Referendum o demokraciji

17

V okviru pričujoče predreferendumske kampanje ni mogoče prezreti določenih potez spornega Družinskega zakonika (DZak), ki pa postanejo dobro vidne šele, ko jih postavimo v filozofski okvir. Težko se je namreč znebiti vtisa, da DZak temelji na dualistični misli, ki ostro ločuje duševnost od telesnosti in  je najbolj jano prišla do izraza v Platonovi filozofiji. Vse to pa, kot bomo videli, je najtesneje povezano z vprašanjem demokracije.

Platonov prezir do telesa

Znana je Platonova trditev, ki pravi, da je »telo ječa duše«. Telo je torej zanj nekaj zlega, duša pa nekaj dobrega. Prepričan je namreč bil, da ne le telo, pač pa vse, kar je materialno, je slabo, ker je spremenljivo, nestalno in torej nezanesljivo. Dobro pa je to kar ni materialno, ker je večno in zanesljivo: taka je tudi človekova duša. Ker sta si torej duša in telo v prav takem izključujočem razmerju kot dobro in zlo, potem sta za Platona ostro ločena, brez kakršnekoli bistvene povezave.

Telo v zakoniku

Naj upravičim ta skok v zgodovino filozofije z ugotovitvijo, da DZak predpostavlja točno tak odklonilen odnos do telesa, o kakršnem govori Platon. V osnovi DZak je namreč t.i. »gender theory«, ki pravi, da biološki spol, ki ga razodeva telo, se ne prekriva nujno z družbenim ali duševnim spolom (t.i. »gender«), ki ga posameznik živi v stikih z drugimi ljudmi. Ravno v okviru te teorije se namreč skuša utemeljiti upravičenost homoseksualnih, biseksualnih in transseksualnih nagnjenj, češ, da je npr. nekdo sicer biološko vzeto ženska, a na duševni ravni čuti (v danem trenutku) do drugih žensk tako kot moški. Za to teorijo vidimo, da je bistveno, da spolna danost lastnega telesa ne vpliva na spolno opcijo, ki jo ubere duša. Očitno je torej v ozadju  tega pojmovanja ravno Platonova misel, da je »telo ječa duše«. Da je telo nekaj, na kar se duša ne sme ozirati, če želi biti resnično to, kar je. Od Aristotela dalje pa vemo, da je to Platonovo naziranje napačno, saj se duša ne nahaja v telesu kot kak zunanji opazovalec, pač pa ga v celoti prežema. Ko nas, denimo, začne boleti zob, naša duša ne motri te bolečine, kot bi opazovala kak zunanji pojav, temveč je v tem sama prizadeta: zaboli nas v sami duši. To velja za vsak del telesa, kar pomeni, da duša prežema telo v celoti.

Prezir do družine

Napačni platonski prezir do telesa se kaže v DZak tudi tam, ko le-ta izenačuje homoseksualno skrbništvo otrok s starševstvom, saj oboje strpa v skupno definicijo družine. V ozadju je znova predpostavka, da telesna, genetska vez med staršem in otrokom sploh ni pomembna, pač pa  zadostuje ustrezna (t.j. ljubeča) duševna drža kateregakoli odraslega do otroka. Izrazita telesna sorodnost naj bi po tem razmišljanju ne bila podlaga izraziti duševni sorodnosti in s tem izraziti naklonjenosti do otroka. To je možno seveda trditi le iz dualističnega prepričanja, da telo in duša nista tesno povezana pojava.

