Recept za (ne)srečo

3
54

Ljudje, ki svoje dohodke primerjajo z drugimi, še posebno s sorodniki in prijatelji, so manj srečni, poročajo raziskovalci s pariške School of Economics.

Njihove ugotovitve pomagajo razložiti duhovno stanje pri Slovencih, ki smo znani po tem, da se radi primerjamo s sosedi. Iz tega pride zavist, pa občutek manjvrednosti in seveda nezadovoljstvo nad lastnim stanjem. To pa zato, ker se praviloma primerjamo z bolj premožnimi in uspešnimi od sebe. Če bi se primerjali s tistimi, ki so v slabšem položaju, bi bila naša občutja verjetno drugačna.

Človek pa se ne primerja le s sosedi iz mesa in krvi, ampak tudi z namišljenimi podobami samega sebe. Na primer: Veliko Slovencev je same sebe prepričalo (oziroma so nasedli populistični propagandi), da imam “pravico” do zadev, ki niso realistične (višje plače, kot jo zmore izplačati podjetje; pokojnine, za katere ni denarja; zastonj šole in še hrane povrhu in tako naprej). Rezultat tega je občutek, da nisem srečen, ter nezadovoljstvo.

To je recept za manj zadovoljno življenje. Človek sam sebi zida ječo.

To je tudi najboljša pot v pekel. Takoj namreč pristopi hudič v podobi misli ali populističnega manipulatorja, ki s prstom pokaže na soseda (“bogataša”) kot vzrok moje nesreče. Sledi želja, da mu krava crkne. Nekateri se ne zadovoljijo s tem in želijo enako usodo tudi sosedu.

Kjer sposobni posamezniki ne morejo uspevati, sčasoma vsi obubožamo. Z drugimi besedami: če sem vesel ob sosedovem  uspehu, bom tudi sam bolj zadovoljen in celo nekaj bom imel od tega.

Glej:

Comparing income with peers causes unhappiness

3 KOMENTARJI

  1. Sreča, kaj je to? Nič drugega kot stanje kratkotrajne evforije. Kar lahko tudi pomeni, da za doživljanje sreče, se potrebuje vedno večjo dozo (večjo plačo, večje stanovanje, hišo, “boljšo” hrano, boljšo ženo/ moža, več doživetij…) Skratka Sreča je neke vrste droga, ki te s časoma uniči, če ne spoznaš, da je v bistvu Iluzija. Manipulatorji s Srečo in Iluzijami to zelo dobro vedo, istočasno pa se tudi tresejo, da se tega dejstva ne bi odkrilo.

    Vse kar človek rabi je mir. Za življenje v miru, pa se sploh ne rabi veliko.

  2. No, no. Tudi, če živim v miru, pa sem lačen in me zebe, ne bom srečen. To vedo povedati že epikurejci v stoletjih pred Kristusom. Pa še nekaj je potrebno dodati, saj človek ni le žival, biološki material. Potrebuje smisel. Sv. Avguštin pravi takole: “Nemirno je naše srce, dokler ne počije v Tebi.” Preizkušeno!

  3. Strinjam se z obema zgornjima komentarjema.

    Ne strinjam se čisto z začetkom. Primerjava in tekmovanje sta dobra in nujno. Seveda pa ne samo to. A na tem temelji razvoj in rast blagostanja.

    Zavist je čustvo, ki je značilno za vsakega človeka. Samo po sebi ni ne dobro in ne slabo. Zgolj pove, da sem opazil človeka, ki je boljši oz. ima več. Mu zavidam.

    Pomembno je kaj iz tega čustva jaz naredim: ali pekel ali nebesa.
    Če se bom od nekega človeka, ki mu zavidam znanje, učil, potem bom postajal vse boljši in nekoč bom svojega učitelja presegel. Ali če bom svojega soseda oponašal v pridnem delu, bom tudi sam lahko zgradil tako hišo, kot jo ima on.

    Drugo pa je nekonstruktivna zavist, ki je zelo tipično čustvo socialistov. Morda v miroljubnih časih prevladujoče čustvo, pred sovraštvom. To pa povzroča, da človeka oropamo, ubijemo oz. v sedanjih časih demonstriramo in vodimo politiko, ki še bolj obdavči najbolj ustvarjalne in delavne.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite