Rdeči škof in sprava naroda

36
410

4. junija je bila 88. obletnica rojstva že pokojnega naslovnega škofa Vekoslava Grmiča. Dobil je oznako ‘rdečega škofa’. Verjel je, da je mogoče socializem preoblikovati tako, da bi postal znosen režim. Nedavno sem na spletu zasledil malo bolj obsežen intervju, ki ga je z njim opravila Slava Partlič. Intervju sicer ni datiran. Vendar verjamem, da je pristen. Med drugim je dejal, da ‘dialoškost pomeni najprej nagovarjanje dobrega v drugem, iskanje stičišč v vrednotah, ki so vama skupne, ker se ob njih razlike lahko premostijo ali postanejo vsaj znosne. V nasprotnem primeru pač ni dialoga, oziroma se sprevrže v boj za to, kdo bo koga.’

Komunisti kot borci za svobodo naroda in vere

Dosti bolj kontroverzen in  za mnoge slovenske katoličane tudi nesprejemljiv,  je bil njegov odnos do medvojnega dogajanja. Med drugim je v omenjenem intervjuju dejal:’Vzeti orožje od nacističnih okupatorjev, priseči, da se boš zvesto bojeval pod vodstvom velikega vodje nemškega naroda — vse to so stvari, ki vržejo veliko temnejšo senco na domobransko stran. Paradoks je v tem, da se je tista stran, ki se je borila za osvoboditev slovenskega naroda izpod okupatorske oblasti, čeprav hkrati tudi za novi družbeni red, s tem avtomatično borila tudi za svobodo vere in Cerkve, pa naj je vero in Cerkev še tako zaničevala. Druga stran pa, četudi je morda iskreno verjela, da se bori za svobodo naroda in vere, se je s tem, ko se je za to borila skupaj s tistim, ki je imel v načrtu uničenje obojega, v resnici borila proti narodu in veri. Nacizem je, ne pozabimo, napovedal smrt tudi krščanstvu.’ Ta teza, da se je komunistična stran v bistvu borila za svobodo vere, je po mojem skromnem prepričanju vendarle nekoliko prehuda. Nisem sicer zasledil izjave škofa Grmiča glede povojnih pobojev, mimo česar preprosto ni mogoče iti. Tudi na njegovo tezo povojni poboji vržejo nekoliko čudno luč. Kako lahko namreč ena stran hkrati nastopa v vlogi borca za svobodo vere in Cerkve, na drugi strani pa kot zatiralec Cerkve in vernih ljudi in celo kot hladnokrvni morilec vernih ljudi lastnega naroda? V čem se tukaj razlikuje od nacizma?

Sprava med kristjani in komunisti ni mogoča

Ob teh razmišljanjih škofa Grmiča se mi je postavilo vprašanje sprave slovenskega naroda, o kateri govorimo že od same osamosvojitve naprej. Vendar je sprava  možna le kadar obe strani postavita neko skupno izhodišče, nek skupen temelj. Nekako tako kot je to formuliral sam Grmič. Vendar si zelo težko predstavljam takšen skupen temelj kot ga  opiše sam. Lahko si predstavljam, da bi to bilo še kako sprejemljivo za levo stran, zlasti kar se tiče interpretacije medvojnega dogajanja. Še zlasti, ko se eno stran enoznačno razglasi za moralnega zmagovalca, drugo pa za izdajalca lastnega naroda. Težko pa si predstavljam, da bi to bilo kadarkoli sprejemljivo za krščansko stran. Situacija se zdi nerešljiva: po eni strani travma naroda ne bo presežena brez sprave med obema stranema, po drugi strani pa se zdi, da sprava, kot si jo predstavljata obe strani, sploh ni mogoča. Kot je pred kratkim na neki okrogli mizi rekel akademik dr. Janko Kos, sprava med kristjani (domobranci, partizani) je možna, ni pa verjetna, medtem ko resnična sprava med kristjani in komunisti ni mogoča, ker ni skupne podstati.