Raztelešenost in totalitarizem

Vendar platonski prezir do telesa, ki je že pri Platonu vodil v homoseksualno pojmovanje ljubezni, o čemer obsežno poroča Platonov Simpozij, vsebuje drastični politični epilog: vodi namreč v totalitarizem. Vsi vemo, da je bila idealna država, kakršno si je zamislil Platon, zasnovana totalitarno. Povezava z omenjenim prezirom do telesa je na dlani. V trenutku, ko se v imenu tega prezira neha podpirati družina, ker je utemeljena na telesni vezi med staršem in otrokom, in se začne prispevati k njeni razgradnji s promoviranjem problematizacije lastnega spola ter starševstva, je cilj vsega tega lahko le eden: izničenje prostora zasebnosti, ki vodi v kolektivizacijo, kakršna je lastna totalitarni državi. Ko je družina razgrajena, namreč ni več nobenega prostora, v katerega bi se lahko človek zatekel pred javnim nadzorom. Tega se je dobro zavedal tudi Platon, zato je v svoji Državi določil, da je treba najprej izničiti družino, da ne bodo ljudje več vedeli kaj je moje in kaj je tvoje in bo tako postalo vse skupno, državno. Tudi v DZak je ta platonska poteza dobro vidna, saj v 181. členu, kot je znano, spreminja Centre za socialno delo v nekakšno družinsko tajno policijo, ki bo lahko naše otroke zasliševala po mili volji, ne da bi lahko starši kaj na to vplivali. Jasno je, da taka pooblastila pomenijo grob udor države v zasebnost družinskega življenja in s tem razodevajo totalitarno naravo DZak in njeno zastrašujočo skladnost z logiko platonizma.

Skratka, platonski totalitarizem, ki ga je komunizem skušal uresničiti s socialno revolucijo, se sedaj skuša doseči s homoseksualno ideologijo in z DZak. Zato v nedeljo v imenu demokracije odločno in ponosno glasujmo PROTI zakoniku.

Foto: Wikipedia

17 KOMENTARJI

  1. Dobro napisano in argumentirano. Nekoliko pa me je zmotil zadnji odstavek, ker imam občutek, da gre za “argument snežene kepe”: v stilu “če greš ven brez kape, boš staknil pljučnico in boš moral v bolico.” Lahko, seveda, ni pa nujno. Sem proti zakoniku iz cele vrste razlogov, a argument se mi zdi šibak. Neželene posledice sprejetja zakonika o katerih je govora (totalitarizem) bi bile vidne šele čez čas, pa še to ne nujno.

    • Če se strinjamo, da razgradnja družine nujno vodi v totalitarizem, potem ima DZak po nujnosti totalitarizem za svoj efekt. Če družine ni več, ni več zasebnosti in če zasebnosti ni več je vse javno. Mar ne?

      • Morda. Dzak ima LAHKO totalitarizem za posledico. Sicer se strinjam z napisanim, vse lepo in prav, ampak opisani “efekt” je po mojem preveč dolgoročen in sploh ni nujno da se zgodi, saj npr. če bo zakonik sprejet (pa upam da ne bo)še ne pomeni, da bomo v deset letih živeli v totalitarni državi. Razmišljanje je po teoretični plati pravilno, a se mi ga zdi nekoliko nespametno uporabljati kot argument, saj izpade kot “pretiravanje” oziroma argument iz strahu.

  2. Gospod Ivo, lepo ste zapisali. Sam imam sicer drugačno mnenje in za tem ne vidim filozofije, temveč vidim nebrzdane strasti. Te nebrzdane strasti ali po krščansko grehi zmaličijo dušo in telo, človeka zelo zavrejo na njegovem razvoju k Božji podobnosti. S prispodobo zapišem, da se tak človek v svojem razpadu rajši zapre v garažo, kot dviga v nebo.

    Čustva in telo so v redu, vendar mora človek imeti nadzor!

  3. Uh, spet strašne teorije zarote, pa še starega dobrega Platona je gospod Kerže porinil zraven! Kdo pa je v ozadju DZak, gospod Kerže? Iluminati ali bilderbergovci?
    Poleg tega pa: ali je bila t. i. sveta družina utemeljena na telesnih vezeh med staršema in otrokom?

    • Spoštovani, v ozadju DZak je “samo” nekdanje Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki ni uspelo praktično z nobenim zakonom. Vzrok je bil v večini primerov podoben kot je pri DZak.

