Pred letom dni, decembra so na Hrvaškem imeli referendum o zapisu pomena zakonske zveze v ustavo. Referendumsko vprašanje glede tega je bilo povsem nedvoumno. Pa vendar je bilo iz prispevkov večine medijev videti, kot da tega referenduma ni bilo, ampak, da se je odvijal nek povsem drug referendum.
To, da so se pred letom dni Hrvati odločiti, da bodo v ustavi zaščitili zakonsko zvezo tudi ni nekaj novega, ampak je bila to poleg Poljske, Bolgarije, Latvije, Litve in Madžarske tedaj že šesta država v EU. Nekaj podobnega so napovedali tudi v Franciji. Podobno ščitenje zakonske zveze z ustavo je splošno sprejeto tudi v ZDA, to velja tako za javno mnenje (npr. raziskava Pew kaže na 63 % podporo), kot tudi dejstvo, da večina zveznih držav na tak način ščiti zakonsko zvezo.
Če želijo biti mediji kredibilni, je njihova naloga v tem, da poročajo o tem, kar se je dejansko in nedvoumno dogajalo, ter da kaj pomembnega ne zamolčijo ali skrijejo. Če kot izhodišče vzamemo slovenski novinarski kodeks, le ta postavlja določene etične zahteve: “Novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme” (4. člen), “Novinar je dolžan ločiti informacijo od komentarja. Razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti dovolj razvidna, da lahko naslovnik sporočila loči med dejstvi in stališči novinarja” (15. člen), ter “Če je novinar vpleten v dogodke, o katerih poroča, ali je v konfliktu interesov, mora to razkriti oziroma se mora kot novinar izločiti.” (24 člen).
Na kratko rečeno, poročanje mora temeljiti izključno na dejstvih, ne pa na komentarjih, osebnih stališčih, željah ali morebitni skriti agendi novinarjev ali medijev. Drugače je seveda pri komentarjih, za katere se ve, da imajo določen pogled. Ter seveda, da se obeh načinov pisanja nikakor ne sme mešati.
Hrvati večinoma ZA, vendar za kaj?
Vtis, ki ga človek dobi, ko gleda hrvaške medije, je, da iz nekaterih naslovov pri poročanju sploh ni bilo razvidno, o čem se je glasovalo. Ob tem, da ima naslov največjo sporočilno vrednost.
Tako Index.hr v naslovu piše, koliko ljudi je bilo ZA. Vendar za kaj? Za to, kar so ljudje protestirali pred enim dnevom, to je proti referendumu? Po hitrem pregledu naslova človek res lahko ostane v dvomu, o čem se je šlo. Ostaja vtis, da javnost iz naslova ni obveščena za kaj se je šlo, ter tako tem ljudem, ki gledajo samo naslove, minimizira zmago pobudnikov referenduma.
Tudi Večernji list piše podobno. Najprej v naslovu piše, koliko ljudi je bilo ZA. Prispevek izgleda kot poročanje, torej, kot da piše o dejstvih. Vendar podrobna analiza članka pokaže, da prispevek vsebuje samo tisto, kar se tiče nasprotnikov referenduma. Če prispevek izgleda kot uravnoteženo poročanje, je sam prispevek izrazito usmerjen in z očitno skrito agendo novinarjev.
Če hrvaški javni HRT v poročilu vsaj v naslovu napiše, koliko ljudi je podprlo ustavno definicijo, je sam tekst izrazito usmerjen. Če so v prvem delu prispevka opisani rezultati, je v drugem delu samo povzetek teh, ki so glasovali proti. Skratka, javna televizija se zelo jasno postavi na eno stran, z enostranskim pogledom in s favoriziranjem ene strani. In to neodvisni javni medij v poročanju, ne komentiranju.
To so samo nekateri primeri referendumske kampanije, ki kažejo na izrazito pristranskost, recimo neodvisnih medijev. Zato ni čudno, da so pobudniki referenduma zavrnili sodelovanje v Referendumski noči portalom Index.hr, Net.hr, T-portal ter vsem edicijam EPH skupine in Novom listu.
Slovenski mediji in za kaj se je pri referendumu sploh šlo?
Zaradi bližine Hrvaške v Sloveniji ni bilo možno zanikati, za kaj se pri referendumu gre. Vseeno se je v člankih našlo precej vsebin, ki so vsebovale izrazite komentarje v okviru poročanja.
Recimo zapis STA, ki so ga povzeli slovenski mediji. Poročilo je vsebovalo tekst: “Razpis referenduma je spomladi zahtevala državljanska pobuda, ki nasprotuje istospolnim porokam”. Resnica in edino dejstvo je samo to, da je bil na Hrvaškem referendum o ustavni dopolnitvi, ki definira zakonsko zvezo med moškim in žensko, in da se državljanska pobuda zavzema samo za to in ničesar več. Vse ostalo niso več dejstva, ampak so s stališča poročanja samo prevara in nesprejemljive prakse.
V tem primeru gre za skrito medijsko oglaševanje za istospolne poroke s strani STA. Ravno v tistem času je predsednik Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) Tino Mamić poudaril, da so skrita oglaševalska sporočila prevara. Predstavnica Društva novinarjev Slovenije (DNS) Klara Škrinjar pa je izjavila, da je o skritem oglaševanju potrebno govoriti na glas in konkretno ter ceh očistiti teh nesprejemljivih praks.
O poročanju, ki vsebuje zelo očitne elemente komentiranja in postavljanja na eno stran, beremo v članku na RTV SLO. Naslov, “Hrvati na referendumu za tradicionalno zakonsko zvezo”, je že komentiranje, seveda že v smeri zmanjševanja dejanskega sporočila iz referenduma. Namreč tradicionalno ima lahko negativen prizvok, recimo v smeri nazadnjaštva, dodatno se referendumsko vprašanje ni nanašalo na tradicionalno zakonsko zvezo, ampak na zakonsko zvezo med možem in ženo. Še večje komentiranje in izrazito navijaštvo, ter s tem zavajanje in manipulacija bralcev, pa je v podnaslovu: “Hud udarec za pravice istospolnih na Hrvaškem”. Dodatno pobudnikom referenduma pripisujejo besede, ki jih niso izrekli in to so: “Pobudniki so prepričani, da istospolni pari ne morejo zadovoljiti otrokovih potreb po družini, ki jo morata po njihovem mnenju sestavljati izključno mati in oče”. Seveda, te besede niso dejstva ampak komentiranje, z izrazito pozicijo nasprotnikov referenduma in to v imenu javnega servisa.
Komentar na portalu Siol.net je obarvan izrazito enostransko in tendenciozno. Beremo o nečem, kar se ni zgodilo. Kajti kako naj razumemo naslov “Zakaj so se Hrvati spravili na geje in lezbijke?” drugače kot to. Omenjeni članek ni možno razumeti drugače kot v smeri ustvarjanja neke umetne realnosti, propagande in v smeri trobila za neke namene. Ter kako drugače razumeti neosnovane trditve, kot “Zveza v imenu družine je, kako naj rečem, neka izrazito ekstremistična organizacija”. Žal v članku niso mogli preseči, da bi iz nekega stanja videli, razumeli in sprejeli odločitev ljudstva in čutenje, ki je prisotno v hrvaški družbi; ki so to, kar živijo, za kar se trudijo in so to sedaj vnesli v ustavo.
Je pa omenjeni prispevek zanimiv še zaradi nečesa. Zaradi trditve o jasni pristranskosti: “Večina medijev, to je 99 odstotkov, je bila izrazito proti pobudi za družino in proti referendumu. Realno moram povedati, da smo medijski delavci lobirali proti referendumu”. Težko se je pogovarjati, če novinarji tako izrazito navijajo za določeno stran, ter to delajo tudi tam in na tak način, kot bi ne smeli.
Pripis uredništva: drugi del prispevka bo objavljen v prihodnjih dneh.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
