ta spominja na pravljico o pletilji, ki ponoči razdira, kar podnevi naplete.