»Če me ljubite,« pravi Jezus, »se boste držali mojih zapovedi.« A ljudje imamo težave že z najbolj osnovnimi pravili, kaj šele, da bi upoštevali prepovedi ali celo zapovedi. Naše ceste so dokaz, da je temu tako. In žal, tudi pokazatelj, kam takšno ravnanje pripelje. In če že drugim ne, bi moralo biti vsaj kristjanom upoštevanje cestnih predpisov preprosto izkazovanje ljubezni do bližnjega, ki je del prve in največje zapovedi.
Morda se bo komu zdelo čudno ali celo pregrešno primerjati cestne predpise z božjimi zapovedmi, vendar sem osebno zelo prepričan, da je primerjava še kako na mestu. Prepričan sem, da se ljudje za volanom, ne cesti, obnašajo ravno tako kot v stvarnem življenju. Nekdo, ki divja, ne meneč se za kogarkoli, ki brezobzirno prehiteva in izsiljuje prednost, bo naredil kariero s komolci in preko trupel. Nekdo, ki vpije na ostale voznike, bo vpil tudi na ženo in otroke. Ali na sodelavce. Ali na učence. In nasilnež bo parkiral svoj avto preko dveh, celo treh parkirnih mest. In nekdo, ki pobegne s kraja nesreče, bo pustil, da podjetje mirno propade in si izplačal še mastno odpravnino.
In predpisi, zapovedi, so nujni za red na cesti, za red na svetu. In so enaki vsepovsod, za ves svet, za bele in črne, za Eskime in Kitajce. In niso komplicirani. To niso neki pravniški akti s po sto šestindvajset amandmaji, da na koncu več ne veš, kaj si bral na začetku. Ne. Zapoved, predpis je jasna, enostavna reč, da lahko vsakdo razume, da lahko vsakdo v hipu razbere: Omejitev šestdeset. Obvezna smer. Prepovedano prehitevanje. Veruj v Boga. Ne ubijaj. Ne kradi. Kratko, enostavno, jasno. Samo upoštevati jih je treba.
A vsakič, ko podražijo kazni za prekrške, vzdihujemo: »Kako bomo pa zdaj to plačali?« »Kako bomo pa to zdaj plačali?!« in ne »Bomo pa nehali kršiti predpise!« Ne! Ker to vsi počnemo. Vsi kršimo pravila. In se potem še čudimo, zakaj je toliko nesreč na naših cestah, toliko mrtvih. Tako kot nobeden več ne upošteva božjih zapovedi. Ker se to pač ne dela, ker ni moderno, ker me omejuje… In se potem čudimo, da gre svet… kamor pač že gre.
»Če me ljubite,« pravi Jezus, »se boste držali mojih zapovedi.« Deset jih je, zapovedi. Jih znate? Jih poznate? Jih živite? Ljudje, ki vero in Boga, pa tudi življenje konec koncev, razumejo kot daj-dam, kot trgovino, pridejo, gledajo te zapovedi in rečejo: »A deset jih je? A ni to preveč? Mi bodo doma zgnile. Dajte mi tri!« Ali pa: »Ti dve sta pretežki. Tale pa ne bo šla k zavesam. Dajte mi jih sedem, pa če mi jih še lepo zavijete prosim!« »Tale mi je preozka, tale preširoka, tale me tišči, tale mi dol visi…« In jemljejo stran, obračajo, prebarvajo, žagajo, odščipnejo… in prinesejo domov samo tisto, kar jim paše. In pri tem pozabljajo, da se zapovedi dobi samo v kompletu: Deset, ali pa nobena. Če vzameš eno stran, padejo vse! Zapovedi so, kot svoj čas lučke na novoletni jelki: Zaporedna vezava! Ne moreš ene odvit in pričakovat, da bodo ostale še gorele. O, ne! Če crkne ena, crknejo vse! Je tema in so žalostni prazniki!
In tu ni demokracije. Tu ni referenduma: Dajmo zbrat podpise, da bi, ne vem, šesto zapoved ukinili, ker je pretežka in je nobeden več ne izpolnjuje. Če pa že, potem mi pa prosim povejte, koliko podpisov moram zbrati, da ukinemo človeško neumnost!
»Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo Tolažnika (Pomočnika, Prijatelja), da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi pa ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas.«
Foto: policija
