Nadaljuje se tradicija predčasnega zaključevanja vladnih mandatov. Že dolgo je namreč od tedaj, ko je kakšna od slovenskih vlad preživela vsa štiri leta (za tiste mlajše in tiste s krajšim spominom: to je bila prva Janševa vlada iz obdobja 2004-2008). Tudi Marjanu Šarcu in njegovi ekipi se obeta relativno zgodnje slovo. Slutnje tega zgodnjega slovesa so se pojavile že ob samem nastanku te vlade, ko je bila po mukotrpnih koalicijskih pogajanjih septembra 2018 le potrjena v parlamentu. Nastala pa je z enim samim namenom: da ne bi Janez Janša in SDS znova prišla na oblast. Že takrat je bilo eno najpogostejših vprašanj novinarjev kot običajnih politično zainteresiranih državljanov: Koliko časa bosta obstali ta vlada in ta koalicija? Kadar je kdo to vprašanje naslovil na pisca teh vrstic, je le-ta napovedal Šarčevi vladi približno dve leti obstoja. No, očitno je bilo to celo preveč optimistično.
Idejna plitkost
Naraščajoča fluktuacija na pozicijah izvršne veje oblasti je tesno povezana s pojavom t. i. »novih obrazov«. Gre za politične figure, ki naj ne bi bile obremenjene s tradicionalno strankarsko politiko, njenimi spori in delitvami in ki naj bi kot takšne pomenile svež veter« v političnem življenju. Vzpon tega tipa politikov je dejansko posledica iztrošenosti etabliranih političnih strank in njihove nezmožnosti ponuditi ustreznih rešitev za probleme, ki tarejo običajne ljudi. Vendar pa je nova politika prinesla instant politične stranke brez programa, platforme in jasnega ideološkega profila, zgrajene zgolj okoli osebnosti svojih voditeljev (pa naj je šlo za Jankoviča, Cerarja ali Šarca). Takšne stranke niso sposobne opravljati svoje temeljne funkcije, ki jo imajo v demokratičnem političnem življenju, se pravi združevati ljudi s sorodnimi idejami in vrednotami ter ponujati svojim volivcem vsaj približno jasno vizijo glede političnih ciljev in delovanja.
Namesto novih idej, zamisli in rešitev je politika »novih obrazov« prinesla dodatno idejno plitkost in izpraznjenost. Kot takšna je povzročila degradacijo demokratičnih standardov in nižanje ravni politične kulture – sploh slednje deluje ironično glede na to, da so nekateri od teh novokomponiranih politikov, predvsem Miro Cerar, obljubljali več etike in višjo kulturno raven v politiki.
Deprofesionalizacija politike
Ne samo da politični razvoj v obdobju zadnjih desetih let ni prinesel idejne obogatitve, ampak se je zgodilo obrnjeno. Priča smo izrazitemu zniževanju ravni, kar zadeva kompetence, izkušnje in usposobljenost političnih odločeval-cev, predvsem tistih v izvršni veji obla-sti. Govorimo lahko o procesu deprofesionalizacije politike. Slovenska politika postaja vedno bolj diletantska. Resnici na ljubo, to ni od včeraj. Tako imamo politike tipa Karl Erjavec, ki se je leta in leta presedal z enega na drugo ministrsko mesto, na nobenem pa ni premogel pokazati kakšnih pozitivnih rezultatov. Če so v prvih dveh desetletjih na ministrskih položajih vendarle prevladovali ljudje, ki so imeli za seboj neko poklicno kariero in s tem konkretne dosežke na svojem področju, predvsem pa so bili javno prepoznavni, sedaj ni več tako.
Šarčevi v širši, tudi strokovni javnosti bolj ali manj anonimni kadri
Glede tega so šle v zadnjem desetletju stvari s slabega na slabše. In (dosedanji) vrhunec tega je bila ravno odhajajoča Šarčeva ekipa. V njej so prevladovali ne samo politični novinci, ampak ljudje, ki so bili v širši (tudi strokovni) javnosti bolj ali manj anonimni. Na vodilnih mestih v ministrstvih smo lahko našli ljudi, katerim je bila to sploh prva resna služba! Tudi delovanje vlade je bilo temu primerno. V času njenega trajanja se je zamenjalo rekordno število ministrov. Pa ne samo ministrov. Spomnimo se samo bizarnega primera poslanca največje vladne stranke, ki je moral odstopiti zaradi (če se obzirno izrazimo) odtujitve sendviča iz samopostrežne trgovine.
