Avtor: Miro Cerar. Vir: Delo. Predlogi referendumske ureditve ne rešujejo treh ključnih problemov.
Slovenci znamo zelo dobro organizirati in izvesti referendume, volitve in celo plebiscitarna glasovanja. Kljub temu pa je naša demokratična politična kultura še na nizki razvojni stopnji. To se med drugim nazorno kaže pri zakonodajnem referendumu, ki se je razvil predvsem v sredstvo medsebojnega oblastnega boja elit ter le delno ohranil simbolni in dejanski pomen ustavnega instituta neposredne demokracije.
Državljani tako z denarjem kot z občutkom frustriranosti predrago plačujemo »referendumske spopade« med opozicijo in koalicijo ter tu in tam zunajparlamentarnimi strankami ali interesnimi skupinami (na primer sindikati). Nekateri referendumi so brez pravega ali pravočasnega epiloga (na primer referendum o nedeljskem delu ali o pokrajinah), drugi so po mnenju dela volivcev ustavno sporni zaradi poseganja v človekove pravice (na primer referendum o družinskem zakoniku, o izbrisanih ali o umetni oploditvi), pri mnogih je zaradi nizke stopnje udeležbe volivcev dvomljiva njihova politična legitimnost, nekateri volivce soočajo s prezapleteno ali premalo znano vsebino (na primer referendum o volilnem sistemu ali o privatizaciji železnic), skorajda pri vsakem pa je očitno, da se večina političnih in drugih protagonistov v kampanji v glavnem osredotoča le na to, kako bo oblatila in politično porazila nasprotno stran, veliko manj pa se iskreno posveča vsebinskim vprašanjem, ki jih referendum v resnici sproža.
Priročno orožje zoper vladajočo koalicijo
Obstoječa ureditev opozicijskim strankam in močnejšim interesnim skupinam ponuja tako primerno sredstvo oziroma orožje zoper vladajočo koalicijo, da je realno zelo težko pričakovati, da bi se mu odrekle. V praksi se to vedno znova kaže tako, da sprva velika večina političnih strank načelno podpira nujnost ustavnih sprememb, ki bi omejile možnost razpisa referenduma po vsebini ter pri predlagateljstvu (referendum lahko zahteva najmanj tretjina poslancev, državni svet ali 40.000 volivcev), kasneje pa se nekatere med njimi premislijo in najdejo izgovore za nasprotovanje spremembam v raznih podrobnostih.
Toda problem je veliko večji, kot si priznamo. Tudi če namreč sprejmemo nekatere doslej obravnavane izboljšave referendumske ureditve, bodisi da se ukine predlagateljska pravica tretjine poslancev in državnega sveta bodisi da se uvede takšen ali drugačen referendumski kvorum in se ne nazadnje prepove referendum o določenih vsebinskih področjih (na primer izvrševanje mednarodnih pogodb, finančni zakoni ter področja varnosti, obrambe in odprave posledic naravnih nesreč), s tem v resnici ne odpravimo ključnih problemov.
Za višji referendumski prag
Ob razpravi o navedenih izboljšavah je zato končno le treba spregovoriti tudi o nekaterih drugih resničnih problemih. Prvi takšen je, da je v Sloveniji možen referendum na ljudsko iniciativo najmanj 40.000 volivcev. Čeprav se sam zavzemam za ohranitev zakonodajnega referenduma, saj je ta včasih še kako potreben za zaustavitev kakšnega hudo spornega »vladno-parlamentarnega« zakona, moram hkrati poudariti, da je problem tudi v tem, da lahko 40.000 podpisov volivcev v predpisanem roku zbere skoraj vsaka resnejša politična stranka, sindikat ali kakšno drugo močnejše združenje državljanov. Četudi torej tretjini poslancev in državnemu svetu odvzamemo pravico zahtevati zakonodajni referendum, s tem nobenega referenduma, ki je sredstvo kakšnega hudega interesnega in političnega spopada, ne preprečimo. To lahko storimo le, če ob odpravi teh dveh predlagateljev hkrati bistveno povečamo tudi število podpisov volivcev, ki so pogoj za zavezujočo ljudsko referendumsko zahtevo, seveda ob ustreznem podaljšanju roka za zbiranje podpisov. To bi pomenilo, da bi bil referendum razpisan le tedaj, ko bi resnično veliko oziroma relevantno število volivcev njegovo izvedbo podprlo že v iniciativni fazi, kar bi privedlo tudi do precej večje udeležbe na referendumu. Uvedba kvoruma bi bila v takšnem primeru verjetno nepotrebna.
Odločanje le o spornih vprašanjih
Drugi problem je, da lahko po sedanji ureditvi odločamo na zakonodajnem referendumu le o celotnem (!), že sprejetem, vendar še ne uveljavljenem zakonu. Zato se velikokrat zgodi, da je v nekem obsežnem zakonu, ki prinaša mnoge dobre rešitve, sporen le njegov manjši del, morda člen ali dva, volivci pa smo pred dilemo, ali naj zaradi tega zavrnemo desetine ali celo stotine drugih nespornih in koristnih določb oziroma zakon v celoti. Nazoren primer takšne situacije je bil nedavni referendum o družinskem zakoniku. Nujno je torej treba razmisliti, kako se izogniti takšnim nesmislom in omogočiti, da bi volivci na referendumu odločali le o spornih, ne pa tudi o nespornih vprašanjih. Pri tem se ne zavzemam za tako imenovani predhodni referendum, s katerim smo že doživljali različne polomije, pač pa za razmislek o možnosti referendumskega odločanja o posebej pripravljeni zakonski noveli zgolj problematičnih delov nekega zakona ter za reafirmacijo pomena posvetovalnega referenduma.
Za presojanje ustavnega sodišča
Tretjič, omejitve referenduma »po vsebini« imamo že zdaj, kajti že po veljavni ureditvi ustavno sodišče ne sme dopustiti zakonodajnega referenduma, ki bi imel protiustavne posledice oziroma učinke. Res bi bilo pri tovrstnem odločanju ustavnemu sodišču nekoliko laže, če bi že ustava izrecno navajala nekatere vsebinske omejitve referenduma. Toda v resnici se ustavno sodišče tudi tako ne bi izognilo »vročemu kostanju«, kajti z ustavo je tovrstne omejitve nemogoče dovolj natančno opredeliti. Pri vsaki konkretni sporni zahtevi za referendum bo zato vedno znova potrebna presoja ustavnega sodišča v luči ustavno določenih človekovih pravic, državnega interesa ter drugih eksplicitnih ali implicitnih ustavnih omejitev zakonodajnega referenduma.
Tudi o finančnih zadevah in človekovih pravicah je namreč mogoče odločati na zakonodajnem referendumu, če seveda s tem ne posežemo v samo substanco omenjenih pravic in državnega interesa. Če, denimo, na zakonodajnem referendumu odločamo o uvedbi dodatnega dne za glasovanje na volitvah, je to urejanje ustavno določene volilne pravice, kar pa nikakor ni v nasprotju z ustavo. Prav tako, denimo, ne bi bilo nujno v nasprotju z ustavo, če bi državni zbor razpisal »finančni referendum« o zakonu, ki bi predvideval manjšo dodatno finančno obremenitev vseh državljanov zaradi zagotovitve solidarnostne pomoči ponesrečencem v kakšni hujši naravni nesreči (poplava, potres ipd.).
Idej, vprašanj in odgovorov je še veliko, vendar tu ni prostora za njihovo obravnavo. Ob koncu tega prispevka naj zato le še zapišem, da si bo treba v ustavni razpravi o referendumu počasi naliti več čistega vina in se pogovoriti tudi o tistih ključnih dilemah, ki so zdaj morebiti še tabu. Hkrati pa se je treba zavedati, da je najboljše sredstvo zoper uporabo referenduma v politikantske ali kakšne druge neprimerne namene čvrsta in zaupanja vredna vlada, seveda pa še bolj – tu pa že skorajda vstopam na področje znanstvene fantastike – konstruktivno in kooperativno sodelovanje med vladajočo koalicijo in opozicijo v korist skupnih nacionalnih interesov.
