Referendum ne bo dovolj

8

KatalonijaŽe dlje časa me prijatelji širom po Evropi, ki poznajo moje zanimanje za Katalonijo, sprašujejo, ali gre katalonska osamosvojitvena prizadevanja, ki si zadnje čase vse bolj utirajo pot v evropski in tudi ameriški tisk, vzeti zares. Sprva sem odgovarjal pritrdilno: »Da, tokrat gre zares.« Zadnje čase pa sem svoj standardni odgovor nekoliko dopolnil: »Postalo je jasno, da si večina Kataloncev želi samostojnosti in je tudi pripravljena pričeti proces, ki bo pripeljal do odcepitve od Španije; vprašanje pa je, če so ta proces pripravljeni izpeljati do konca.«

Preseneča me, da se obzorje katalonskih zagovornikov neodvisnosti – in to velja tako za politike kot za aktiviste – v veliki večini konča pri referendumu o samostojnosti. Vse se vrti okoli zakonskih možnosti za razpis referenduma, njegovega datuma, natančne formulacije vprašanja itd. Seveda vem, da obstajajo tudi razprave o ustavnem ustroju bodoče katalonske države, o njenih odnosih s Španijo in ostalimi katalonsko govorečimi deželami, ki bi ostale v njenem okviru, o vprašanju dvojnega državljanstva, vlogi španskega jezika v samostojni Kataloniji, o njenem članstvu v EU ipd. Prav tako ne drži, da si nihče ne zastavlja vprašanja, kaj storiti po morebitnem uspehu morebitnega referenduma o neodvisnosti. Toda diskusije o dnevu potem ostajajo v zraku, in sicer ravno zato, ker je vsa energija usmerjena v referendum, ki je sam po sebi poln domnev, neznank in strahov. Vse, kar se razteza onkraj njega, je prava terra incognita.

Spominjam se, ko sem kot otrok gledal televizijo na dan plebiscita za neodvisnost v Sloveniji. Pozitivni izid je bil pričakovan; toda vsi so bili presenečeni nad velikansko večino, s katero so se državljani izrekli za samostojnost. Več kot 88% vseh volilnih upravičencev je obkrožilo ZA. Vodja parlamentarne večine, eden od arhitektov slovenske osamosvojitve, je bil vzhičen: »Jugoslavije ni več,« je povedal v televizijske kamere, ki so ujele njegove prve odzive. »Zdaj gre za Slovenijo!« Ta znamenita izjava ni bila ugotovitev; bila je projekt. Vsakdo, ki je tistega predbožičnega dne l. 1990 slišal njegove besede, je dobro vedel, da Jugoslavija še vedno obstaja in da lahko poleg tega računa na tretjo največjo armado v Evropi, podrejeno interesom srbskega neonacionalizma. Toda obstajal je tudi zelo jasen projekt državne izgradnje, ki so ga slovenske oblasti izpeljale v naslednjih šestih mesecih. Šlo je za tekmo proti času, za jasno definirano strategijo, ki bi zveznim oblastem ne pustila dovolj prostora za pravočasno reakcijo, pri čemer je računala na pregovorno togost in neučinkovitost njene birokracije. Ko je prišel dan razglasitve neodvisnosti, je poskus njenega zatrtja s strani Zvezne armade – ki se je vanj podala z naduto samozavestjo in s taktiko, primernejšo za državni udar kot za vojaško invazijo – naletel na deželo, skrbno pripravljeno na vsako okoliščino in odločeno, da ne bo preklicala svoje odločitve, ne glede na posledice. Zmage Davida proti Goljatu, če naj rečemo tako, ni zagotovila demokratična volja ljudstva, temveč skrbna organiziranja te volje v institucije in državne strukture, sposobne, da se soočijo z močnejšim, a tudi bolj zmedenim in neodločenim nasprotnikom. V slovenskem primeru plebiscit ni bil cilj osamosvojitvenega procesa; niti vmesni cilj ne; bil je orodje za demokratično legitimacijo mnogo širšega in artikuliranega procesa.

Zdi se mi prav, da imajo ljudje možnost, da se izrečejo glede svoje prihodnosti. Prav tako ni dvoma, da imajo Katalonci pravico, da na demokratičen način izberejo, kakšno državno skupnost si želijo. Verjamem, da k temu spada tudi odločitev, katera je tista državna skupnost, v kateri želijo živeti; še zlasti, ker jih o tem pravzaprav nihče ni še nikoli povprašal. Referendum je verjetno najbolj transparenten način, kako to izvesti. V primeru Katalonije, kjer bi osamosvojitev pomenila odcepitev regije unitarne in demokratične države – za kar ne obstaja, kolikor mi je znano, noben zgodovinski precedens -je nedvoumna demokratična legitimacija prav gotovo nujni pogoj tega izjemno težavnega projekta. Bilo pa bi iluzorno pričakovati, da je zadostni pogoj. Osredotočiti osamosvojitvene napore na to etapo pomeni nerazumevanje zapletenosti procesa, ki je preveč drzen, da bi ga lahko jemali kot eksperiment. Zdi se mi, da obsedenost z referendumom služi predvsem za prikrivanje skoraj popolnega pomanjkanja dolgoročnejšega načrta. Za tem stoji naivno prepričanje, da se bodo španske oblasti in institucije EU prej ali slej uklonile demokratično izraženi volji katalonskega naroda. To se ne bo zgodilo. Brez hitre in dobro koordinirane politične akcije, ki bo zmogla ljudsko voljo, izraženo na referendumu, prevesti v fait accompli, tj. v izvršeno dejanje, bo osamosvajanje trčilo ob neusmiljeno obstrukcijo Madrida in brezbrižni konformizem Bruslja. Osamosvojitveni zanos se bo usodno zagozdil v blatu realne politike. In kot je rad poudarjal Ortega, neuspešni napor vodi v malodušnost.

Iz strogo formalnega vidika, Katalonija nima nobene pravice do samostojnosti. Tega ustavnopravnega in mednarodnopravnega dejstva ne bo spremenil niti zmagoviti DA na morebitnem referendumu. Če kaj, bodo Katalonci lekcije o neupravičenosti svojih prizadevanj mnogo bolj jasno in pogosteje slišali s strani evropskih in mednarodnih institucij. Dokler so na tapeti le milijonska zborovanja, slovesne resolucije deželnega parlamenta in zaveze regionalne vlade, gleda mednarodna skupnost na celotno zadevo le s tiho skepso in pritajeno bojaznijo; če bo osamosvojitvena opcija zmagala na plebiscitu, bodo sledili skriti pritiski in odprte grožnje, zavite v didaktične in moralistične pozive k zmernosti. Razen v primeru prerivanj med velesilami – ki ga v tem primeru ni niti pričakovati niti se ga nadejati – je v mednarodni politiki praviloma vse usmerjeno k ohranjanju statusa quo. Tako je bilo celo v primeru Jugoslavije, ki je bila notorično nedemokratična in disfunkcionalna država in je v Evropi uživala manjši ugled, kot ga danes Španija. Le nekaj dni pred razglasitvijo samostojne Slovenije je ameriški državni sekretar, ki je obiskal zvezno prestolnico, da bi pomiril tamkajšnje oblasti, na vprašanje slovenskega novinarja kategorično zavrnil možnost, da bi ZDA priznale slovensko neodvisnost. Deset mesecev kasneje je Slovenija postala članica OZN. Diplomacija ima svoje konvencije, toda v resnici upošteva le realnosti, je nekoč dejal De Gaulle. Za tiste, ki kršijo njene konvencije, je to dobra novica. Še zlasti, če imajo za to legitimne razloge, ki smejo upati na simpatije mednarodne javnosti. Toda, pozor! Govora je o realnostih, ne o željah, naj bodo te še tako široke, upravičene in demokratično izražene.

Če hočejo Katalonci neodvisnost, bodo morali najti moč, da svoja prizadevanja preobrazijo v otipljivo realnost. To se pravi, v državo, sposobno uveljaviti suverenost na svojem ozemlju.

Prebivalci Srednje Evrope imamo, zaradi zgodovinske izkušnje pogosto spreminjajočih se meja, precej pragmatični odnos do države, ki ga lahko povzamemo v španskem reku: »A rey muerto, rey puesto« (ena oblast dol, druga gor). Države niso nesmrtne niti nespremenljive. Neprestano se rojevajo nove. To pa ne pomeni, da gre za enostaven ali prijeten proces. Skoraj vedno privede do ran, ki potrebujejo leta, včasih celo desetletja, da se zacelijo. Prizadevanje za odcepitev je lahko enako legitimen politični interes kot katerikoli drug; toda zavedati se je treba, da so pri tem stave mnogo višje kot v »normalni« politični igri. Zato je nujna resnost, odločenost in razumnost. Pripeljati projekt do polovice poti in se nato odločati, kako nadaljevati, ne ustreza nobenemu od teh pridevnikov.

Stari Grki so verjeli, da je ustanovitev nove politične skupnosti – nove države, če naj uporabimo sodobni besednjak – najbolj vzvišena sposobnost ljudi. Če se zazrem nazaj na čas, ko se je ustanavljala moja država, lahko temu le pritrdim. Toda sodobni ljudje, za razliko od antičnih, ne moremo ustanoviti nove države, ne da bi pri tem razbili že obstoječe. Vzpostavitev nove politeie, novega suverenega prostora civilnega sobivanja, je plemenito prizadevanje; toda uničiti ali usodno poškodovati obstoječega – ki bolj ali manj normalno deluje in ki je, kljub vsemu, vendarle še kar dostojen –, je, če ne drugega, prizadevanje, polno negotovosti, dilem in nevarnosti. Razbiti ustavno in državno legitimnost brez jasne vizije, kako vzpostaviti novo, je najslabše, kar lahko storite.

Pripis uredništva: Prispevek je prevod kolumne, ki je bila prvotno objavljena novembra 2013 v barcelonskem dnevniku Ara.

Foto: Flickr

8 KOMENTARJI

  1. Meni je vseeno bolj všeč katalonska pot. Dejstvo je, da bodo na realizacijo čakali dlje kot Krim. A verjamem, da bodo bolj zadovoljni.

  2. Katalonija ni država (kot je bila Slovenija znotraj federacije) in tudi nima velikega brata, ki bi jih zaščitil. Nikoli ne bodo dočakali. Prej bodo dočakali Škoti, če jim uspe referendum.

    • verjetno res. je pa to začetek hude ustavne krize, ki ne bo brez posledic v Evropi kot celoti

  3. Primerjava med slovenskim in katalonskih plebiscitom je praktično nemogoča. Katalonci se odločajo v mirnih razmerah, ko je business as usual. Slovenci smo ga imelo v času, ko smo odločali o spremembi celega družbenega sistema (dovolj nam je "politično primernega" kadrovanja, verbalnega delikta, in hočemo da so banane tudi pri nas tako poceni kot v Avstriji), še sploh pa v času, ko je drugi del skupne države z Miloševićem na čelu jurišal nad Kosovo in v istem času tudi že nad Knin. Zato smo bili vsi, ki tega nismo kot otroci gledali na televiziji, masovno glasovali za osamosvojitev – "samo stran od te blaznosti". No, Kataloncem ni treba stran od nobene blaznosti. Če bi bila v Jugoslaviji takrat taka situacija, kot je danes v Španiji, bi na volišča verjetno prišlo polovica volilnih upravičencev, izid bi bila pa nekje okrog pol-pol. Je pa res, da je danes skoraj zločin reči kaj takega.
    Jaz sem na plebiscitu seveda glasoval za samostojnost, ampak s težkim srcem, ker sem se s tem odrekal dalmatinskim otokom, Danilu Kišu, Ohridskemu jezeru, Ekatarini Veliki, Idolom… Ha, ne boš verjel celo tistemu nacionalističnemu tepcu Miodragu Bulatoviću, ki je sicer živel v Ljubljani in pisal fantastične romane.

    • “Kataloncem ni treba stran od nobene blaznosti”

      situacija je precej bolj zapletena. zadnjih 12 let je bilo v znamenju neprestanih napadov na katalonski jezik, institucije itd. projekt reforme avtonomije se je sfižil, in to na izjemno ponižujoč način. poleg tega gledajo frontalni napad na katalonski jezik & identiteto v vseh ostalih katalonsko govorečih deželah (Valencija, Balearski otoki, katalonska manjšina v Aragoniji). večina ljudi se čuti postavljena pred alternativo: ali neodvisnost ali popolna provincializacija in postopno pošpanjenje … in medtem, ko se v je v Kataloniji krepilo prizadevanje po samostojnosti, se je v Madridu krepil centralizem. kriza je zdaj neizogibna, pto nazaj več ni

      “odrekal dalmatinskim otokom, Danilu Kišu, Ohridskemu jezeru, Ekatarini Veliki, Idolom” zakaj pa? kdo vam jih je odrekal?

      • Ja, nihče drug kot moj lastni glas. Prispeval sem k temu, da je bil čisto fizično razcepljen skupni prostor. Danes ni več skupne “scene”, Ohridsko jezero ni več “naše”. Imam sicer prijatelje med srbskimi in hrvaškimi pisatelji, ampak nismo več v istem prostoru. Ne da bi zdaj hotel kaj jokati zaradi tega – je pa bila zaradi tega odločitev manj enostavna.

Comments are closed.