V zgodovini Cerkve je denar, natančneje pomanjkanje denarja, tako ali drugače vedno povzročilo krizo v duhovnem in materialnem smislu. Najbolj idealen čas je bil čas v apostolskem času prve Cerkve, kjer je bilo vse, kar so imeli kristjani v lasti, skupno. Tako ni bil nihče lačen ali obubožan. Po milanskem ediktu leta 313 je Cerkev začela prejemati pogansko imetje, katerega so ji krščanski cesarji velikodušno podarjali. V srednjem veku so velike samostanske skupnosti imele zaprti tip gospodarstva, kjer so izdelovali vse, kar so potrebovali zase in za trg. Imeli so celo kovnice lastnega denarja. V novem veku, v začetku 16. stoletja pa je Cerkev s ponesrečeno uvedbo plačevanja odpustkov, posledično pa tudi zaradi velikih zlorab, doživela zahodni razkol, kar je bil eden od razlogov za ustanovitev protestantizma. Po drugi svetovni vojni je bila Cerkev revna, vendar duhovno bogata, kar se je manifestiralo v Drugem vatikanskem koncilu (1962 – 1965).
Svetovna recesija, ki ni obšla niti Vatikana, vpliva tudi na težave v Cerkvi. »Petrov novčič«, ki ga Cerkev pobira za potrebe rimske kurije po vseh škofijah sveta, ne zadošča več. Zato ne preseneča, da je načrtovani papežev obisk v Angliji, predvidoma septembra letos, finančno še ne pokrit in Cerkev išče rešitev za primanjkljaj v višini 27 milijonov evrov. Tako bodo romarji na vseh množičnih srečanjih s papežem morali plačati nekakšen prispevek za organizacijo prireditev v višini okoli 30 evrov. Najvišji bo prispevek za prireditev ob beatifikaciji kardinala Johna Henryja Newmana v Birminghamu, manjši pa bo prispevek za mašo v Londonskem Hyde Parku. Plačati bodo morali tudi duhovniki, ki bodo koncelebrirali s papežem. Tako pričakujejo, da bodo od vernikov zbrali okoli 15 milijonov evrov. Kaj pa, če bodo verniki zaradi tega abstinirali udeležbo? Naj spomnim, da so pred leti mnogi Slovenci, ki so delali v Nemčiji, zaradi cerkvenega davka, preprosto izstopili iz Cerkve, samo zaradi denarja. Počakajmo na obisk, pa bomo videli.
