Slovenska politika postaja vedno bolj diletantska

17
1203
Matevž Tomšič: Sloveniji vlada kontinuiteta, ki se vleče iz prejšnjega režima
Matevž Tomšič: V zadnjem desetletju gredo stvari s slabega na slabše. In (dosedanji) vrhunec tega je bila ravno odhajajoča Šarčeva ekipa. V njej so prevladovali ne samo politični novinci, ampak ljudje, ki so bili v širši (tudi strokovni) javnosti bolj ali manj anonimni. Na vodilnih mestih v ministrstvih smo lahko našli ljudi, katerim je bila to sploh prva resna služba! Tudi delovanje vlade je bilo temu primerno.

Nadaljuje se tradicija predčasnega zaključevanja vladnih mandatov. Že dolgo je namreč od tedaj, ko je kakšna od slovenskih vlad preživela vsa štiri leta (za tiste mlajše in tiste s krajšim spominom: to je bila prva Janševa vlada iz obdobja 2004-2008). Tudi Marjanu Šarcu in njegovi ekipi se obeta relativno zgodnje slovo. Slutnje tega zgodnjega slovesa so se pojavile že ob samem nastanku te vlade, ko je bila po mukotrpnih koalicijskih pogajanjih septembra 2018 le potrjena v parlamentu. Nastala pa je z enim samim namenom: da ne bi Janez Janša in SDS znova prišla na oblast. Že takrat je bilo eno najpogostejših vprašanj novinarjev kot običajnih politično zainteresiranih državljanov: Koliko časa bosta obstali ta vlada in ta koalicija? Kadar je kdo to vprašanje naslovil na pisca teh vrstic, je le-ta napovedal Šarčevi vladi približno dve leti obstoja. No, očitno je bilo to celo preveč optimistično.

Idejna plitkost

Naraščajoča fluktuacija na pozicijah izvršne veje oblasti je tesno povezana s pojavom t. i. »novih obrazov«. Gre za politične figure, ki naj ne bi bile obremenjene s tradicionalno strankarsko politiko, njenimi spori in delitvami in ki naj bi kot takšne pomenile svež veter« v političnem življenju. Vzpon tega tipa politikov je dejansko posledica iztrošenosti etabliranih političnih strank in njihove nezmožnosti ponuditi ustreznih rešitev za probleme, ki tarejo običajne ljudi. Vendar pa je nova politika prinesla instant politične stranke brez programa, platforme in jasnega ideološkega profila, zgrajene zgolj okoli osebnosti svojih voditeljev (pa naj je šlo za Jankoviča, Cerarja ali Šarca). Takšne stranke niso sposobne opravljati svoje temeljne funkcije, ki jo imajo v demokratičnem političnem življenju, se pravi združevati ljudi s sorodnimi idejami in vrednotami ter ponujati svojim volivcem vsaj približno jasno vizijo glede političnih ciljev in delovanja.

Namesto novih idej, zamisli in rešitev je politika »novih obrazov« prinesla dodatno idejno plitkost in izpraznjenost. Kot takšna je povzročila degradacijo demokratičnih standardov in nižanje ravni politične kulture – sploh slednje deluje ironično glede na to, da so nekateri od teh novokomponiranih politikov, predvsem Miro Cerar, obljubljali več etike in višjo kulturno raven v politiki.

Deprofesionalizacija politike

Ne samo da politični razvoj v obdobju zadnjih desetih let ni prinesel idejne obogatitve, ampak se je zgodilo obrnjeno. Priča smo izrazitemu zniževanju ravni, kar zadeva kompetence, izkušnje in usposobljenost političnih odločeval-cev, predvsem tistih v izvršni veji obla-sti. Govorimo lahko o procesu deprofesionalizacije politike. Slovenska politika postaja vedno bolj diletantska. Resnici na ljubo, to ni od včeraj. Tako imamo politike tipa Karl Erjavec, ki se je leta in leta presedal z enega na drugo ministrsko mesto, na nobenem pa ni premogel pokazati kakšnih pozitivnih rezultatov. Če so v prvih dveh desetletjih na ministrskih položajih vendarle prevladovali ljudje, ki so imeli za seboj neko poklicno kariero in s tem konkretne dosežke na svojem področju, predvsem pa so bili javno prepoznavni, sedaj ni več tako.