Ponižanje nasprotnika kot eliksir sreče Slovencev

Posledice tega, da sprava ni mogoča,  državljani čutimo v vsakdanjem življenju. Samo poglejmo zadnje akrobacije levega trojčka, ki si skoraj zasluži Nobelovo nagrado v izvirnosti načinov argumentiranja, kako ne odstopiti z oblasti. Želijo zamenjati vlado, ne pa iti na predčasne volitve. Kot da si bodo s kozmetičnimi popravki povrnili del legitimnosti ljudstva. Motiv je seveda jasen. Samo da ne pridena oblast Janša. Dokler ne bo sprave, ne bomo govorili o političnih nasprotnikih ampak o političnih sovražnikih, o permanentnem vojnem stanju, le da se ta vojna (še) ne odvija z orožjem. In vse dokler ne bo sprave, bomo priča zlorabi državnih proslav za napade na politične in ideološke nasprotnike, poslušali bomo govore v stilu Svetlane Makarovič, ki čuti prezir do ‘izdajalcev’, pa čeprav za časa II. svetovne vojne ni bila še niti rojena. Poslušali bomo izjave v stilu Iva Godniča, da je Barbarin rov sedaj izpraznjen in  je sedaj prostor za tiste, ki nasprotujejo liku maršala Tita. Ali pa izjave v smislu ‘še premalo smo jih pobili’. Bolj kot se približa 20 letnica osamosvojitve Slovenije, bolj smo razdvojeni in ne obratno. In še ena posebnost nas Slovencev. Neverjetno je, kako Slovenci prav perverzno uživamo ob pljuvanju ideoloških in političnih nasprotnikov. To nam predstavlja nek eliksir sreče, občutek zmage nad nasprotnikom. Bolj kot je ta ponižan, v večje zadovoljstvo nam je. Ni dovolj nasprotnika premagati, potrebno ga je ponižati. Uspeh političnega nasprotnika je za nas neuspeh  in obratno. Po eni strani se sedanji vlada sedaj kot bumerang vrača silovito hujskanje zoper prejšnjo vlado Janeza Janše in ustvarjanje izrednih razmer. Spomnimo se samo, kako je levica v en rog vpila o porazu politike Janeza Janše ob prepričljivi zmagi Danila Türka na predsedniških volitvah. Pa tiste volitve pravzaprav niso imele nič neposredno skupnega z zaupanjem v vlado. Enako se lahko zgodi tudi Janši. Njegovi pozivi k zavrnitvi pokojninske reforme se mu lahko obrestuje, v kolikor bo sam prišel na oblast in  bo iskal zaveznike za izpeljavo reforme. Vsaki naslednji vladi bo samo še težje. Ni namreč dovolj priti samo na oblast in se poskušati tam obdržati.

Vendarle korak naprej?

V zadnjem času slišimo določene namige o veliki koaliciji med SD in SDS. Čeprav je to še do nedavnega zvenelo utopično, se po drugi strani zdi, da razmere za tovrstni eksperiment še nikoli doslej niso bile bolj ugodne. Morda bi politika s tem naredila prvi pomemben korak k umiritvi sedaj že kar precej kaotičnih razmer. Dala bi pomemben signal družbi, da je za skupno dobro, vsaj pri najbolj ključnih projektih, potrebno sodelovati, pa naj gre za še tako ideološko nasprotne strani. Morda bi bil to celo prvi resni korak k spravi tako razdvojene družbe kot je slovenska.

Viri: //www2.arnes.si/~gmbiigim2/grmic.html

Foto: Knjižnica Žalec

36 KOMENTARJI

  1. Meni se pa zdi, d je Grmič ravno s to opazko glede domobrancev zadel v polno. Kakorkoli že pogledamo, dejstvo, da je recimo temu protirevolucionarna stran vzela v roke okupatorjevo orožje in z njim pobijala brate, je vredno vse obsodbe. In tega ne more opravičiti nobena komunistična revolucija. Celo dr. France M. Dolinar se strinja s takim stališčem, če kaj prav vem. Obsojam sicer povojne poboje domobrancev. Toda menim tudi, da se te poboje zlorablja za politične namene. Grmič pa je legenda in si zasluži posebno priznanje.