Tisti redki kompetentni posamezniki iz kroga predsednika vlade (veleposlanik Kirn, nekdanji predsednik uprave Leka Urlep) pa so odšli sami od sebe. Toliko raznoraznih afer, ki so tekmovale med seboj po svoji banalnosti in pritlehnosti, ni proizvedla še nobena vladna ekipa. Očitno je bilo, da je glavni cilj premierja in njegovega kabineta spraviti čim več svojih ljudi v uprave in nadzorne svete raznih državnih in paradržavnih podjetij in agencij.
In na koncu je prišlo do nekakšne implozije, do kolapsa vladajoče garniture. Šarcu se je njegova koalicija preprosto sesula znotraj sebe. Potem ko sta odstopila še finančni minister Bertoncelj in zdravstveni minister Šabeder, je končno ugotovil, da je njegova vlada »klinično mrtva«. Vendar njegov odstop ni bil nobena genialna strateška poteza, kot zopet hitijo razlagati razni »spin doktorji«. Kaj drugega mu v bistvu ni preostalo, kajti če bi vztrajal naprej, bi njegova podpora med volivci vedno bolj plahnela in na koncu bi ga čakala usoda predhodnika na premierskem položaju Cerarja.
Začarani krog mediokritete
Usoda odhajajoče vlade je izraz negativ-ne selekcije, ki je »na delu« v slovenski politični sferi. Namesto da bi se po treh desetletjih od vzpostavitve formalne predstavniške demokracije oblikoval sloj političnih profesionalcev z ustreznim znanjem; izkušnjami in dosežki, imamo opraviti z vedno večjim številom anonimnih povprečnežev, ki se kje drugje niso mogli uveljaviti. Posledice’ tega so vidne na vseh ključnih področjih upravljanja z državo: v pravosodju, ki ga opredeljujeta neučinkovitost in politična instrumentaliziranost; v zunanji politiki, kjer Slovenija ne igra nobene omembe vredne vloge; pri varnosti, kjer je očitna nezmožnost nadzora nad ilegalnimi migracijami; v zdravstvu, kjer sistem ni sposoben državljanom nuditi pravočasnih storitev za varovanje zdrav-ja (dolge čakalne dobe so najočitnejši pokazatelj tega).
Politično in ideološko pravoverni povprečneži drug drugemu »držijo štango«
Vendar negativna selekcija, ki naplavlja na površje povprečneže brez relevantnih dosežkov, ni nekaj, kar bi bilo v Sloveniji omejeno zgolj na politiko. Dogaja se v medijih, sodstvu, kulturi, celo v visokem šolstvu in znanosti. Pri tem gre za kontinuiteto z nekdanjim režimom. Takrat je bila t. i. »moralno-politična primernost« ključno, pogosto celo edino merilo za zasedbo vodilnih položajev na večini družbenih področij. Osamosvojitev in formalna uvedba demokracije tega žal nista odpravila. Ohranili so se namreč monopoli in ideološka hegemonija tiste politične opcije, ki je povezana s starimi partijskimi strukturami. Še vedno je ključno to, da nekdo promovira »progresivne« ideje (demokratični socializem, multikulturnost, LGBT agendo), se udeležuje dogodkov, ki obeležujejo »slavno« preteklost (romanje v Dražgoše) in seveda, da neizmerno črti vse in vsakogar, ki sodi pod kategorijo »razrednih sovražnikov« (neoliberalizem, kapitalizem, ZDA, Katoliško cerkev, desnico, Janšo, Trumpa, Orbana …)
Znanje, strokovnost, delavnost, izkušnje, ki se manifestirajo v konkretnih dosežkih, so pogosto drugotnega po-mena. Tako se ustvari nekakšen »začarani krog mediokritete«. Politično in ideološko pravoverni povprečneži drug drugemu »držijo štango«: mediokritetni novinarji pojejo hvalo mediokritetnim politikom, ti potem poskrbijo za financiranje svojih mediokritetnih podpornikov v kulturi, akademski sferi in civilni družbi – slednji pa jim seveda te usluge vračajo. Zato ni presenetljivo, da mnogi nadarjeni (predvsem mlajši) posamezniki zapuščajo Slovenijo. V tem spolitiziranem in klientelističnem sistemu ti ljudje preprosto ne vidijo perspektive. Tako je za to, da bi Slovenija lahko dosegla razvojni preboj, treba presekati z negativno selekcijo in vzpostaviti načela meritokracije. To pa lahko storijo samo tisti, ki niso vpeti v strukture, ki imajo koristi od obstoječega stanja.
Redki kompetentni posamezniki iz kroga Šarca so odšli sami od sebe.
vir: Slovenski čas, januar 2020