Šarčevi v širši, tudi strokovni javnosti bolj ali manj anonimni kadri

Glede tega so šle v zadnjem desetletju stvari s slabega na slabše. In (dosedanji) vrhunec tega je bila ravno odhajajoča Šarčeva ekipa. V njej so prevladovali ne samo politični novinci, ampak ljudje, ki so bili v širši (tudi strokovni) javnosti bolj ali manj anonimni. Na vodilnih mestih v ministrstvih smo lahko našli ljudi, katerim je bila to sploh prva resna služba! Tudi delovanje vlade je bilo temu primerno. V času njenega trajanja se je zamenjalo rekordno število ministrov. Pa ne samo ministrov. Spomnimo se samo bizarnega primera poslanca največje vladne stranke, ki je moral odstopiti zaradi (če se obzirno izrazimo) odtujitve sendviča iz samopostrežne trgovine.

Tisti redki kompetentni posamezniki iz kroga predsednika vlade (veleposlanik Kirn, nekdanji predsednik uprave Leka Urlep) pa so odšli sami od sebe. Toliko raznoraznih afer, ki so tekmovale med seboj po svoji banalnosti in pritlehnosti, ni proizvedla še nobena vladna ekipa. Očitno je bilo, da je glavni cilj premierja in njegovega kabineta spraviti čim več svojih ljudi v uprave in nadzorne svete raznih državnih in paradržavnih podjetij in agencij.

In na koncu je prišlo do nekakšne implozije, do kolapsa vladajoče garniture. Šarcu se je njegova koalicija preprosto sesula znotraj sebe. Potem ko sta odstopila še finančni minister Bertoncelj in zdravstveni minister Šabeder, je končno ugotovil, da je njegova vlada »klinično mrtva«. Vendar njegov odstop ni bil nobena genialna strateška poteza, kot zopet hitijo razlagati razni »spin doktorji«. Kaj drugega mu v bistvu ni preostalo, kajti če bi vztrajal naprej, bi njegova podpora med volivci vedno bolj plahnela in na koncu bi ga čakala usoda predhodnika na premierskem položaju Cerarja.

Začarani krog mediokritete

Usoda odhajajoče vlade je izraz negativ-ne selekcije, ki je »na delu« v slovenski politični sferi. Namesto da bi se po treh desetletjih od vzpostavitve formalne predstavniške demokracije oblikoval sloj političnih profesionalcev z ustreznim znanjem; izkušnjami in dosežki, imamo opraviti z vedno večjim številom anonimnih povprečnežev, ki se kje drugje niso mogli uveljaviti. Posledice’ tega so vidne na vseh ključnih področjih upravljanja z državo: v pravosodju, ki ga opredeljujeta neučinkovitost in politična instrumentaliziranost; v zunanji politiki, kjer Slovenija ne igra nobene omembe vredne vloge; pri varnosti, kjer je očitna nezmožnost nadzora nad ilegalnimi migracijami; v zdravstvu, kjer sistem ni sposoben državljanom nuditi pravočasnih storitev za varovanje zdrav-ja (dolge čakalne dobe so najočitnejši pokazatelj tega).

Politično in ideološko pravoverni povprečneži drug drugemu »držijo štango«

Vendar negativna selekcija, ki naplavlja na površje povprečneže brez relevantnih dosežkov, ni nekaj, kar bi bilo v Sloveniji omejeno zgolj na politiko. Dogaja se v medijih, sodstvu, kulturi, celo v visokem šolstvu in znanosti. Pri tem gre za kontinuiteto z nekdanjim režimom. Takrat je bila t. i. »moralno-politična primernost« ključno, pogosto celo edino merilo za zasedbo vodilnih položajev na večini družbenih področij. Osamosvojitev in formalna uvedba  demokracije tega žal nista odpravila. Ohranili so se namreč monopoli in ideološka hegemonija tiste politične opcije, ki je povezana s starimi partijskimi strukturami. Še vedno je ključno to, da nekdo promovira »progresivne« ideje (demokratični socializem, multikulturnost, LGBT agendo), se udeležuje dogodkov, ki obeležujejo »slavno« preteklost (romanje v Dražgoše) in seveda, da neizmerno črti vse in vsakogar, ki sodi pod kategorijo »razrednih sovražnikov« (neoliberalizem, kapitalizem, ZDA, Katoliško cerkev, desnico, Janšo, Trumpa, Orbana …)

