Reforma Cerkve – začeti pri sebi in govoriti odkrito

24
468

karikatura francisekPapež Frančišek je tik pred Božičem naštel 15 bolezni vatikanske kurije. In še enkrat urbi et orbi (mestu in svetu) sporočil, da z reformo Cerkve misli resno. Tako zelo resno, da bo najprej začel pri sebi in pri v svojem neposrednem delovnem okolju, ki je vatikanska kurija. To je tudi najbolj pravilno. Predpisovati reforme drugim ni težko početje. To praktično delamo vsi in vsak dan. Hitro imamo jasne ideje, kakšna bi morala biti država, občina, župnija,… Bolj počasni smo, ko gre za nas.

Frančiškova moč je v tem, da začne pri sebi. Brez ovinkov je razglasil „spreobrnjenje papeštva“. Takole piše v Veselju evangelija 32: „Glede na to, da sem poklican živeti tisto, kar zahtevam od drugih, moram misliti tudi na spreobrnjenje papeštva.“ Da bo papeštvo poslej drugačno, da je konec njegove monarhično-fevdalne podobe, papež Frančišek kaže na mnoge načine: živi v hostlu, prehranjuje se v menzi, vozi se v avtomobilih narejenih za delavski razred, nagovarja ljudi znotraj in zunaj Cerkve. Razlog, da mora tudi papeštvo z vatikansko kurijo vred biti drugačno, je preprost: oznanjevanje evangelija sodobnemu svetu. Biti tak in govoriti tako, da te sliši sodobni človek – to je cilj reforme.

Naslednje, kar se poučimo ob papeškem naštevanju 15 kurijskih bolezni, je za cerkveno okolje nenavadna, skoraj nezaslišana odkritost. 15 bolezni kurije pravzaprav niso nič novega. V takšni ali podobni obliki jih najdemo v vsakem močnem oblastnem in administrativnem aparatu. Verjetno so o teh boleznih kurijski uslužbenci poslušali tudi na kakšnih duhovnih vajah. Novo je, da so bolezni izrečene javno. Papež Frančišek na tem mestu stavi na sinodalnost (razpravo v občestvu), na odkrito besedo (t.i. parresia), na svobodo govora in kritike. Saj vemo, kako smo vajeni v cerkvenih krogih. Kritike je veliko, ampak za vogalom, za hrbtom, daleč od mikrofonov. Odprte besede smo vajeni, ampak v strogo filtriranem krogu izbranih.

Frančišek v taki kulturi govora in razpravljanja vidi hudo cerkveno bolezen, ki jo poskuša odpraviti. Proti njej se je boril na sinodi, ko je zahteval parresio (odprt govor), proti njej se bori v kuriji. Zadnja rimska sinoda je zato bila spet takšna kot tiste antične, ko se je točno vedelo, kaj kdo misli in kam cilja. Spet smo doživeli javne teološke spopade med kardinali, kar je bilo še do nedavna tabu. Ni namreč reforme, ni napredka v občestvu, če ni zdrave kulture komuniciranja in svobode govora.

Veliki nauki prihajajo iz Rima poslednje čase. Hvala Bogu za papeža Frančiška.

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


24 KOMENTARJI

  1. Žalostno, ampak nekateri duhovniki hvalijo stanje, da lahko neka skupina odkrito zagovarja svoja stališča, ki so v nasprotju z jasno izraženim in utemeljenim naukom Cerkve. In to utemeljujejo z vrednoto dialoga – kot da je dialog vrednota sama po sebi, kot da ni dialog kvečjemu pogojna vrednota, če preko njega lahko laže pridemo do resnice!

    Če se preko takega “dialogiziranja” širijo lažni nauki, a to je samo neka postranska škoda, ki jo moramo pač vzeti v zakup, da bo Cerkev “sinodalna”? Potemtakem imajo tudi objektivno napačna stališča svojo vrednost, ker se preko njih vzpostavlja dialog? Potemtakem lahko žalujemo za izginotjem arijanizma, monotelizma, monofizitizma in podobnih antičnih herezij?

    Če pa se že omenja antične sinode, je treba tu reči, da je bil cilj vseh cerkvenih očetov tedanje herezije pobiti, skratka najti resnico. Za nikogar od njih ni bil dialog vrednota sama po sebi. Danes se ne nahajamo v takem stanju; na vsa vprašanja, ki jih danes skušajo kasperjanci aktualizirati, je Cerkev že podala jasen in definitiven odgovor!

    • (G. ‘Demaistre’, pogrešam in si želim več Vaših posegov med komentarji 🙂 Takole, za protiutež oz. korekcijo tega, kar slišimo in beremo kot “sodobno in napredno”. Skratka: za boljši občutek nas, “zadrtežev” in “farizejev”.)

      • Jaz ne vem, kdo koga vidi kot “zadrteža” ali “farizeja”. Mislim, da so take samo označbe popolnoma nepotrebne.

      • Ga. Marta, se lepo zahvaljujem za pohvalo, se vključujem kot mi dopušča čas in glede na pomembnost teme.

        Glede obkladanja s “farizeji” pa nima smisla izgubljati besed. Če nekdo ne zna drugega kot govoriti o tem, da se je Jezus vendar družil z grešniki (pri tem pa seveda vedno pripravno pozabi dodati, da Bog ljubi grešnike, ne pa greh) in da smo zagovorniki cerkvenega nauka samo neki novodobni “farizeji”, največ pove o pomanjkanju lastnih argumentov, ki jih zato mora nadomeščati z čustveno retoriko.

    • Jaz se pa ne strinjam s komentarjem. Mislim, da je dialog zelo potreben. In to zato, ker ne vemo še čisto natančno, kje se herezija, ki nas trenutno tare, skriva. Lahko tudi, da ima “več glav”.
      Teh 15 bolezni kurije je gotovo problem. S pogovori, se te bolezni razgalijo, potem se lahko začne zdravljenje.
      Ravno tako ne poznamo vseh mehanizmov, ki nekoga pripeljejo v homoseksualnost in podobno. Gotovo nosijo velik delež krivde vzgojni odkloni, permisivni ali pa brezčutno avtoritarni. Tako, da dialog je potreben.

      • Dialog ima svojo vrednost. Toda recimo: o matematičnih aksiomih nič več ne razpravljamo. Tako je – in pika. Nekako tako jaz razumem dogme: dokler se jih držimo, (še) nismo heretiki (upam vsaj!). Težavo pa vidim, ko ne vem(o) več, komu pravzaprav zaupati, da nas res uči in razglaša Cerkvene dogme (ne pa svojih interpretacij).

        • Pa saj ne gre za dialog o spremembah nauka. Vsaj jaz pri p. Cestniku nimam tega občutka.

          Ja, Ok, Kasper. Tukaj so tudi meni stvari sumljive in glede progresistov mislim, da ima g. Kerže utemeljene pomisleke.
          Nikakor pa ne podpiram izključevalne drže in zavračanja dialoga.

          • Ali to, da bi ljudje v stanju smrtnega greha lahko pristopali k obhajilu ni bistvena sprememba v dosedanji tradiciji Cerkve?

            Dejansko je še več kot le sprememba nauka, taka sprememba pomeni namreč, da je cerkveni nauk nepomemben oz. v nekaterih situacijah celo škodljiv! Pomeni nasprotje med doktrino in pastoralo, o čemer v drugem članku lepo piše dr. Kerže. Absurdnost take trditve je dovolj jasna sama po sebi, Cerkev bi s tem prišla v nasprotje s samim seboj!

            Izvori homoseksualnosti pa so v tem kontekstu popolnoma nepomembni. Kakršnikoli že so, ostajajo homoseksualne spolne prakse inherentno grešne. To nas uči božja beseda in vse cerkveno učiteljstvo. Kar pa seveda ne pomeni, da homoseksualcev kot oseb ne bi smeli ljubiti kot vseh ljudi in jim pomagati na njihovi poti.

          • Dokler ni zavzemanje za obhajilo ponovno poročenim spoznano za herezijo, bo dialog najbrž potreben. Ne vem, zakaj bi ga zavračali ali se ga bali. V dialogu se ponavadi izlušči resnica, zato postanejo stališča zvestih še veliko bolj jasna in očitna.

    • Nihče ne predlaga in zagovarja ali celo malikuje dialoga kot vrednoto samo na sebi:je pa skupno iskanje moči argumentov namesto argumenta moči=nadmoči mnogo bolj primerno orodje za “pobijanje herezij” in vsakovrstnih zablod in zmot ali celo samo nespametnih nesporazumov…kot pa je bilo v dosedanji zgodovini žive! Cerkve in človeštva nasploh katerokoli drugo znano orožje. Zato želim,da ostanemo do nadaljnega pri njem in,da vsi pazimo tudi na nepotrebno ostrino ali celo nasilnost vseh naših besed tukaj ali kje drugje.

  2. Načeloma dober članek a menim da preveč v modernističnem duhu.
    Bolj priporočam branje odličnega članka g. Iva Keržeta.

