Avtor: Milena Miklavčič. Vir: Zarečeno.
Teden, ki je za nami, je bil prijazen, sončen, ravno prav topel, da na kolesarjenju po Istri ni teklo od glave. Vseeno pa sva se z Mico večkrat ustavili, pa ne toliko zaradi lepih razgledov kot zaradi materine dušice, ki je vabila, da jo nabereva. Potem pa je prišel 25. maj, ko mi reče, da ona gre, da mora iti, ker bi se v nasprotnem primeru počutila kot izdajalka. S svojimi kolegicami, že rahlo ostarelimi pionirkami, so se usedle v avto in ajd v Kumrovec. Ob pripombah, ki sem jih stresala iz rokava, je ena od njih, malo za šalo, malo za res, zažugala s prstom, da imam srečo, da zloglasni 133. člen kazenskega zakonika, ki je nekoč imel pod kontrolo svobodo vesti in izražanja, ne velja več. Moje besede, da so tisti, ki še v 21. stoletju častijo morilca, nastopača in samodržca, malo čuknjeni, bi namreč zadoščale, da bi do konca življenja obtičala v kakšnem arestu.
Včasih mi je, ko beseda nanese na tiste, ki so kljub vedenju o tem, kaj je Tito bil, z njim še zmeraj fanatično obsedeni, čudno pri srcu. Nikoli se mi še ni zgodilo, da bi po božje častila nekoga, za katerega se je vedelo, da ni znal le saditi rožic, ampak je počel tudi grde reči. Žalostno je, da je moralo celo ministrstvo posredovati pri ravnateljih, ker, kot kaže, v nekaterih glavah še zmeraj fanatično tiči misel, da se bo podrl svet, če s 25. majem ne zastrupijo najmlajših.
Če danes- s časovnim zamikom- pomislim na štafete in proslave, ki so zaznamovale najlepši mesec v letu, ugotavljam, da smo se tudi državljani obnašali- žal se nekateri še zmeraj- povsem enako kot prebivalci severne Koreje, ki- vsaj v dosegu TV kamer- doživljajo orgazme, ko beseda nanese na velikega Kim Il Sunga, ki je državo zapeljal v lakoto in skrajno bedo, ko še v letu 2012 ljudje umirajo od lakote, a kljub temu ga slavijo kot božanstvo.
Ga ni psihiatra, ki bi razvozla ta fenomen shizofrenosti!
Zanimivo se mi pa zdi, da konec osemdesetih večini sodržavljanov ni padlo na kraj pameti, da bi objokovali Jugoslavijo, Tita, samoupravljanje, par-nepar in podobne traparije. Domala vsi, če je verjeti plebiscitarni odločitvi na referendumu, smo bili vsega siti in smo želeli oditi v drugačno prihodnost.
Nasičeni z ameriškimi filmi, z magičnimi bananami, po katere smo hodili preko meja v Avstrijo, pa s kavbojkami iz štacun v Trstu, smo v podzavesti verjeli, da bomo vse to in še več tudi sami imeli, če se le rešimo Jugoslavije. Nismo niti hoteli slišati, da ima kapitalizem tudi krut obraz, da imajo ljudje precej manj pravic kot so prikazovali filmi, da je potrebno delati več kot le osem ur od fantastičnih šestih do dveh, da je potrebno hudičevo varčevati, če hočeš poslati otroke študirat, da imajo le redki bogati posamezniki nepremičnine, da imajo Američani po 20 ali še manj dni dopusta na leto in ne tako kot pri nas, ko je moj prijatelj, zdravnik, komaj kakšen mesec v službi, vse ostale dni v letu pa bi moral koristiti dopust, če bi hotel zadostiti širokogrudnim pravicam, ki mu pritičejo.
Streznitev ni prinesla nič dobrega. Komunistična klika je – a pod drugimi barvami in malo bolj liberalnim besednjakom- vladala še naprej, le da dosti bolj kruto in neizprosno. V svojih rokah in glavah so pomešali najslabše od komunizma in trdega kapitalizma, dodali so še lastno lakomnost, pogoltnost, prostaškost, egoizem. Medse in med svoje najboljše prijatelje, ki so jim bili enaki, vsi skupaj pa- razen naštetega- niso premogli niti kančka občutka za gr4aditev novega, tokrat finančnega imperija, so na ravni črti pogoreli. Tajkuni pa so postali sinonim prvih 20 let nove države.
Potem pa, bolj ko smo imeli občutek, da vse skupaj polzi iz rok, bolj je bilo treba hujskati množice. Jim metati lažne iluzije, češ, tukaj jih imate, pa se futrajte z njimi, medtem ko bomo mi ”pospravili” še tisto, kar še ni pristalo v naših žepih. Obenem pa se je izmozgane državljane prepričevalo, da so bili Titovi časi prečudoviti. Nekateri so zavohali tržno nišo in so pričeli oponašati Tita, zaslepljeno ljudstvo pa v jok, češ, kako nam je bilo lepo, ko nam je vladal on. Spominjam se gospoda, kar nekaj časa je že minilo, ko sva imela intervju, preživel je Goli otok, oblast mu je zaplenila vse premoženje, otroka sta bila maltretirana v šoli, doma, na ulici, šele v tujini sta našla priložnost, da sta lahko zadihala, a ne bodi vrag: ga ni bilo praznika, da ne bi šel na ulico in kričal: ”Tito, partija!’ Odrekel se je celo otrokoma, ki sta ga spominjala na Goli otok. Spraženi in oprani možgani so delovali po svoje.
Pred 20 leti se je štelo, da smo Slovenci nekaj več, da smo z eno nogo že itak v Evropi, da smo bolj razgledani, odprti, bolj napredni. Pa očitno ni bilo tako, kajti od vse narodov bivše juge smo nenadoma smo postali edini, ki zagrizeno in fanatično ohranjamo tradicijo titoizma. Samo v Sloveniji je danes možno, da je odnos do Josipa Broza izrazito pozitiven, spomini na SFRJ pa svetli in nostalgični. Na nek način smo, morda podobni Rusom, ki prav tako oživljajo Stalina. Tudi pri njih se najde vedno več čudakov, ki se oblačijo v uniforme, si puščajo brke, na shodih grmijo z odra množicam, ki se zbirajo, da jim perejo možgane. Pa če bi- tako v Rusiji kot tudi pri nas – zganjali cirkuse okoli Tita in Stalina le starejši, bi se človek prizanesljivo nasmehnil in rekel, pač, starost je težka stvar, ni jim pomoči. Vrag je vzel šalo tedaj, ko so se cirkusa okoli čaščenja lika samodržca, lotili mladi. Žal je tako, da se je v naši državi- namenoma morda- zanemarjalo vzgojo, preko katere bi mladim vcepljali v glave ljubezen do domovine, da bi že v otroštvu čutili, da so srečni, ker so Slovenci. Če smo iskreni, mariskoga je danes celo sram, da je pripadnik te države, hočejo biti vse kaj drugega, le Slovenci ne. To se, navsezadnje, zelo lepo vidi po eni malenkosti- tudi preko osebnih imen, ki jih starši dajejo svojim otrokom.
Drug drugemu postajamo tujci, v zadnjih 20 letih, to pa je treba reči, je bilo bolj malo povezovalnega tudi med samimi državljani, da bi se zaradi tega čutili drug ob drugem varne. Nekomu pa vsak želi pripadati…
Mislim, da tudi zato zganjamo histerijo okoli Tita in Dneva mladosti, da se lahko z nečem identificiramo, če že kot država nimamo identitete, volje in energije, da bi prebrodili trenutno krizo, v kateri smo, naj jo ima vsaj Tito.
Žal se pri nas ne dogaja le Tito. Dogajajo se tudi posamezniki privilegirane elite, katera, četudi hudo ranjena zaradi krize, se ne bo predala, do zadnjega diha bo branila svojo resnico o lastni večini, katera da je ”naklonjena slabotnim, delavcem in brezpravnim”.
Reinkarnacijam Tita pa ni videti konca.
PS
Peter Frankl, novinar Financ, je zapisal: ”Zlaganost je tudi to, da gredo »ugledni« ljudje na magistrat podpret Zorana Jankovića, naj bo predsednik vlade, čeprav so že tedaj vedeli vse to, o čemer danes vsi, skupaj z uradnimi organi, čivkajo na vseh vejah. Pravosodje se za nekatere ne zgane oziroma se še ni, ko pa gre za preganjanje ljudi, ki so o takšnih in drugačnih dejanjih pisali že pred časom, so sodišča in bizarne pooblaščenke za varstvo osebnih podatkov urni.”