Znanje, strokovnost, delavnost, izkušnje, ki se manifestirajo v konkretnih dosežkih, so pogosto drugotnega po-mena. Tako se ustvari nekakšen »začarani krog mediokritete«. Politično in ideološko pravoverni povprečneži drug drugemu »držijo štango«: mediokritetni novinarji pojejo hvalo mediokritetnim politikom, ti potem poskrbijo za financiranje svojih mediokritetnih podpornikov v kulturi, akademski sferi in civilni družbi – slednji pa jim seveda te usluge vračajo. Zato ni presenetljivo, da mnogi nadarjeni (predvsem mlajši) posamezniki zapuščajo Slovenijo. V tem spolitiziranem in klientelističnem sistemu ti ljudje preprosto ne vidijo perspektive. Tako je za to, da bi Slovenija lahko dosegla razvojni preboj, treba presekati z negativno selekcijo in vzpostaviti načela meritokracije. To pa lahko storijo samo tisti, ki niso vpeti v strukture, ki imajo koristi od obstoječega stanja.

Redki kompetentni posamezniki iz kroga Šarca so odšli sami od sebe.

vir: Slovenski čas, januar 2020

17 KOMENTARJI

  1. Kateri brihtni vseglihar je avtor tega naslova ?
    Slovenska politika kot taka ne obstaja ! Imamo udbomafijsko podzemlje, ki vzdržuje svojo partijo z vsemi sateliti, imamo partijske medije kot v Severni Koreji in imamo demokratično politiko SDS in pogojno NSI (ko se bo dokočno odrekla svojim “starcem” in podtaknjencem). To je to.

    • Bravo! Drži 100%. Da je tako že od osamosvojitve je kriv narod, ki bojkotira volitve in se da prati možgane od udbomafijskih medijskih hiš, ki so financirane od iste mafije iz pokradenega denarja v ukradeni globoki državi na senčni strani Alp.

    • Tokrat pa se ne morem strinjati, namreč, da Slovenija nima politike. Tudi to letargično stanje, ki ga imamo, je politika, in to slaba politika, bolj podobna igračkanju na otroškem peskovniku. Je odraz samo formalne, ne pa dejavne, zrele demokracije. In avtor dr. Tomšič pravilno ugotavlja, da je le-ta diletantska. In krivci? Hitro jih najdemo, predvsem tiste, najbolj vidne, na površju: neizvedena lustracija (v konstelaciji tedanjih sil in realnih moči, ko so imeli nasledniki starega režima v rokah vse družbene podsisteme, tudi ni bila možna!), udbomafija, globoka ali vzporedna država itd. Vse to je res, vendar so vse te samo pojavna oblika nečesa globljega, esencialnega: nerazvite politične kulture slovenskega naroda. Žal se ta še v dobršni meri oblikuje v gostilniških okoljih. Ko ji prisluhneš, lahko ugotavljaš veliko idiotizma, pritlehnosti, naivnosti, nerazgledanosti, vodljivosti (npr. na vprašanje, kaj pa je Janša tebi osebno ali državi slabega naredil, je odgovor: nič, ampak je lump, ker vsi – ja kdo vsi? – tako pravijo). Pri starejših je še opazen podzavestni strah kot relikt totalitarizma, mladim se pa največkrat “fučka”. Rezultat: vsegliharstvo – kot najbolj tipična oznaka naše politične kulture. Namesto da bi le-to postopno izgrajevali (demokratična kultura je vedno tek na dolge proge) in elemente totalitarizma razgrajevali, se, kot ugotavlja avtor zapisa, stvari samo slabšajo. Že desetletje ugotavljamo, z malo pridiha optimizma sicer, da smo dosegli dno, pa vedno bolj tonemo. In ne bo bolje, dokler se ne prebudi politično speči slovenski narod. Če dobimo vlado, ji moramo dati vso podporo, vedoč, da rešuje zavožene stvari, če pa gremo na predčasne volitve, in pojdimo množično, podrezajmo še nezainteresirane sosede, znance, prijatelje – odločno oponirajmo tistim, ki govore, da se ne splača hoditi, da se ne da nič storiti in da so vsi isti – potem pač vemo, kaj nam je storiti. Najmanj to, da ne nasedamo floskulam o novih obrazih – lutkah v rokah tistih, ki se trudijo, da se z “nacionalnim interesom” ne bi nič spremenilo. Drugače v politiki pač ne gre! Alternativi demokraciji pa sta le dve: anarhija, ki ne more dolgo trajati, in totalitarizem, s katerim imamo bridke izkušnje.

      • “neizvedena lustracija (v konstelaciji tedanjih sil in realnih moči, ko so imeli nasledniki starega režima v rokah vse družbene podsisteme, tudi ni bila možna!)”

        Se popolnoma strinam, da ni bila možna. Nadškof se je prodal, znameniti JJ pa bi moral lustrirati samega sebe.

        • joj prejoj … pa saj za lustracijo ne bi potrebovali udbovskih seznamov …!
          Dovolj bi bila lustracija vsakega, ki je hotel v novi ureditvi zasest vodstveni položaj.
          Če bi JJ imel na grbi kakršnekoli zlorabe iz predhodnega sistema, seveda tudi njega!
          Kolikor vem, je bil funkcionar v mladinski organizaciji ?

          • V državah, kjer so izvedli lustracijo, so to naredili za tiste, ki so dokazano kršili človekove pravice. Npr. za vodilne funkcionarje, ki so imeli vpliv na udbo, pravosodje, policijo itd., za aktivne sodelavce udbe, za sodnike in tožilce, ki so vodili politično motivirane procese, za univerzitetne učitelje družboslovne smeri ipd.

            Nikjer niso lustrirali vseh bivših članov partije. Samo kompromitirane in tiste, ki bi v demokratični ureditvi zelo verjetno nadaljevali s svojimi dejanji, ki ne sodijo v demokratično ureditev.

        • AlFe,
          vaša izjava o “znamenitem JJ”, ki da bi moral sam sebe lustrirati, kaže, kako se je strup vztrajnih levičarskih laži o politiku Janezu Janši zajedel v vaše miselno obzorje.

          V evropskih postkomunističnih državah, kjer so izvedli določeno vrsto lustracije, je ta zajela kvečjemu visoke funkcionarje nekdanje komunistične partije ter agente tajne politične policije in njihove sodelavce, ne pa vsega članstva komunistične partije, kar na počez.

          Tudi v Republiki Sloveniji je bil takoj po osamosvojitvi sprejet Zakon o sodniški službi, kjer je lustracija na nek način zapisana v 8. členu: “Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodniki, ki so sodili ali odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine, po izteku svojega mandata ne izpolnjujejo pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo.”

          Vendar te zakonske določbe nihče ne izvaja v praksi! Ravno obratno: o nekaterih nosilcih najvišjih sodniških funkcij je znano, da so bili v komunističnem režimu vpleteni v sistematične kršitve človekovih pravic, pa ti ljudje niso odstranjeni s sodniške funkcije!

          AlFe,
          pojasnite, prosim, zakaj bi vi hoteli lustrirati človeka, ki je bil v totalitarnem režimu, zaradi nasprotovanja taistemu režimu, na montiranem sodnem procesu in kar je bilo še huje, na vojaškem sodišču obsojen na zaporno kazen ter tudi odveden v zapor?
          Torej, sprašujem vas, zakaj bi vi hoteli lustrirati politične zapornike totalitarnega komunističnega režima?

          Povejte še o sebi, kaj in kako se je z vami godilo, medtem ko je jugoslovanski režim preganjal in zaprl Janeza Janšo zaradi njegovih protirežimskih političnih stališč?

