Reagan, Bush, Janša

Pred 30 leti je predsednik ZDA Ronald Reagan ob začetku svojega mandata podpisal zakon, ki je oklestil dohodninske stopnje za petino, najvišjo znižal s 70 na 50 odstotkov in podjetjem omogočil zelo pospešeno amortizacijo.

Že dva meseca pozneje je pod težo naraščajočega proračunskega primanjkljaja zamenjal smer. Najprej se je lotil odpravljanja davčnih izjem in olajšav, ki jih je v času pred zasedbo položaja izrecno zagovarjal kot nekaj, kar državljanom omogoča, da je davčno breme znosno. Kaj je ali ni obdavčeno, je prav tako pomembno vprašanje kot to, kako močno je obdavčeno.

Naslednje leto je prineslo povečanje davčnega bremena, ki naj bi povrnilo približno tretjino davčnih prihodkov, izpadlih ob znižanju. Pozneje je bilo še nekaj krpanja; ocenjujejo, da je postopno večanje obdavčitev do konca Reaganovega predsedovanja zmanjšalo učinek prvotnega znižanja za približno polovico. Vendarle pa je bil neto učinek blagodejen za volivce; verjetno je tudi zato Reagan dobil priložnost odigrati dva mandata.

/ … /

Kaj počne v tej zgodbi Janša? Nastopa kot verjetni prihodnji predsednik vlade. V prejšnjem komentarju smo razložili, zakaj mu je treba v tej vlogi želeti vse dobro (več v članku Če se bojite fašizma, želite vse dobro Janši). Želimo mu tudi več kot en mandat, ker ni šans, da tako zavoženo ladjo obrne v eni potezi. Seveda tudi dva mandata nista garancija, da bo Janši (ali poljubnemu drugemu reformatorju) gotovo uspelo – vendar je smiselno, da to možnost dobi.

Drugega mandata ne dobimo tako, da predvolilne bonbončke vržemo stran. Še zlasti ne v času, ko so volivci hudo razdraženi in pričakovanja zelo velika; toliko večje bi potem bilo razočaranje. Zato je dobro biti pazljiv pri obljubah. Ideje SDS o tem, kako da bo zniževala davke, pa so na najboljši poti, da ponovijo Bushevo zgodbo.

Eno je nižati davke v konjunkturi, nekaj povsem drugega v času zastoja. Ta je lahko še zelo dolg in skupaj z velikim primanjkljajem tehnološkega in poslovodnega znanja v Sloveniji izpodbija teorijo, da manjšanje bremena prinese povečanje gospodarske aktivnosti. Prav tako ni široko odprt prostor za zadolževanje; SDS ga tudi želi izrecno omejiti.

Denarja potem sčasoma ni več in ostanejo samo še tako finančno brutalne poteze, kot je madžarsko podržavljenje pokojninskih prihrankov (več v članku Tudi po Titu Tito ). Tudi tam je desnica imela lepe namene, pa je čelno trčila v realnost (realnost: tisto, kar obstaja, tudi če v to ne verjameš) in ob tem postala komunistična. Zelo si želimo, da te zgodbe ne bi ponovili.

Več: Finance