V okviru pričujoče predreferendumske kampanje ni mogoče prezreti določenih potez spornega Družinskega zakonika (DZak), ki pa postanejo dobro vidne šele, ko jih postavimo v filozofski okvir. Težko se je namreč znebiti vtisa, da DZak temelji na dualistični misli, ki ostro ločuje duševnost od telesnosti in je najbolj jano prišla do izraza v Platonovi filozofiji. Vse to pa, kot bomo videli, je najtesneje povezano z vprašanjem demokracije.
Platonov prezir do telesa
Znana je Platonova trditev, ki pravi, da je »telo ječa duše«. Telo je torej zanj nekaj zlega, duša pa nekaj dobrega. Prepričan je namreč bil, da ne le telo, pač pa vse, kar je materialno, je slabo, ker je spremenljivo, nestalno in torej nezanesljivo. Dobro pa je to kar ni materialno, ker je večno in zanesljivo: taka je tudi človekova duša. Ker sta si torej duša in telo v prav takem izključujočem razmerju kot dobro in zlo, potem sta za Platona ostro ločena, brez kakršnekoli bistvene povezave.
Telo v zakoniku
Naj upravičim ta skok v zgodovino filozofije z ugotovitvijo, da DZak predpostavlja točno tak odklonilen odnos do telesa, o kakršnem govori Platon. V osnovi DZak je namreč t.i. »gender theory«, ki pravi, da biološki spol, ki ga razodeva telo, se ne prekriva nujno z družbenim ali duševnim spolom (t.i. »gender«), ki ga posameznik živi v stikih z drugimi ljudmi. Ravno v okviru te teorije se namreč skuša utemeljiti upravičenost homoseksualnih, biseksualnih in transseksualnih nagnjenj, češ, da je npr. nekdo sicer biološko vzeto ženska, a na duševni ravni čuti (v danem trenutku) do drugih žensk tako kot moški. Za to teorijo vidimo, da je bistveno, da spolna danost lastnega telesa ne vpliva na spolno opcijo, ki jo ubere duša. Očitno je torej v ozadju tega pojmovanja ravno Platonova misel, da je »telo ječa duše«. Da je telo nekaj, na kar se duša ne sme ozirati, če želi biti resnično to, kar je. Od Aristotela dalje pa vemo, da je to Platonovo naziranje napačno, saj se duša ne nahaja v telesu kot kak zunanji opazovalec, pač pa ga v celoti prežema. Ko nas, denimo, začne boleti zob, naša duša ne motri te bolečine, kot bi opazovala kak zunanji pojav, temveč je v tem sama prizadeta: zaboli nas v sami duši. To velja za vsak del telesa, kar pomeni, da duša prežema telo v celoti.
Prezir do družine
Napačni platonski prezir do telesa se kaže v DZak tudi tam, ko le-ta izenačuje homoseksualno skrbništvo otrok s starševstvom, saj oboje strpa v skupno definicijo družine. V ozadju je znova predpostavka, da telesna, genetska vez med staršem in otrokom sploh ni pomembna, pač pa zadostuje ustrezna (t.j. ljubeča) duševna drža kateregakoli odraslega do otroka. Izrazita telesna sorodnost naj bi po tem razmišljanju ne bila podlaga izraziti duševni sorodnosti in s tem izraziti naklonjenosti do otroka. To je možno seveda trditi le iz dualističnega prepričanja, da telo in duša nista tesno povezana pojava.
Raztelešenost in totalitarizem
Vendar platonski prezir do telesa, ki je že pri Platonu vodil v homoseksualno pojmovanje ljubezni, o čemer obsežno poroča Platonov Simpozij, vsebuje drastični politični epilog: vodi namreč v totalitarizem. Vsi vemo, da je bila idealna država, kakršno si je zamislil Platon, zasnovana totalitarno. Povezava z omenjenim prezirom do telesa je na dlani. V trenutku, ko se v imenu tega prezira neha podpirati družina, ker je utemeljena na telesni vezi med staršem in otrokom, in se začne prispevati k njeni razgradnji s promoviranjem problematizacije lastnega spola ter starševstva, je cilj vsega tega lahko le eden: izničenje prostora zasebnosti, ki vodi v kolektivizacijo, kakršna je lastna totalitarni državi. Ko je družina razgrajena, namreč ni več nobenega prostora, v katerega bi se lahko človek zatekel pred javnim nadzorom. Tega se je dobro zavedal tudi Platon, zato je v svoji Državi določil, da je treba najprej izničiti družino, da ne bodo ljudje več vedeli kaj je moje in kaj je tvoje in bo tako postalo vse skupno, državno. Tudi v DZak je ta platonska poteza dobro vidna, saj v 181. členu, kot je znano, spreminja Centre za socialno delo v nekakšno družinsko tajno policijo, ki bo lahko naše otroke zasliševala po mili volji, ne da bi lahko starši kaj na to vplivali. Jasno je, da taka pooblastila pomenijo grob udor države v zasebnost družinskega življenja in s tem razodevajo totalitarno naravo DZak in njeno zastrašujočo skladnost z logiko platonizma.
Skratka, platonski totalitarizem, ki ga je komunizem skušal uresničiti s socialno revolucijo, se sedaj skuša doseči s homoseksualno ideologijo in z DZak. Zato v nedeljo v imenu demokracije odločno in ponosno glasujmo PROTI zakoniku.
Foto: Wikipedia