      Brez analize stanja in kolikor toliko plodne, demokratične razprave se je šlo v predlog zakona. Ko je zaradi spoštovanja postopka predlog moral priti v razpravo, so se pa predlagatelji postavili na okope in iz pozicije argumenta moči branili svoje besedilo.

      Tako je bilo z zakoni, ki so padli na superreferendumu in tako bo tudi z DZak.

      Pri branjenju slabo napisanega zakona so zelo priročne izjave o spoštovanju človekovih pravic, ki to niso. Kakor hitro neki družbeni skupini priznaš pravice, ki ji ne pripadajo niti po naravnem niti po pravnem zakonu, jo zmanipuliraš. To je pa vsa ideja tega zakonika. Da se neko relativno marginalno družbeno skupino, ki si je zlobirala nesorazmerno družbeno moč, za vekomaj priklene na svojo politično opcijo. Ali celo, da postane politična opcija.

      Nič manj ni zmanipulirana takoimenovana stroka. Kakšna stroka pa je to, ki se tako enoglasno strinja o nečem, kar sploh še ni nihče od njih raziskal. Kako uspete sploh kupiti tako neumnost. Kakor sem jaz uspel razbrati iz vseh izjav nekih društev in zbornic, se strinjajo predvsem v tem, da so vsi prebrali iste tuje članke in da so jih razumeli približno enako. Seveda, politika, ki tako neumnost kupi, “stroko” za vekomaj priklene na svojo politično opcijo.

      Še lažji zalogaj so kruhoborci, poimenovani estrada. S štosi na isto temo se selijo iz konvencij političnih strank na “gala” prireditve. Na Oskarjih, s katerimi tako radi primerjajo svojove Viktorje, jih ne bi najeli niti za to, da bi popolnjevali sedeže v dvorani, za čas, ko gre publika na WC. Starosti servilnega humorja je posejano seme bogato obrodilo sad. Roke, ki te hrani ne grizeš, kajne?

      Kako že pravi misel z juga. “Kud svi Turci tamo i mali Mujo.” Mogoče je pa v ozadju tega zakona samo milijon malih Mujic, ki so tako navdušeni, ko vetrc preko Alp prinese vonj po novem, po spremembah, po nečem drugačnem. Mali mujice ali benjamnini, ki so pripravljeni sprejeti vsako spremembo, da se le ne bi bilo njim treba spremeniti. Blagor politiki, ki ima v ozadju tako razmišljajoče ljudstvo.

  4. A res ne znamo poiskati kaksen pameten argument, da moramo iskati neke rdece in homo teorije zarote?
    Ce bi ze zeleli iskati argumente v filozofski zgodovini, bi bilo se dobro poiskati se kaksen argument ali teorijo. Ker je groteksno brati argumentacije, iztrgane iz konteksta in brez poznavanja grske zgodovine. Ker ravno take pristop se bolj podziga tiste, ki se lahko samo se smejejo in potem nastanejo Viktorji.

    Platon je zivel v izrazito multiseksualni druzbi, ki se ni delila na moski in zenski princip, ampak na princip dominacije, hiearhije. Takrat je bila glavna penetracija in ne seksualnost. In penetracija se je dogajala pod zgoraj navzdol, hierahicno. Torej visji slovi so penetrirali v nizje. Preferencna seksualna zadovoljitev se je zgodila med moskimi, saj je zadovoljitev lahko nastala le s penetracijo, cesar ne bi bile zenske sposobne. Zato tudi niso imeli problemov z incestom, bestialnostjo, pedofilijo.

    Evolucijsko se je to razvilo kot kotracepcijski mehanizem, saj je bila grska civlizacija ena redkih, ki je lahko zagotavljala socialno varstvo zunaj “naravnih” mehanizmov, torej mnozenje otrok. Zato so raje spolno slo usmerili v analno penetracijo, kot pa v reprodukcijo.

    Platon je zato teorijo utemeljil na tistem casu in prostoru. Vlecenje paralel je pa izrazito sibko, saj ignorira 3000 let dognanj znanosti. In ravno zato so Platonova dognanja se vedno le teorija in se pojavlja v zgodovini filozofske misli, ne v sodobni filozofij. Podobno kot so zgodovinsko pomembna parni stroj, ravna zemlja in alkemija.

    • Če bi bilo res kar trdite, da homoseksualnost pri Platonu ne temelji na njegovem zavračanju telesa, pač pa na omenjeni družbeni praksi, ali ni potem nenavadno, da Aristotel, ki poudarja združenost duše in telesa nastopa zoper homoseksualnost in v prid družine? Berite prve knjige Politike, v katerih podaja kritiko Platonovega koncepta Države…

  5. Zanimivo razmišljanje, čeprav morda malo “too far fetched”. Platon je preziral atensko demokracijo, ker je v smrt poslala njegovega učitelja Sokrata. Po drugi strani je cenil Sparto, ta je v peloponeški vojni porazila Atene, zato ni bilo težko šteti njene družbene ureditve za superiorno atenski. V Sparti je vladal sloj spartiatov, to so bili vojščaki-plemiči, država je člane tega vladajočega razreda odvzela družinam že pri 7 letih in sama prevzela skrb za njihovo vzgojo. In takšna Sparta je bila model za Platonovo državo.

    Tudi naši levičarski anarholiberalci razgrajujejo družino, ampak iz bolj banalnih razlogov, zaradi namišljenih pravic in svoboščin in zaradi kvazitolerantnosti. Poleg tega zaradi moralnega relativizma ne uvidijo, da uničujejo dva temeljna nosilca kultivacije značaja oziroma vzgoje srca, če se izrazim malo bolj poetično, to sta družina in vera. Brez kultivacije značaja pa vsaka družba postopoma postaja vedno bolj primitivna, vulgarna in podivjana, proces, ki ga lahko na lastne oči opazujemo v moderni slovenski družbi.

    • S to redukcijo Platonovega koncepta družbe na historično situacijo se težko strinjam iz razlogov, ki se jih že navajal “Alesu”. Glede banalnosti razlogov naših homo-aktivistov, pa bi rekel takole: ne trdim, da vedo kaj počnejo (je pa 181. čl. najmanj kar lahko rečemo sumljiv), a to kar počnejo jih po nujnosti vodi v Platona.

  6. Ales, ali je podpora že tako upadla, da se tako repenčiš?

    O kakšnih homofobnih teorijah govoriš?

  7. V stari Grčiji so se šli homoseksualnost le višji sloji, kar so filozofi tudi bili. Ostali niso imeli časa za to, garati so morali za preživetje in za oblastnike.

  8. CEPLJENJE IN ALTERNATIVNA PREHRANA****

    ** **

    ** **

    V času predreferendumske kampanje o spornem Družinskem zakoniku po
    internetu krožijo nasprotujoča si mnenja glede členov zakonika, ki določajo
    ukrepe za varstvo koristi otroka. Gre predvsem za nove pristojnosti centrov
    za socialno delo (centrov) in sodišč, ki jih do sedaj niso imeli.
    Predlagatelji in zagovorniki zakonika trdijo, da ta prinaša novosti, ki
    bodo odpravile pomanjkljivosti dosedanje ureditve varovanja koristi otroka,
    s tem ko centrom in sodišču podeljuje večje pristojnosti glede izvrševanja
    nujnih in drugih ukrepov. Med temi ukrepi je takojšen odvzem otroka s
    strani centra, nadzor izvajanja starševske skrbi, začasna odredba sodišča o
    ureditvi začasnega varstva koristi otroka, omejitev (pravic) starševske
    skrbi, odločitev o zdravniškem pregledu ali zdravljenju, odvzem starševske
    skrbi, ter odvzem otroka. Takšni ukrepi so seveda razumljivi in upravičeni,
    ko gre za resno ogroženega otroka, vendar ohlapna določila zakonika glede
    definicije ogroženosti in varstva koristi otroka omogočajo tudi takšno
    interpretacijo, da se omenjene ukrepe lahko uporabi proti staršem, ki
    otroka dejansko ne ogrožajo, ne posredno ne neposredno.****

    ** **

    Na okrogli mizi v podporo družinskemu zakoniku je sodnica na Vrhovnem
    sodišču dr. Mateja Končina Peternel obrazložila novosti, ki jih prinaša
    zakonik, med katerimi je tudi odločitev sodišča o zdravniškem posegu v
    nasprotju z voljo staršev, ki včasih iz verskih ali drugih prepričanj
    odločajo o različni prehrani otroka ali pa celo zavračajo različne
    zdravniške posege, s čemer otroka ogrožajo[1]. Na očitke, da takšni ukrepi
    omogočajo zlorabo pooblastil s strani državnih organov, saj bi država
    pridobila široka pooblastila tudi v nenujnih primerih, kot je npr.
    vegetarijanska prehrana otrok ali odklanjanje obveznega cepljenja, pa
    odgovarja, da mora biti za ukrep države v teh primerih dokazano, da je
    otrok resno podhranjen in zanemarjen in da so že izkazane resne posledice
    na njegovem zdravju[2].****

    ** **

    A kontradikcija med njenim govorom in odgovorom je očitna. Namen države ni
    le posredovanje v nujnih primerih, ampak tudi v primerih domnevne
    ogroženosti otroka. Med pogoji za izrekanje ukrepov za varstvo koristi
    otroka je namreč tudi domneva verjetnosti, da bo otrok utrpel škodo in je
    ta verjetnost posledica storitve ali opustitve staršev (DZ, 160. člen,
    drugi odstavek). V primeru vegetarijanstva se centri in sodišča verjetno
    res ne bi odločali za skrajni ukrep nujnega odvzema otroka, vendar je
    izkazan namen pripravljalca zakonika in splošno stališče stroke, ki
    vegetarijansko prehrano zavrača kot otroku neprimerno, dovolj, da se
    pristojni organi v takšnem primeru lahko odločijo za nujni ukrep, kot je
    zdravniški pregled v nasprotju z voljo staršev (in otroka!), ter nenujni
    ukrep, kot je nadzor starševske skrbi in/ali omejitev pravic starševske
    skrbi, kar lahko traja tudi eno leto. Neutemeljen in neprimeren poseg
    države v pravice staršev torej ni samo nujni odvzem otroka, pač pa tudi
    drugi ukrepi, s katerimi lahko država na podlagi tega zakonika starševske
    pravice dolgoročno omeji oz. omejuje.****

    ** **

    V katerih primerih starši s svojim ravnanjem otroka resno ogrožajo? Dr.
    Mateja Končina Peternel v omenjenem odgovoru navaja primere Jehovovih prič
    iz tuje sodne prakse, ko je pristojni organ odločil, da se pri hudo
    ogroženemu otroku kljub nasprotovanju staršev uporabi krvno transfuzijo.
    Naj javnost opozorim, da v medicini že nekaj časa obstaja izvrsten
    nadomestek krvi, ki ga uporabljajo Jehovove priče po vsem svetu. Ta
    nadomestek je v nekaterih pogledih celo boljši od krvne transfuzije, vendar
    se na splošno v medicini iz takšnih ali drugačnih razlogov (še) ni
    uveljavil. Kljub možnosti medicinske uporabe brezkrvne transfuzije in
    mnogim njenim prednostim pred krvno transfuzijo, so se oblasti odločile za
    prisilno krvno transfuzijo, čeprav je to v zelo hudem konfliktu z načeli in
    religioznim prepričanjem Jehovovih prič. Ali je bil ta poseg res nujen, kot
    trdijo oblasti? Koliko je še podobnih “nujnih primerov”, kjer obstaja
    alternativa, ter primerov, ki sploh niso nujni, pa jih stroka in zakonodaja
    določa kot take? Kako bi si v takšnih primerih Družinski zakonik razlagala
    pristojna oseba oz. organ in kako bi ukrepala? Kako je v primeru obveznega
    cepljenja, ki ima – *glede na trditve uradne medicine* – največ zaslug za
    preprečevanje in izkoreninjenje nalezljivih bolezni in katerega opustitev
    bi po stališčih uradne medicine lahko povzročila epidemije in splošno
    ogroženost prebivalstva?****

    ** **

    Verjamem, da je bil zakonik (povečini) pisan z dobrim namenom, vendar
    ohlapna določila glede definicije ogroženosti in varstva koristi otroka
    omogočajo takšno interpretacijo, da se zakonik lahko uporabi tudi proti
    staršem, ki obvezno cepljenje odklanjajo iz osebnih ali medicinskih
    razlogov. Po veljavni zakonodaji s področja nalezljivih bolezni je
    cepljenje nujen ukrep za preprečevanje nalezljivih bolezni, nujen v takšni
    meri, da je cepljenje obvezno po zakonu. To je ugotovilo tudi Ustavno
    sodišče v odločbi U-I-127/01-27. Zavračanje cepljenja zato v strogem smislu
    pomeni kršitev, ki poleg javnega zdravja ogroža tudi zdravje posameznika
    (otroka), kar seveda pomeni ogrožanje otrokovega zdravja in življenja,
    torej koristi otroka. Ker otroci uživajo posebno varstvo države vselej,
    kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi
    otrok, je država upravičena – a bolj verjetno celo dolžna – ukrepati v
    otrokovo korist.****

    ** **

    Razumljivo je, da je država dolžna poskrbeti za varstvo pravic otrok v
    primerih, ko gre za dejansko ogrožanje otroka, vendar je pojem “ogroženost
    otroka” v zakoniku tako nedefiniran, da se kot ogrožanje lahko razume tudi
    zavračanje cepljenja v nenujnih primerih, na primer ko gre za preventivno
    cepljenje zdravih otrok po letnem programu cepljenja. Sklicevanje na to, da
    pripravljalci zakonika tega niso imeli v mislih, nikakor ni jamstvo, da se
    takšna praksa v resnici tudi ne bo dogajala. Po tem zakoniku so državni
    organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil,
    izvajalci javnih služb in nevladne organizacije, ki pri svojem delu izvedo
    za okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati na ogroženost otroka,
    dolžni takoj obvestiti pristojni center za socialno delo ali sodišče, in če
    bi na primer nevladna organizacija, katere namen je prizadevanje za čim
    večjo precepljenost, izvedela za primer necepljenja, bi bila DOLŽNA to
    nemudoma prijaviti pristojnemu centru ali sodišču. In če bi bila pristojna
    oseba na centru ali sodišču zagovornik cepljenja iz osebnih prepričanj, bi
    ji družinski zakonik omogočal, da zakonito uporabi enega od v tem primeru
    zelo spornih ukrepov, s katerim bi otroku “zagotovila varstvo pravic” in
    “preprečila ogrožanje” njegovega življenja ali zdravja.****

    ****

    Takšna praksa je torej mogoča in bi s stališča posameznika in zdravega
    razuma seveda pomenila kršitev osnovnih človekovih pravic, vendar ne bi
    bila v nasprotju z Družinskim zakonikom, veljavno zakonodajo in Ustavo
    Republike Slovenije. To pa pomeni, (1) da se moti “zdravorazumsko” ljudstvo
    in je zato ta “alienirani” zakonik abstrakten, nerealen in neuporaben, ali
    (2) je dotična vsebina Družinskega zakonika pravno sporna in je potrebno
    zakonik spremeniti. Kakorkoli že, v obeh primerih je zakonik vsebinsko
    sporen in za uporabo neprimeren.****

    ****

    Zavrnitev tako pripravljenega zakonika bi imela tudi “dodano vrednost”, saj
    bi (aktualnim) pripravljalcem novega zakonika poslala pomembno sporočilo,
    da morajo v pripravo tega in drugih zakonov v prihodnje vključiti tudi
    širšo javnost, na način, ki omogoča javno razpravo in javni konsenz glede
    vsebine zakona v pripravi. Naj bo zakon(ik) torej v osnovi sprejemljiv za
    vse, v tem primeru njegova vsebina ne bo sporna.****

    napisalPrimoš Verbič

  9. Čestitkle avtorju za tekst.
    Dodal bi, da je homoseksualna ideologija v povezavi s teorijo spola samo en obraz, izraz totalitarizma z imenom potrošništvo.
    Če je demokracija izraz volje ljudi potem je potrebno ugotoviti, kdo to voljo formira, usmerja. Na ta način je jasno, da demokracija postanja volja tistega, ki usmerja ne tistega, ki jo izraža. V času Platona in kasneje so bile ideološke podstati družbe veliko bolj iminentne v primerjavi z potrošništvom, ki je je najbolj perverzna ideologija.

    Človek načelno ne prenese diktature, nagonsko se ji upre, razen v primeru potrošništva, ker je ne preopozna, kot prisilo ampak jo dojema kot notranjo potrebo. Od skrbi za dobro počujte, za zdarve, za ugodje, ki anastezirajo obrambni mehanizem, potrošništvo v človeka instalira tudi druge potrebe, ki rušijo nejegovo človeškost. Teorija spola je samo ena od oblik zamenajve biološkega DNA-ja z potrošniškim DNA-jem.
    Da uspelo potrošniški diktaturi ta podvig, pa je bilo potrebno, da človeka osami , da njegov jaz postane center vesolja. Koncept družine, koncept družbe postane na novo definiran, kot potrošniška dobrina s katero interferira posameznik po lastnih potrebah, brez nikakršne obligacije.
    V bistvju izgelda kontradiktorna trditev, da ta totalitarna ideologija prezira telo, kajti na njegovih potrebah stalno gradi. Problem je , da do telesa nima nikakršnega spoštovanja, da ga zgolj izrablja.

  10. Čakite, pa potem tudi hetero družine ne bi smele posvojevati otrok, ker ne obstaja krvna vez. Je kdo problematiziral posvojitve v hetero družine kot škodljive za otroke? Če je to res je potrebno ukiniti rejništvo in dajati v posvojitev čimbolj po krvni vezi, drugače bomo škodili otroku.

  11. Da, Tadej, odlično povedano. Čemur pravite potrošništvo je tisto, čemur je Tocqueville, v znani analizi ameriške demokracije poimenoval “prijazno pošast”: totalitarni sistem “s človeškim” obrazom, ki prevzame skrbništvo nad državljanom a mu vzame tudi svobodo. V članku sem želel reči, da je to teoretiziral že Platon, saj tudi pri njemu je država polna “srečnih” ljudi, ki pa nimajo svobode. V bistvu se je to pri nas v veliki meri že skušalo doseči v titoizmu.
    Glede rejništva pa takole: članek poudarja, da starševstvo utemeljeno na telesni vezi je najprimernejša oblika, prav zaradi nezanemarljive biološke sorodnosti. Druga možnost (kjer to ni možno) je rejništvo, ki pa je biološko podobno naravni družini. Podobnost je v tem, da hetero-rejništvo lahko (v principu) poraja otroka in vzpostavi starševsko telesno vez. Homo-rejništvo pa je popolnoma nezmožno porajati otroka in vzpostaviti tako telesno vez z njim.

  12. Glede rejništva pa takole: članek poudarja, da starševstvo utemeljeno na telesni vezi je najprimernejša oblika, prav zaradi nezanemarljive biološke sorodnosti. Druga možnost (kjer to ni možno) je rejništvo, ki pa je biološko podobno naravni družini. Podobnost je v tem, da hetero-rejništvo lahko (v principu) poraja otroka in vzpostavi starševsko telesno vez. Homo-rejništvo pa je popolnoma nezmožno porajati otroka in vzpostaviti tako telesno vez z njim.

Comments are closed.