          Dovolite, da ugibam: če ste bili tedaj že polnoletni in ste morebiti gojili protirežimska stališča, svojih stališč skoraj gotovo niste javno izražali, saj so oporečnikom pod komunistično oblastjo pretile zelo neprijetne posledice.
          Če pa takrat še niste bili polnoletni, ste itak bolj malo ali nič razumeli politično dogajanje okoli sebe.
          Morda pa zato še danes ne znate prav ločiti demokrata od nedemokrata…

          Janez Janša je svoja oporečniška stališča javno objavljal, zato ga je komunistični režim kaznoval. Takrat je imel trideset let, torej je bil relativno mlad in ni bil več član Zveze komunistov. Toda vi bi ga kljub temu po vsej sili hoteli lustrirati.

           

        • Ko so francoskemu politiku Georgesu Clemenceauju sporočili, da je njegov sin postal komunist, je izjavil:
          “Moj sin je star 22 let. Če ne bi postal komunist pri dvaindvajsetih, bi ga razdedinil. Če pa bo še vedno komunist pri svojih tridesetih, ga bom takrat razdedinil.”

      • Kapodistrias, najbrž nisem dobro napisal, da me niste razumeli. ne obstaja “ena” slovenska politika, ena ki je diletantska. Imamo vsaj dve politiki, eno levo, ki je sploh ne mislim ocenjevati, ker tega ni vredna in druga, pomladna. Ti dve politiki sta zelo različni, kot noč in dan. Prva se bori proti drugi, druga se bori za SLO. Ni mi všeč vsegliharski naslov, tako kot ne morem pristati na “slovenski politiki so slabi” in podobna enačenja.

  2. Kučan in Janša sta se iz komunista prelevila v demokrata. Prvemu tega ni nihče zameril, drugemu pa zelo. Kako to, se vprašam? Eden 30 let nagrajevan, drugi na smrt preganjan.Naša demokracija ima res ošpice. Zrasli bomo takrat, ko ne bomo več nagrajevali vlad, ki delajo slabo za državo.Zrasli bomo takrat, ko bo domobranski pravnuk hotel voliti SD, in pravnukinja partizana NSI.Malo Svetega pisma…Po njih delih jih boste spoznali.

    • nič nima tukaj sveto pismo. Edina pot je RESNICA. Res pa je da jo bodo laže prepoznali in z njo nimajo težav tisti, ki poznajo sveto pismo. Oz. ga ob nedeljah vsaj sem in tja poslušajo…
      No, dovolj je tudi če spoštujejo 10 božjih zapovedi.

  3. Gospod Tine,
    malo se motite o lustraciji. Dovolite, da vam copy&paste:

    “V teh državah je bila lustracija sprejeta z zakonom, pri čemer moramo razlikovati dva različna pristopa: sprejetje vsesplošnega zakona o lustraciji, ki je nekdanjim nosilcem funkcij v komunističnem režimu prepovedal, da bi ponovno opravljali takšne funkcije; Vzhodna Nemčija pa vsesplošnega zakona ni uspela sprejeti, temveč so v različnih zakonih dodali “varovalko” ali določbo, ki je nekdanjim nosilcem javnih funkcij prepovedovala, da bi ponovno opravljali takšne funkcije v demokratičnem režimu. Zaradi zakona o visokem šolstvu, ki mu je bila dodana omenjena “varovalka” oziroma določba, je na Humboldtovi univerzi v Berlinu tako ostala le peščica profesorjev – ostali so morali oditi.”

    s spletne strani: https://nova24tv.si/slovenija/stare-komunisticne-sile-preprecujejo-pot-k-lustraciji/

  4. Še odgovor gospe Vanji. Vsaj upam, da je gospa, če pa je zgodovinar dr. Vanja Kočevar, se mu pa najiskreneje opravičujem.

    Gospod Janez Janša se je šolal v najelitnejših ustanovah komunistov in kot tak ni primeren, da pelje ljudstvo v demokracijo. Pravzaprav nima pojma o demokraciji, on je demokrat ravno toliko, kot je demokrat gospod Milan Kučan. To svojo držo je pokazal z dejanji oziroma odsotnost dejanj. Če ste gospa Vanja, vam od tu naprej slepota preprečuje pogovor. Če ste pa gospod Vanja, pa boste z malo iskrenejšim brskanjem po zgodovini dejanj slovitega J.J. odkrili, da imam prav.

    Pa mir in vse dobro obema, tako gospo kot gospodu!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite