Referendum, ki se ga marsikdo boji

Da v rekordnem času nabrani podpisi za referendum o družinskem zakoniku za zdaj še ostajajo v predalu, kaže na veliko zadrego predlagateljev njihovega zbiranja. Imajo prav: za referendum takega kalibra res ni pravi čas.

Ni jih strah anket

Seveda tudi takrat, ko je umirajoča Pahorjeva vlada zakonik na hitro potrdila v parlamentu, ni bil ravno pravi čas. In tako je pravda o tem pomembnem dokumentu že vseskozi v znamenju značilne šentflorjanske burke, kjer ne na eni ne na drugi strani ne manjka nepotrebnega razkazovanja mišic, kot je pretekli teden v za razgrete slovenske razmere presenetljivo trezni izjavi opozorila Akademija za demokracijo. Toda ne za najbolj goreče zagovornike zakonika ne za njegove najglasnejše kritike pregreta atmosfera sama po sebi (žal) ni problem. Najverjetne jim je in jim bo celo v prid. Tisto, kar je pobudnike referenduma najbrž zmedlo, je, da bo po vsem videzu potekal na drugačnem političnem zemljevidu, kot so si ga zamišljali takoj po sprejetju zakonika.

Zato dvomim, da so se, kar je sicer možno, v prvi vrsti ustrašili zase neugodnih anket. Slednje si prav v zadnji volilni kampanji niso ravno ustvarile dobrega imena, kar pa se tiče referendumov, so v zadnjih letih še posebej pogosto udarile mimo. Temu je botroval na eni strani bržkone precejšen delež socialno zaželenih odgovorov (in Slovenci o sebi radi mislimo, da smo liberalni, tolerantni in odprti), po drugi strani pa dejstvo, da so anketiranci mogoče povedali svoje resnično mnenje, vendar se jim na volilno nedeljo sploh ni zdelo vredno na volišče. Zato mi občutek pravi, da bi lahko bili ob motivirani “bazi” predlagatelji referenduma še vedno v prednosti.

Je pa nekaj, zaradi česar zna biti prednost manjša kot ob ponovnem zagonu zbiranja podpisov in zaradi česar se nenadoma celo tvorci zakonika zavzeto borijo za pravico 48 tisoč ali nekaj več podpisnikov do referendumskega odločanja. Drugače od pričakovanj se utegne glasovanje o zakoniku sprevreči v referendum o na neobičajni način sestavljeni vladi, kakor se je omenjeno redno dogajalo Pahorjevi ekipi.

Neprijetno za vlado …

Hkrati je referendum povsem odvečen kot preizkus za komaj nastajajočo koalicijo. Kot vemo, bodo njeni člani na različnih bregovih. Resnično veselijo se ga lahko le v Novi Sloveniji in v Virantovi listi. Prvi bodo z njim popolnoma na isti valovni dolžini s svojim volilnim telesom, drugi pa si bodo lahko utrdili sloves najliberalnejše komponente Janševe vlade in pridobili nazaj vsaj nekaj zaradi sporazuma z Janšo razočaranih volivcev (da taki so, ni dvoma, čeravno je domnevni padec Virantovih skoraj gotovo prenapihnjen). Pa še vodilni tiskani mediji jim bodo po dolgem času nekoliko prijaznejši. Že Desus bo v precej manj prijetnem položaju, saj se mi dozdeva, da strankino vztrajanje pri dediščini sodelovanja v prejšnji vladi na tej točki ne odseva pogledov večine njihovih volivcev. Pred najtežjo nalogo pa bo SDS, ki bo morala skrbno paziti, da se ne bo dala zaplesti v najgloblje ponore predreferendumske vročice. Od intenzivnosti slednje bo namreč v veliki meri odvisno, koliko se bo dalo referendumsko nedeljo speljati v vode čisto navadnega levo-desnega pingponga, kakor se je primerilo referendumu o arbitražnem sporazumu. Več kot bo v kampanji Svetlane Makarovič na eni in podeželskih župnikov na drugi strani, večja je verjetnost za ponovitev takšnega scenarija. In Janša svojega drugega mandata po vseh težavah res ne more začeti s pretiranim sodelovanjem v tovrstni burleski.

a tudi za opozicijo

A čeprav je novopečena opozicija očitno zavohala priložnost, da da vladi že takoj na štartu popra pošteno pod nos z ljudskimi glasovi, s čimer bi  morda potrdila svojo tezo o Janševem premierstvu kot prevari volivcev, referendum o tako občutljivi tematiki niti zanjo ni brez nevarnosti. Ker teče pri nas ločnica med levico in desnico skoraj izključno po črti odnosa do med- in povojne slovenske zgodbe, na levi nikakor niso zgolj (ali če nene v glavnem) socialni liberalci in na desni nikakor niso samo socialni konservativci. Seveda eni in drugi stisnejo zobe, če se jim zazdi, da so v nevarnosti njihove temeljne postavke, toda v običajnih razmerah bi družinski zakonik sodil v drugačno kategorijo. Zato bo sorazmerno zabavno opazovati gerontokrate iz Jankovićevega kluba, kako se bodo skupaj z voditeljem opozicije kislo nasmihali na shodih zakonikovih zagovornikov. Pa še ne bodo mogli biti prepričani, ali bodo njihovi vrstniki in vrstnice zares tekli na volišča s takšnim navdušenjem, kot so tekali 4. decembra, ko je vendarle šlo za pridobitve revolucije.