  3. Rad bi opozoril na eno malo zavajanje.
    Papež ne živi v hostlu, ne prehranjuje se v menzi. Živi v hotelu kjer ima zagotovljene vse komoditete. V hotelu, ki ima marmornata tla, pozlačene baročne mizice, stražo pred vrati, natakarje in stropove visoke 4 metre. Ima lastno mizo v restavraciji, sobo, zasebne prostore in kapelo, ki je cerkev. V borni menzi pa ne manjka vina, šampanjca, krožniki so moderni, pravokotni, vsak ima pri obroku lahko tudi po tri kozarce pri krožniku,… Papež je dober jedec. Tudi sam je rekel, da to ni bila odločitev zaradi nerazipnosti ampak osebne svobode. Papež je papež tako kot vsi ostali ima tudi Frančišek svoj dvor.

    Kljub temu da se vozi v manjših avtih se prevaža tudi s helikopterjem.

    Glede spreobrnjenja papeštva bom pa raje tiho. Cestnik je tukaj enostavno ideološki. Vsi vatikanisti, ki nekaj veljajo, so že davno nakazali da je Frančišek veliko bolj avtoritativen od prejšnjih papežev in dela precej svojeglavo. Konec koncev se je tudi nekajkrat opekel na ta račun, a o tem p. Cesnik seveda ne bo pisal… mit novih binkoštih 2015 naj zasije v vsej moči, preden splahni, kakor so splahnele vse sanje o novi pomladi, od 1970 do 2014.

    Glede bojev med kardinali bi pa res rad videl da podobno kot sv. Nikolaj heretika Arija en škof vstane pa kard. Kasperju primaže eno vzgojno, javno in boleče. Iz čiste ljubezni do Kristusa.

    • Še huje, ne samo s helikopterji, papež se prevaža z letali, na njih ima celo pogovore z novinarji! Kakšno razkošje! Mogoče celo uporablja kašen laptop!

      Kar se tiče bivanja … po mojih informacijah živi v Domu Sv. Marte … Funkcija Doma Svete Marte je mjesto stanovanja kardinala koji sudjeluju na konklavama, služi i kao dom za sve goste koji obavljaju nekakav posao pri Svetoj Stolici. Sama zgrada je svojevrsni hotel koji sadrži oko 120 spavaćih soba i urede za svakog prelata. Svaki od apartmana ima dnevnu sobu sa stolom, tri stolca, dva ormara, spavaću sobu, kupaonicu, telefon i satelitsku televiziju. http://hr.wikipedia.org/wiki/Domus_Sanctae_Marthae

  4. Bojim se, da bi pravoverni in “ortopraksni” latinci (taki, ki na Hrvaškem govorijo: “Samo jezik latinski Boga hvali istinski!”) tegale svojega poglavarja najraje skurili na grmadi, če bi smeli… Ja, sploh, ker je dregnil v osje gnezdo cerkvene pozlate, škrlata in podobnih baročnih neslanosti.

    • G. Dizma, ne vem od kod vam ideja, da katoličani o dejanjih aktualnega svetega očeta ne bi smeli reči kritične besede. To velja seveda za vse, ki ste se tako ostro odzvali na Katolikov komentar.

      Posebno je to zanimivo še v zvezi s tem, ker so marsikateri, ki zdaj zastopali to mnenje (govorim na splošno) včasih znali biti še kako ostri do papeža Benedikta in njegovega stila papeževanja. Vsi verni katoličani smo dolžni spoštovati papeško funkcijo, priznavati njegove prerogative in moliti zanj. A to še ne pomeni, da moramo ploskati vsaki potezi, ki jo aktualni papež naredi. In na tem mestu je bilo potrebno opozoriti, da so nekatera vznesena govoričenja, češ da je s Frančiškom papeštvo šele postalo zares krščansko, da je Cerkev šele zdaj odkrila ponižnost in milost ipd. preprosto nesmiselna oz. ideološka zavajanja.

      Glede baročne “navlake” pa samo tole: današji milijonarji sedijo v majicah na mehkih zofah, ne pa na neudobnem trdem baročnem pohištvu.

  5. Kje ste vi videli, da sem v tem prispevku kritiziral papeža? Bedasto se mi zdi edino to, da p. Cestnik zavaja ljudi z nekimi hostli, menzicami in delavskimi avtomobili.
    Nehajte si ustvarjati paralelne svetove.

    Dizma, ti se pa nehaj delati pametnega o stvareh o katerih nimaš pojma, da ne boš končal v peklu kakor Luter.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite