Regulacija družbenega okolja: Koliko pravil bi bilo ravno prav?

9
453

Regulacija družbenega okolja: Koliko pravil bi bilo ravno prav?Regulacija družbenega okolja ne sme zavirati spodbud za ustvarjanje nove vrednosti, saj s krepitvijo regulacije prične družba ekonomsko nazadovati. Zato nas zanima, kakšna je potrebna in še smiselna stopnja regulacije, ali smo v še vzdržnih mejah regulative ali pa smo v našem družbenem okolju že presegli ekonomsko točko prezasičenosti z zakonodajnimi dokumenti.

Tokrat se bom poigral z razmišljanjem o najmanjši nujno potrebni stopnji regulacije in največji še smiselni stopnji regulacije nekega družbenega okolja. Vprašanje obeh stopenj je povezano s kriteriji nujnosti in smiselnosti regulacije. Pri kriteriju nujnosti najmanjše stopnje regulacije imam v mislih tisto raven pravil, ki je nujno potrebna za sobivanje v miru in ob izogibanju škodoželjnosti, medtem ko imam pri največji še smiselni stopnji regulacije v mislih tisto raven pravil v družbi, ki zagotavlja največjo blaginjo ljudi.

Potrebna in največja še smiselna stopnja regulacije družbenega okolja

Ti dve stopnji se namreč lahko precej razlikujeta. Obe sta teoretična konstrukta in ju ni mogoče izraziti s številko, niti ju ni mogoče oceniti z intervalsko oceno. Osnovna logika je v tem, da obstaja ekonomska točka zasičenosti s pravili. Od te točke dalje z dodajanjem novih pravil dosežemo znižanje sposobnosti za ohranjanje spoštovanja pravil in izrinjanje ustvarjanja blaginje v manj regulirana področja. Ali bo ta točka pomenila tudi točko preloma iz povečevanja blaginje v njeno upadanje, ne moremo vedeti, ker je odvisna od tega, kako se bo izpodrivanje reguliranih aktivnosti prenašalo v izogibanje pravilom oziroma se selilo v primerjalno manj regulirane aktivnosti. Prvi učinek bo odvisen od „uspešnosti“ nadzora nad izvajanjem regulative, drugi učinek pa od zaznave nereguliranih polj aktivnosti za ustvarjanje blaginje.

Z gotovostjo lahko rečemo le to, da v povsem reguliranem okolju poslovna aktivnost stagnira in je predvidljiva, v povsem nereguliranem okolju pa je poslovna aktivnost dinamična in nenapovedljiva. Morda je ravno lažja napovedljivost eden izmed ključnih razlogov za to, da najdemo med ekonomisti tolikšno število zagovornikov regulacije.

Smo že presegli ekonomsko točko prezasičenosti z zakonodajnimi dokumenti?

Torej, v EU je v tem hipu, po javno dostopnih podatkih iz baze evropske zakonodaje, v veljavi 226.436 zavezujočih pravnih aktov: 140.405 pravnih aktov se nanaša na regulativo, preostali pa na odločitve, sporazume, predloge, resolucije, protokole in ostale akte. Samo po sebi se torej postavlja vprašanje, ali smo že presegli ekonomsko točko prezasičenosti z zakonodajnimi dokumenti. Smo morda dosegli točko, od katere dalje si s postavljanjem novih pravil režemo vejo, na kateri sedimo, in namesto krepitve blaginje dosegamo stagnacijo. Vsako pravilo odpira prostor za uvedbo novega pravila in to ad infinitum.

Teoretično gledano obstaja neskončno možnosti uvajanja pravil, a v EU smo si že postavili toliko regulative, da nam zgolj veljavna pravila odpirajo zelo veliko novih dilem za novo regulacijo; matematično gledano govorimo o številu, ki ga ne moremo zapisati v eno vrstico tegale komentarja. Nevarnost pri tem je, da se lahko zapletemo v neskončno zanko postavljanja pravil, iz katere več ni mogoč povratek po poti postopne redukcije odvečnih pravil, temveč le na način njihove popolne odprave: nevarnost je v razgradnji EU. Tudi Rimski imperij bi naj po enih ocenah propadel zaradi preobsežnega birokratskega kolosa.

Regulativa ne sme zavirati spodbud za ustvarjanje nove vrednosti

Od točke prezasičenosti dalje postanejo pravila preveč obremenjujoča za razvoj in ustvarjanje blaginje: začne se obdobje stagniranja, ki lahko konča v precej radikalnih spremembah institucionalnega okvirja. Od te točke dalje vsako novo sprejeto pravilo nosi negativno mejno stopnjo koristnosti, in sicer tako, da izvajanje in uveljavljanje pravila prinaša neto izgubo blaginje; višje cene zaradi neobstoja konkurence, drag nadzor nad izvajanjem pravila, drago izvajanje zapletenih javnih proračunov. Najnižja še koristna raven regulacije v družbi je povezana z odnosom ljudi do pravil. Vsaka družba ima namreč svojo naravno stopnjo pravil in svojo naravno stopnjo smiselne regulacije, ki ji zagotavlja miroljubno in produktivno življenje v visoki blaginji. Višja kot je mejna nagnjenost k nespoštovanju dogovorov oziroma k izigravanju ob odsotnosti pravil, večja je potreba po učinkovitih pravilih in obratno.

Regulativa mora biti v službi krepitve medsebojnih dogovorov in preprečevanja zlonamernih poslovnih praks. Regulativa ne sme omejevati konkurenčnosti oziroma zavirati spodbud za ustvarjanje nove vrednosti. Narejena mora biti na način, ki ne povzroča škode in tako, da ne spodbuja izigravanja pravil. Enako pravilo ne bo imelo enakih učinkov v dveh različnih okoljih.

S krepitvijo regulacije prične družba ekonomsko nazadovati

V čem je poanta? Dobro iztočnico za okvir razmišljanja v tej smeri daje nobelovec Buchanan, ki loči tri skupine ljudi glede odnosa do pravil: moralno urejeni, moralno debirokratizapodrejeni in moralno anarhični. Razmerje med temi tremi skupinami daje ravnovesno raven minimalnih potrebnih pravil, ki zagotavljajo največjo blaginjo. Vsaka raven pravil nad minimalno ravnovesno ravnijo pomeni povzročanje regulatornega bremena, ki se slej ko prej pokaže v upadanju stopnje rasti blaginje glede na dodajanje nove regulacije. Ob nadaljevanju krepitve regulacije postanejo padajoče stopnje rasti blaginje negativne, družba pa prične ekonomsko nazadovati.

Kje je torej spodnja še vzdržna meja regulative za neko družbeno okolje?

O tem ne more biti enoznačne ocene. Nezmožnost ocene in dejstvo o obstoju različnosti v odnosu do pravila sta osrednja razloga, zaradi katerih je nesmiselno uvajanje enotne regulacije za vse članice EU in hkrati osrednja razloga v prid demokraciji kot za sedaj najbolj smiselnemu mehanizmi za eksperimentiranje s pravili. Postavljanje pravil bi moralo biti kar se da decentralizirano in prepuščeno državam članicam, z vrha pa bi skrbeli za vprašanja varnosti in morda sociale. S tem bi dosegli, da pravila sledijo potrebam po pravilih glede na konkretne okoliščine v neki državi in ne centralno plansko za vse.

Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu

9 KOMENTARJI

  1. Primerjava z gospodarsko in sistemsko učinkovitimi državami bi pokazala, da imamo:

    – prenasičeno, neredko nesmiselno in in neučinkovito pravno ureditev.

    • Jaz pa pravim, da imamo:
      – organiziran kriminal,
      – sistemsko korupcijo in
      – izumiranje prebivalstva.

      Organiziran kriminal pomeni, da je nekdo “zrihtal” nesmiselno in in neučinkovito pravno ureditev. Sicer kriminal ne bi bil organiziran.

      Pa lep dan vam želim, gospod Svitase!

  2. ker smo bili za praznike v hotelu v Zeleni laguni pri Poreču na Hrvaškem, se ne morem zadržati, da ne bi povedal, kako nas Hrvati zaničujejo.

    To se kaže tudi na ta način, da nam ne privoščijo slovenskega TV programa.
    In to je že vsa leta tako. Letos pa sem hotel priti temu do konca.
    Pritožil sem se podšefu in zahteval, da uredijo vsaj en slovenski TV program. Odgovoril mi je, da to ni mogoče, razen če ga plačam.

    Naslednji dan sem šel k vodji in zahteval enako. Odgovoril je, da to i mogoče, ker nimajo ustreznih anten.
    Ker nisem odnehal so nam tretji dan končno uredili slovenski program.

    Ali ni žalostno, da tega ne uredi naša vlada oziroma Zveza turističnih agencij?!

    • “Ker nisem odnehal so nam tretji dan končno uredili slovenski program.”

      Bravo (na kubik!), vaše ravnanje je meni za vzgled.

  3. Zdaj pa poglejmo naslednji nesmisel:

    JSKD – Javni sklad za kulturo v Sloveniji, je pred dnevi razpisal natečaj za zbiranje avtorskih del s področja poezije, proze in drame.

    Pogoj je, da avtorska dela ne zadevajo realno življenje, ampak le domišljijo in sanje.

    Mene je to prizadelo kot oblika cenzure, ki ne dopusti, da se pove resnica o realnem, to je resničnem življenju v slovenski družbi in da se onemogoči, da bi ljudje razmišljali življenjsko logično – po zdravi pameti.

    To je podoben pristop kot tisti, ko je bila nagrajena “umetnica”, ki je raztrgala slovensko zastavo.

  4. G . Svita-se , ali pogrešate vizualni kontakt z RTVS , saj je še hrvati ne jemljejo resno , sicer pa se ne razlikuje kaj dosti od slovenske , predvajajo isto kot “naša” , nič od nič , tako kot naši lažnivi in pretencizni novinarji ,razlika je samo v geografski legi in jeziku ! Seveda je pomembno kateri slovenski TV ” umotvor ste si zaželeli , morda tistega na POP , ali drugih podobnih programih , ki blažijo dušo in um gledalcev z osladnimi “čustvenimi nadaljevankami” ? Na vašem mestu bi na vse pretege hvalil stvaritve njihovih TV hiš , bolje bi se počutli in hotelirji bi vas imeli radi ! Tako pa ste si pokvarili prepotreben zaslužen oddih , po
    vseh peripetijah slovenske politične scene ! Važno je spremeniti okolje ,
    vse ostalo je brez smisla ! Veliko bolje bi se počutili nekje vsoko v slovenskih planinah ob poslušanju tišine in prijetne narodne in pnarodele domače glasbe !

    Andrej Briški

  5. Stopnja regulatornosti države kaže na njeno družbeno ureditev.

    Močna država, ki ima vse pod nadzorom, in zato vse regulirano, je značilnost vseh variant totalitarne ali psevdodemokratske socialistične ureditve. Zanje je značilna tudi zloraba predpisov, npr. v pravosodju. V teh državah se ovira izkoriščanje potenciala svojih državljanov ter skrbi le za koristi oligarhične manjšine. Zato taka država zaostaja, je neperspektivna in ne omogoča primerne blaginje prebivalstvu.

    Liberalno tržno naravnane države imajo regulacijo omejeno le na zaščito strateških usmeritev, potrebnih za uspešno sobivanje in delo v družbi. Druge stvari so prepuščene delovanju zdravih družbenih vrednot, trgu in civilnim družbam, ločenih od države. Te države so vsesplošno uspešne in perspektivne. Njihova uspešnost temelji na uspešnih in sposobnih posameznikih, ki zavračajo misel, da bi bil njihov obstoj odvisen od kogarkoli, zlasti pa ne od države.

    Slovenija žal spada med prve. Izidi močne države in hiperregulatornsti so vidni in občutni. Žal se zadnje čase tudi EU pomika v to smer. Če bi hoteli imeti Slovenijo, ki je uspešna in perspektivna, je potreben strateški zasuk, vključno z deregulacijo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite