Ob dejstvu, da so nasprotniki Družinskega zakonika (v nadaljevanju: zakonik) vložili v Državni zbor zahtevo za razpis referenduma o tem zakoniku, je potrebno o problematičnosti zakonika (v zdajšnjem besedilu) oziroma o posameznih členih v njem odkrito in jasno spregovoriti.
1.
V zakoniku je vrsta dobrih rešitev, žal pa sta – navkljub predlogu pobudnikov referenduma in nekaterih opozicijskih strank v prejšnjem sklicu parlamenta za njuno črtanje iz besedila zakonika – ostala v njem (vsaj) dva sporna člena, in sicer 2. člen v povezavi s 5. členom, ki redefinira pojem družine in drugi ter tretji odstavek 217. člena, ki istospolno usmerjenim omogočata posvojitev otrok(a), če je eden od istospolnih partnerjev biološki starš, ali pa je posvojitev v dobro otroka. Na prvi pogled se zdi, da navedena člena v ničemer ne ogrožata pravic drugih (denimo heteroseksualcev), pa vendar in v resnici temu ni tako. Gre namreč za člena, ki posegata v tradicionalno podobo družine oziroma za člena, ki korenito spreminjata dosedanja družinska razmerja.
Zato ni naključje, da sprožata upravičene pomisleke in razdvajata slovensko javnost. Brez vsakršnega dvoma sem tudi jaz na strani tistih, ki nasprotujejo zakoniku v zdajšnjem besedilu: nasprotujem mu predvsem zato, ker zakonik z izenačitvijo položaja in pravic istospolnih parov s pravicami heteroseksualnih parov relativizira naravno podobo družine in njen sociološki pomen. Vse to pod pretvezo, da tradicionalna sestava družine (moški-oče, ženska-mati, otrok) še ni zagotovilo za zdrav otrokov razvoj (kljub določenim problemom in težavam, s katerimi se tradicionalne družine v današnjem času nedvomno srečujejo, gre seveda za skrajno neresno in tudi sprevrženo trditev) in pod pretvezo, da otroci v istospolnih skupnostih ne uživajo enakih pravic, kot otroci v heteroseksualnih skupnostih, čeprav je povsem jasno, da imajo otroci v istospolnih skupnosti že sedaj vse pravice, tako materialne kot tudi vse druge pravice, ki jim po (naravnem in siceršnjem) pravu pripadajo.
2.
V izogib zmotnemu sklepanju naj povem, da sicer nisem za diskriminiranje istospolnih parov na preostalih področjih (temeljna pravica vsakogar je, da živi v skladu s svojo vestjo, čustvi in hotenji), zdi se pa zmotno, da bi istospolni pari imeli v zvezi z otroki enake možnosti kot heteroseksualni pari. Temu ne kaže nasprotovati zaradi strahov in predsodkov, temveč zaradi prepričanja, da okolje, v katerem prevladuje vrednota tradicionalne družine (oče, mati, otrok), za tako korenito spremembo enostavno ni pripravljeno. Vprašanje tudi je, če sploh kdaj bo.
Res je sicer, da bi na formalni ravni izenačitev pravic istospolnih skupnosti s heteroseksualnimi odpravila določene ovire (denimo uveljavila pravico otrok do dedovanja po krušnem staršu tudi v istospolnih skupnostih), vendar bi na »vsebinski« ravni tovrstna izenačitev pravic lahko prinesla tudi škodljive posledice: ne samo (živečim oziroma posvojenim) otrokom v istospolnih skupnostih, ampak tudi v širšem družbenem okolju, ki takšno rešitev očitno (tudi in nenazadnje z zahtevo po referendumu) zavrača.
Kaže pa ob tem omeniti še nekaj, kar daje izpostavljenemu problemu dodatno razsežnost. Postavlja se namreč vprašanje, ali je istospolnost v resnici možno obravnavati enako kot heteroseksualnost oziroma povedano drugače, ali so istospolni pari – zaradi socioloških in drugih razlogov – v resnici upravičeni do uživanja enakih pravic ali privilegijev (kot so pravica do otroka denimo), kot jih imajo heteroseksualni pari? Vprašanje je še toliko bolj umestno ob ugotovitvi, da gre pri istospolno usmerjenih vendarle za določeno značilnost, ki se kaže predvsem v tem, da po naravni poti istospolna partnerja pač ne moreta spočeti (svojih) otrok (pa ni problem neplodnost). Ker in dokler je temu tako, sledi logični sklep, da istospolna skupnost ni in ne more biti v vseh vidikih izenačena in enakovredna heteroseksualni skupnosti.
3.
Zaradi trditev zagovornikov zakonika, ki nasprotnikom zakonika oporekajo pravni interes v tej zadevi (češ, da v zvezi s položajem istospolnih skupnosti nimajo podlage, ki bi opravičeval njihov pravni interes), je potrebno povedati, da je v ožjem pomenu besede in v neposrednem smislu pravni interes (pobudnikov referenduma) zagotovljen v 15., 44. in 53. členu ustave RS, v posrednem smislu pa v 22. členu ustave RS; njihov pravni interes v širšem pomenu besede pa je zaščita vrednot, na katerih sloni evropska in z njo tudi slovenska kultura, kot tudi ohranitev postulatov, ki izhajajo iz antropoloških spoznanj oziroma ugotovitev v preteklosti in sedanjosti. Med tovrstne postulate sodi tudi tradicionalna družina kot skupnost moškega (očeta), ženske (matere) in (njunih) otrok.
Res je, da obstajajo v našem okolju tudi drugačne »skupnosti odraslih oseb in otrok«, kot so tradicionalne družine (denimo istospolne skupnosti), vendar je prav tako res, da obstaja v našem okolju še marsikaj drugega (denimo biseksualci, transvestiti, itd.), pa je bržkone le malo ljudi (tudi in nenazadnje med zagovorniki zakonika), ki bi brez vsakršnih pridržkov in nasprotovanja pristali na vsestransko afirmiranje biseksualcev, transvestitov in drugih specifično spolno usmerjenih ljudi v družbi. Poleg tega v tretjem odstavku 15. člena ustave RS piše, »da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava.« Iz citiranega jasno izhaja, da področje zasebnosti posameznika vendarle ni tako nedotakljivo, kot se zdi na prvi pogled oziroma da obstajajo »primeri in okoliščine«, ko se zasebnost posameznika lahko postavi pod vprašaj, če se tako izrazim. Govoriti, češ da je tovrstno »vdiranje« v zasebnost posameznika ali posameznikov uveljavljanje (ali poskus uveljavljanja) neke ideologije, se ne zdi le pretirano, temveč tudi skregano z logiko delovanja pravne države.
4.
Če odmislimo spornost 5. in 217. člena zakonika zaradi vsebine ali dikcij(e) teh členov, je omenjeni zakonik sporen tudi zaradi nedoslednosti oziroma mešanja pojmov »zakonske zveze, zunajzakonske skupnosti, partnerske skupnosti in zunajpartnerske skupnosti«. Mešanje navedenih pojmov ni sporno samo zato, ker avtorji zakonika umeščajo istospolne pare med partnerske skupnosti (kakor, da bi pri zakonskih zvezah in zunajzakonskih skupnosti ne šlo za partnerske skupnosti) in s tem zavajajo javnost, temveč tudi zato, ker (avtorji zakonika) z uporabo ali mešanjem teh pojmov skušajo prikriti njihov namen, in sicer, da bi tudi istospolno usmerjenim, tako lezbikam kot homoseksualnim moškim, omogočili možnost nadomestnega starševstva z biomedicinsko pomočjo (ko bi bilo slednje tudi zakonsko dovoljeno). Verjetno ni potrebno posebej poudariti, da je starševstvo z biomedicinsko pomočjo že sedaj tesno povezano tudi z ekonomsko računico oziroma da se v ozadju tovrstne pomoči skrivajo ekonomski interesi določenih lobijev, ki želijo na ta način dodatno (za)služiti.
V izogib zmotnim interpretacijam, je v zvezi s tem potrebno povedati tudi to, da kritika nasprotnikov zakonika ne temelji na oceni, da istospolni pari ne bi mogli dobro ali celo vzorno skrbeti za otroka, temveč na ugotovitvi, da vrsta strokovnih raziskav in zlasti izkušnje heteroseksualnih družin kažejo, da otrok za svoj zdrav ter uravnoteženi razvoj potrebuje ob sebi moški in ženski profil vzgoje oziroma vzorec obnašanja, ki je lasten samo moškemu in ženski v vsej njuni različnosti. Povsem jasno je, da so tega deležni tudi otroci iz hetersoseksualnih zunajzakonskih skupnosti in rejniških družin, pod določenimi pogoji oziroma občasno (ko in kadar so v stiku z drugim staršem) pa tudi otroci zunajpartnerskih ali enostarševskih družin, ki jih nihče (kakor se pogosto napačno interpretira) ne postavlja pod vprašaj. Ni namreč nobenega razloga, da bi jih, saj je vsakomur jasno, da imajo otroci iz enostarševskih družin (če ni posebnih razlogov oziroma zakonsko postavljenih omejitev) vsaj občasni, če že ne tudi redni stik z ločenim staršem in s tem možnost celostne vzgoje.
5.
V predstavljanju stališč zagovornikov zakonika je med drugimi argumenti možno »najti« tudi vrsto argumentov, ki to sploh niso (ko določeni vztrajno slepomišijo z neresnimi komentarji oziroma trditvami). Eden takšnih je denimo mnenje ali celo trditev v slogu, češ da bi otroci v istospolnih skupnostih živeli bolje kot v heteroseksualnih družinah oziroma skupnostih (v nadaljevanju: heteroseksualna skupnost). Tu je potrebno jasno povedati, da nasprotniki zakonika nismo nikoli trdili in ne trdimo, da je v heteroseksualnih skupnostih vse idilično, trdimo pa, da ni dokazov, ki bi potrjevali domnevo, da bi imeli ali imajo otroci v istospolnih skupnostih boljše ali ustreznejše pogoje od tistih, ki jih imajo v heteroseksualnih skupnostih, navzlic dejstvu, da se za zidovi hetersoseksualnih skupnosti marsikaj negativnega dogaja. Tudi, če je temu tako, to namreč še ne pomeni, da se v istospolnih skupnostih ne dogaja (ali ne bi dogajalo) podobno. Dovolj je slediti tako imenovani črni kroniki v medijih za ugotovitev, da primeri alkoholizma, nasilja in drugi škodljivi pojavi niso navzoči le v hetereseksualnih skupnostih in enostarševskih družinah, ampak tudi v istospolnih skupnostih. Kdor meni, da teh pojavov v istospolnih skupnostih ni (ali ne bi bilo), je res naiven.
V zvezi s tem pa kaže izpostaviti še nekaj, to namreč, da bi se spornosti posvajanja otrok v istospolnih skupnosti (kot to določata drugi in tretji odstavek 217. člena zakonika) morali zavedati tudi in predvsem heteroseksualno usmerjeni, ki zagovarjajo zakonik. Ne le zato, ker z zagovarjanjem te možnosti istospolne skupnosti idealizirajo oziroma jim dajejo večjo vlogo, kot jo v resnici imajo, ampak tudi zato, ker s tem podcenjujejo lastno spolno usmerjenost in starševsko vlogo, ki jim jo je narava namenila. Če omenjenim (heteroseksualcem) podcenjevanje lastne spolne usmerjenosti in starševske vloge ustreza, je to pač njihova stvar, dejstvo pa je, da je v njihovem ravnanju možno prepoznati (tudi) svojevrstno sprevrženost, ki je značilna za tiste, ki si domišljajo, da je naravne danosti in z njimi povezane tradicionalne vrednote možno brez moralnih zadržkov spreminjati oziroma kadar in kakor se komu trenutno zdi. In kar je pri tem najbolj zanimivo in paradoksalno, počnejo to v imenu enakih pravic, ki jih sicer drugim (denimo nasprotnikom zakonika) oporekajo.
6.
V kontekstu obravnave zakonika oziroma spornih členov v njem, je zanimiv tudi članek iz leta 2009, ki ga je objavil (v časopisu Finance) prof. dr. Matjaž Gams v času nastajanja zakonika in govori o problematiki posvajanja otrok v istospolnih skupnostih in istospolnem rejništvu. Naj ga v skrajšani in nekoliko dopolnjeni različici predstavim, kot sledi:
V razvitem zahodnem svetu je med pomembnimi znanstvenimi smermi kognitivna psihologija. Za razliko od ideje, da se človek rodi neobremenjen in se lahko nauči česarkoli in postane karkoli, kognitivna psihologija vidi človeško delovanje (vključno z ekonomijo) kot širok nabor prilagoditev sposobnosti z namenom evolucijskega uspeha. Preprosto povedano – spola se med seboj privlačita, ker imata funkcijo ustvarjanja potomcev in prenos genov v naslednje generacije. Tisti brez omenjenih lastnosti so že izumrli, ali pa še bodo. Knjiga Martina Dailyja in Margo Wilson (The Truth about Cinderella: A Darwinian View of Parental Love) navaja vrsto študij, v kateri dokazuje, da bistveno bolj skrbimo za otroke, če smo z njimi genetsko bližje. Iz policijskih kartotek je denimo razvidno, da je poškodba otrok s strani očimov ne za nekaj 10 odstotkov, ampak za nekaj 100 odstotkov bolj verjetna kot s strani očetov.
V nekaterih slovenskih medijih je bilo možno opaziti mnogo statistik, ki so dokazovale, da so otroci v reji celo na boljšem kot pri svojih starših, le poredkoma pa je bilo opaziti tudi kakšno nasprotno mnenje. Pomanjkljivost teh statistik se kaže predvsem v tem, da so zaobjele le neurejene družine, kjer so npr. prevladovali alkohol, droge, nasilje. Odvzetje otrok skrajno nefunkcionalnim družinam statistično pokaže, da taki otroci dejansko živijo bolje v rejništvu. Primerjava normalno funkcionalne družine, v kateri je prisoten tudi občasen prepir in blage oblike nasilja, pa nesporno pokaže bistveno bolj ugodne statistične podatke za take otroke. O tem del slovenske stroke, medijev in javnosti pridno molči. Še več: prikrivajo se tudi na zahodu pogosto objavljani podatki, da so ciniki, nihilisti in strogi ateisti povprečno manj zdravi kot npr. verniki. Prav tako pri nas ni možno najti objave o tem, da so otroci statistično bolj zdravi, če živijo v družini z obema staršema, o čemer se lahko vsakdo prepriča že prek interneta. S stališča skrbi za otroke je stvar torej nesporna: Najbolje je živeti v normalni ali kolikor toliko normalni družini. Le v izjemnih primerih predvsem v nefunkcionalnih družinah je smotrno poiskati rejništvo. To pa je vsaj v implicitnem, če ne že eksplicitnem nasprotju s tezo, da otroci v istospolnih skupnostih ali celo v rejniških istospolnih družinah živijo enako dobro kot v hetersoseksualnih. V tej luči so trditve Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, da ni nobenih strokovnih argumentov proti posvajanju otrok v istospolnih zvezah (pa četudi le v omejenem smislu), bolj farsične kot faktualne narave.
Zadnja leta smo slovenski raziskovalci naredili kar nekaj analiz, ali istospolne skupnosti vplivajo pozitivno ali negativno na stanje v družbi. Ko smo opravili analize čez vse države sveta, je bil odgovor zelo jasen: države, ki že vrsto let obravnavajo istospolne skupnosti enako kot heteroseksualne skupnosti, negativno vplivajo na stanje v družbi, in kar je najbolj presenetljivo, tudi na demografsko rast v teh državah. Z morebitno uveljavitvijo zakonika, ki istospolnim skupnostim daje enak položaj kot heteroseksualnim, je pričakovati, da bo med take države sodila tudi Slovenija. Kljub temu, da v Sloveniji trenutno ni veliko istospolnih skupnosti, bi polnovredno sprejetje in vključenost teh skupnosti v družbo, ne samo spodbujalo njihovo množitev, temveč bi njihova polna vključitev v družbo še dodatno ogrozila tradicionalne vrednote v družbi. Niso samo naše študije pokazale nesporno odvisnost med stanjem v družbi in sistemom vrednot. Tudi The Economist je denimo objavil splošno sprejeto strokovno mnenje, da je za krizo vrednot v bivših komunističnih državah, kjer je seveda tudi Slovenija, najpomembnejši razlog za nezavidljivo stanje oziroma za padec vrednot po spremembi družbenega sistema.
Argumenti Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ali zagovornikov izenačitve položaja istospolnih skupnosti s heteroseksualnimi, se pogosto opirajo na dejstvo, da je precej držav zahodne Evrope tak zakon že sprejelo, da gre za načelno izenačitev vseh ljudi vseh spolov, da gre za svobodo, itd. Trdijo, da sprejetje takih rešitev ni pomenilo nobenih statistično opaznih kratkoročnih družbenih sprememb, kar strokovno seveda drži. Trdijo pa tudi, da je to v korist otrok, kar seveda strokovno ne drži.
7.
Pri podajanju argumentov »proti« zakoniku (v zdajšnjem besedilu), bi seveda nekaj manjkalo, če ne bi nekaj misli namenil(i) tudi argumentom »za« zakonik. Kot je bilo že povedano, so določeni argumenti oziroma trditve povsem na mestu in z vidika demokracije tudi dobrodošli (kot je to denimo trditev zagovornikov zakonika, da je zdajšnje besedilo zakonika kompromisna rešitev, itd.), vendar pa je med njimi tudi veliko takšnih, ki sprožajo dvome o njihovi utemeljenosti in upravičenosti. Naj med njimi izberem najbolj tipične oziroma tiste, ki jih zagovorniki zakonika (tako strokovna kot siceršnja javnost) največkrat omenjajo.
Prvi takšen argument je denimo trditev, češ da zakonik nikomur nič ne jemlje.
Res je, da zakonik nikomur nič ne jemlje, dejstvo pa je, da z morebitno uveljavitvijo, zlasti 217. člena, zakonik prinaša v pravnem in zlasti simbolnem smislu nekaj, kar je v nasprotju s tradicionalno podobo družine in vrednotami, iz katerih tradicionalna družina izhaja. Že to – pa seveda ne samo to – je več kot zadostni razlog za nasprotovanje zakoniku v sedanjem besedilu.
Drugi argument je v svojem bistvu povezan s prvim in se nanaša na trditev, da bi bila uveljavitev zakonika samo ureditev zatečenega ali že obstoječega stanja v istospolnih družinah.
Če odmislimo določen cinizem, ki veje iz te trditve, zatečeno stanje še ne pomeni, da ga je potrebno nujno podpirati oziroma mu dati pravno ali zakonsko veljavo. S podobno logiko bi lahko končno legalizirali tudi druge pojave v družbi (pedofilijo, uživanje drog, itd,), pa se to razumljivo ne naredi. Poleg tega bi pomenila morebitna legalizacija obstoječega stanja (v istospolnih skupnostih) tudi signal družbi, da je posvajanje otrok v istospolnih skupnostih (glej drugi odstavek 217. člena zakonika) nekaj pozitivnega, v posrednem smislu pa tudi in celo nekaj želenega. Izhajajoč iz tega, ne bi bilo nič presenetljivega, če bi bilo za zdajšnje zagovornike zakonika – po uveljavitvi tega zakonika – sprejemljivo in povsem normalno tudi to, da bi otroke, poleg istospolno usmerjenih, lahko posvojili tudi biseksualci, transvestiti in drugi specifično spolno usmerjeni. Te posvojitve bi kajpak – tako kot to počnejo v primeru posvojitev otrok znotraj istospolnih parov – opravičevali z nujnostjo preseganja tradicionalne oblike družine in jih prikazovali kot napredek v razvoju družbe, nasprotnikom takšnih posvojitev pa bi seveda pripisovali nestrpnost do drugačnih in nazadnjaštvo pri uveljavljanju pravic tistih, ki imajo specifična spolna nagnjenja.
Tretji argument, ki mu je potrebno oporekati, je trditev, da je (tradicionalna) družina le družbeni konstrukt in nič drugega.
Ta trditev je neločljivo povezana z vprašanjem, kaj družina v resnici je. Ko je govor o resnici (bodisi o resnici družine ali o kakšni drugi resnici), je potrebno jasno povedati, da ne obstaja več resnic, ampak samo ena resnica. Kljub temu, da je možno vsak družbeni pojav interpretirati na različne načine, to še ne pomeni, da gre za več resnic, ampak k večjemu za odseve ene resnice. Kajti črna barva je in bo ostala črna barva, bela barva pa bela. Ob predpostavki, da je heteroseskualna družina (tako tradicionalna, kot tudi kakšna druga) »skupnost komplementarnih oseb v najglobljem pomenu te besede«, to preprosto pomeni, da družina v antropološkem, sociološkem in še kakšnem drugem smislu niti slučajno ni konstrukt oziroma je, če parafraziram in uporabim primerjavo, po svojem (naravnem) počelu takšen konstrukt, kot so to denimo človekove pravice. Če bi pristali na tezo, da so družina ali pa človekove pravice konstrukt, bi namreč pristali na zanikanje človekove osebe in njegove biti v najglobljem smislu. V tem primeru bi vse izgubilo (družina, človekove pravice, itd.) svoj smisel in pomen. Seveda je popolnoma jasno, da bi bilo pristajanje na nekaj takega skregano z zdravo pametjo.
Četrti argument se nanaša trditev, da je pri obravnavi zakonika potrebno pravno formo (obliko) zakonika ločiti od njegove vsebine.
Gre seveda za argument, ki je vse prej kot to, je pa zato pokazatelj nečesa drugega. Ne kaže le na nesposobnost razumevanja bistva problema in na pravno nevzdržnost (op.p.: naloga prava je prav v tem, da vsebino prevede v pravno obliko), temveč kaže tudi na odsotnost uravnoteženega zaznavanja (percepcije) pojavov in dogajanj v (sodobni) družbi. Družba brez uravnotežene percepcije, je namreč podvržena relativizmu oziroma (nenačelnemu) pragmatizmu, ta pa že po svoji definiciji vodi v »razvrednotenje vsakršnih, ne le tradicionalnih vrednot«. Značilnost takšne družbe tudi je, da ni sposobna gledati na družbene pojave celostno in (raz)ločiti dobro od slabega, kot tudi to, da ni sposobna povezati posamezne pojme (tudi pravne denimo) v celoto oziroma ločiti temeljne pojme od manj pomembnih pojmov, ampak gleda nanje (na pojme) parcialno oziroma razpršeno. Ta nesposobnost povezovanja oziroma razločevanja pojmov, ki meji že na miselno zmedo in nima nobene zveze z izražanjem mnenja, se pogosto kaže tudi z uporabo dvojnih meril pri presojanju istih zadev, kot tudi in nenazadnje pri presojanju zakonika. Če vzamem za primer nesposobnost pri razločevanju pojmov v zvezi z zakonikom, je tipični primer tega denimo nesposobnost razločevanja (s strani zagovornikov zakonika) med istospolno usmerjenostjo in pravico istospolnih skupnosti do posvajanja otrok, kot to določa drugi odstavek 217. člena zakonika. Eno je namreč istospolna usmerjenost posameznika oziroma posameznice, ki ji nihče ne oporeka, nekaj povsem drugega pa je, da se istospolnim partnerjem dovoljuje (ali namerava dovoliti) posvojitev otroka.
Peti argument – in z njim zaključujem – je trditev, da se zaradi referenduma o zakoniku nesmiselno in nekoristno zapravlja denar davkoplačevalcev.
Še en argument, ki dokazuje nepoznavanje pomena neposredne in siceršnje demokracije. V demokraciji ima namreč oblast ljudstvo. Ta oblast se izkazuje na volitvah in na referendumu, ki je korektiv odločitvam izvoljenih predstavnikov ljudstva. Če se ljudstvo z določeno odločitvijo oblasti ne strinja – in z zakonikom v zdajšnjem besedilu se očitno ne – ima neodtuljivo pravico takšno odločitev referendumsko zavrniti in od oblasti zahtevati, da svojo odločitev spremeni. Res je sicer, da gre ali bo šlo pri referendumu o zakoniku za odločanje o občutljivem vprašanju, pa vendar je to žal – spričo trmastega vztrajanja avtorjev tega zakonika (Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve) – edina pot, da prejšnja oblast spozna svojo zmoto, nova oblast pa stori to, kar ljudje od nje pričakujejo, to je, da popravi oziroma črta 5. in zlasti 217. člen zakonika, ki istospolnim partnerjem dovoljuje posvojitev otrok. Če bi avtorji zakonika to storili že v času zakonodajnega postopka (kar bi bilo seveda najbolj modro, pa tega niso naredili, ker so vztrajali na politično-ideoloških motivih in zaradi njih ignorirali nasprotne trditve), potem referenduma gotovo ne bi bilo. Poanta referenduma je samo v tem, in ne v kakšnem strahu pred poplavo istospolnih skupnosti (s posvojenimi otroci ali brez njih), ki se že po zakonih narave ne morejo zgoditi, kaj šele, da bi se zgodile zaradi minljive ideologije njihovih podpornikov.
Glede stroškov referenduma pa naslednje: V primerjavi z zneskom denarja, ki se porabi za najrazličnejše neumnosti ali pa ponikne neznano kam, je strošek referenduma kaplja v morje. To velja še toliko bolj, ker se bo na tokratnem referendumu odločalo o izjemno pomembnem vprašanju. Seveda so še drugi argumenti zagovornikov zakonika, ki bi jih kazalo komentirati, a naj bo dovolj o tem.
8.
Za zaključek, naj podam še nekaj misli o siceršnjem poteku (pred)referendumske kampanje o zakoniku. Čeprav se prava referendumska kampanja še ni začela, je možno na podlagi »že videnega« reči, da se zdi referendumska »razprava« (na raznih portalih in tudi v drugih medijih) med zagovorniki in nasprotniki zakonika še kar vsebinska, je pa v njej zaznati tudi nevsebinskost in primere nestrpnosti, predvsem na strani zagovornikov zakonika, ki pri podajanju svojih argumentov ter stališč tudi žalijo in izzivajo nasprotno stran, tudi tako, da nasprotnikom zakonika očitajo to, kar so sami (denimo nestrpni), ali pa stvari, ki jih slednji niso rekli oziroma napisali …
Povzetek in sklep
Če odmislimo druge argumente, ki so bili navedeni v prispevkih oziroma komentarjih (zgoraj) in se osredinimo samo na najbolj pomembne argumente proti zakoniku, naj te argumente povzamem v ugotovitev, da je omenjeni zakonik, navkljub vrsti dobrih in ustreznih rešitev v njem, zaradi (določenih) členov, ki po eni strani redefinirajo pojem družine (glej 2. člen zakonika), po drugi strani pa izenačujejo položaj istospolnih zvez s heteroseksualnimi zvezami (glej 5. člen zakonika) in istospolno usmerjenim omogočajo posvojitev otrok(a), tako v primeru, če je eden od istospolnih partnerjev biološki starš (glej drugi odstavek 217. Člena zakonika), kot tudi v primeru, če bi posvojitev bila v otrokovo korist (glej tretji odstavek 217. člena zakonika), neprimeren za njegovo potrditev.
Neprimernost zakonika se ne kaže samo v tem, da navedeni členi (zlasti 5. člen in drugi odstavek 217. člena zakonika) preprosto ne sodijo v zakonik (ta naj bi namreč urejal le razmerja v heteroseksualnih družinah oziroma skupnostih v vseh različicah), ampak tudi v tem, da istospolnosti (in vse kar je z njo povezano) zaradi njene specifičnosti ne gre obravnavati skupaj s heteroseksualnostjo, saj gre pri istospolnosti (tako kot pri drugih posebnih spolnih nagnjenih) za posebno spolno nagnjenost, ki potrebuje ločeno zakonsko obravnavo oziroma ureditev od te, ki jo ponuja zakonik. Ni namreč nikakršnega utemeljenega razloga, da ne bi pravice (in obveznosti) istospolnih skupnosti ostale in se po potrebi dopolnile (vključno s pravico do dedovanja otrok v teh skupnostih po krušnem istospolnem staršu) v ali znotraj Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti (Uradni list RS, št. 65/2005, idr.). Skratka: na referendumu je potrebno zakonik nedvomno in odločno zavrniti.
Robert Hlede