  2. Dobro se spominjam, s kakšnim veseljem je Družina, ki sicer stalno pesni jeremijade o napadih na in o sramotenju duhovnikov, objavljala pisma bralcev, v katerih se je drhal z gostilniškim izrazoslovjem in lažmi lotevala škofa Grmiča, ko je bil ta še živ. Tak’le ‘mamo.

  3. Janez – protirevolucionarna stran se je morala proti partizanom boriti za lastno življejnje, na Dolenjskem so s pobijanjem (Slovencev!) začeli partizani, da pa so protikomunisti za lastno obrambo morali sodelovati z okupatorjem, je tragična posledica revolucionarnega nasilja.

    kar pa zadeva Grmiča je bil pač komunistični klerikalec.

  4. Sam imam (le) eno osebno izkušnjo s škofom Grmičem. Približno leta 1985 sva se skupaj peljala v Beograd, kjer je bila neka javna prireditev, nekakšna konferenca ali nekaj takega. Ko sva začela malo govoriti o politiki, sem bil zelo presenečen, kako ostro je kritiziral (tedanjo) slovensko katoliško Cerkev, tako kot bi bil čisto izven nje. Nisem mogel razumeti, kje je videl toliko “klerikalizma” v njej. Tembolj, ker je kot primer velikega klerikalca navedel tudi Rudija Koncilja, katerega sem že od prej dobro poznal (ko je bil še kaplan v Domžalah) in nisem niti tedaj, niti kasneje pri njem zasledil česarkoli negativnega…

  5. Škof Grmič in Kocbek sta ptička iz istega gnezda. Združiti krščanstvo s komuzmom kot zločinskim sistem pač ni možno. Zanimivo bo, ko bo objavljen od komunistične propagande neodvisen življenjepis škofa Rožmana. Bo tudi iz tega gnezda, ali pa bo po besedah zgodovinarja Grande le “napačen človek v napačnih časih”?

  6. Sprava je izključno dejanje med ljudmi, na ravni človečnosti. Spraviti različne ideološke pogelde pa je nekorektno, kajti zapademo v “vsegliharstvo”. Kar se komunistične ideologije in prakse tiče, pa je dejstvo, da ga je ves demokratičen svet zavrgel in dokler ne bo zavržen v slovenski družbi, do katrat ne bomo stopili v demokracijo. Tako je prvi korak pred možno spravo med različnimi ljudmi , prepoznavanje zablod komunizma na niviju nacizma, ki sta ptiča istega gnezda. .

  7. Da je bil škof Rožman “napačen človek v napačnih časih”? Vsekakor, vsekakor, nesposoben, labilen, iracionalen možak, ki je vselej prisluhnil napačnim prišepetovalcem …
    Tadej, tič katerega gnezda je pa klerofašizem?

  8. CC malo lucidnosti bi pričakoval.
    Klerofašizem je iz arzenala političnih psovk komunistov, kajti tako komunizem kot fašizem imata ideološko podlago, svoje manifeste,… kar pa tej skovanki manjka. Seveda je v sedajnem evropskem besednajku levice ostala samo še psovka fašisti, za vse, ki ne mislijo kot oni.

  9. Tadej, torej je bil po Vašem don Luigi Sturzo komunist? In s kakšnim izrazom bi označili od svete Cerkve požegnani režim v NDH?

  10. Hašek, moj soimenjak je voznik NASCAR-ja. Pa morda Vi znate odgovoriti na vprašanja, ki sem jih zastavil?

  11. Na druga vprašanja bodo morda odgovorili bolj kompetentni, mene pa še vedno zanima:

    Carlos Contreras, a ni eden od tvojih soimenjakov tudi komunist, ki je zatiral Slovence v Trstu?

  12. Ko boste, kokolo, svoje vprašanje formulirali z določeno merico olike, Vam bom morda nanj tudi odgovoril. Zaenkrat nisva skupaj pasla krav in tudi v prihodnje jih nadvse verjetno ne bova. Od ljudi, ki jih vikam, čeprav mi to morda ne bi bilo potrebno, pričakujem in zahtevam enako stopnjo kurtoaznosti, ki sicer izginja v vsesplošni vulgarnosti.

  13. Spoštovanje gospodu Grmiču, za vse kar si je prizadeval, kar je storil. Bil je velik in ostaja velik. Klanjam se mu.

  14. Ko začnejo komunisti hvalit škofa, potem je vse jasno. Škof Grmič je bil tolk zalizan z oblastjo da niti Cerkev tega ni mogla prenašat.

  15. Sem iz komunistične družine in ob očetu komunistu še danes vidim, kako se komunist težko spremeni in kdo so komunisti ( ob njegovih prijateljih). V otroštvu sem kot kavbojske knjige požiral partizanske knjige in filme. Toda ker sem razmišljal in vedno iskal resnico in ker sem borbenega in upornega duha, sem pričenjal kmalu spoznavati laž komunizma in veliko sovražnost komunistov.

    Danes občasno preberem glasilo NSZ, kjer otroci vojne in pričevalci pišejo, kako je VOS pobijal cele družine z majhnimi otroci ( družina Mavser, 7 članska, ubita 1942 od partizanov), kako je Šercerjeva brigada v 10 minutah postrelila 260 člansko cigansko pleme na Dolenjskem.

    Zgodbe so zelo preproste, iskrene in žalostne, prav nič ideološke. Človek v njih zazna kako ideološko nabita so bila 40 leta prejšnjega stoletja, kako so socializmi paradirali in da je bilo malo pogumnih mož, ki bi se idejno zoperstavili socializmom ( fašizmu, komunizmu, nacizmu). Eden teh je bil 63 letni univerzitetni profesor Lambert Erlich, koroški Slovenec, ki je bil zaradi narodne zavednosti izgnan iz Koroške v Ljubljano. Ta je že takrat zapisal ( dobro obveščen iz Rusije oz SZ), da komunizem povzroča gospodarski propad, lakoto, miljone civilnih žrtev, likvidiranih. Da je komunizem LAŽ, maškarada, ki omogoča ozki oligarhiji prihod na oblast in obvladanje ukradenega kapitala. Njega sta Mile Kratochvil in Franc Stadler Pepe zahrbtno umorila na ulici maja leta 1942. Seveda je bil od VOS par dni prej obsojen kot sovražnik in izdajalec, čeprav je rešil iz zapora leta 1937 Tomšiča in leta 1936 na Dunaju Kidriča. Takrat ni bilo domobrancev, ne vaških straž, ne belegarde. Ko človek razume to zlo, to logiko komunizma. te nedolžne žrtve komunistične revolucije, mu je jasno kaj se je dogajalo. Kdor ne spoštuje nedolžnih žrtev komunistične revolucije, je komunistični psihopat, saj podpira množične zločine komunističnih psihopatskih zločincev.

  16. Ocenjevanje slovenske duhovščine vključno s škofom Grmičem je zelo kompleksno.
    Časi za slovensko duhovščino so bili po vojni zelo težki.
    Vera je po marksistični teoriji Opij za ljudstvo in torej v komunizmu kvarna dejavnost.
    Že Lenin, še bolj brutalno pa Stalin sta v komunističnem raju, Sovjetski zvezi, poskrbela, da se pomete z duhovščino. Skominalo jih je pred vsem bogastvo, ki si ga je duhovščina pridobila skozi dolga stoletja.
    Slovenski bratje po Marxu in izjemno dobri učitelji so iz sibirskih step prinesli te manire k nam. Povod je bila druga stran državljanske vojne, ki so jo z revolucijo zanetili napredni komunisti. Na slovenskih tleh so bili to pred vsem Kardelj, Kidriča, Maček, pa Ribičič in seveda tudi ideolog Vidmar.
    Več kot 400 duhovnikov so zaprli, polovico ubili, nad ostalimi pa izvajali nezaslišani teror.
    Ostali pa so bili nenhno izpostavljeni šikaniranju, kontrolam, zasliševanjem, pred vsem pa prisili, da postanejo sodelavci UDBE.
    Marsikateremu siromaku so tako zlomili hrbtenico in ga pridobili za sodelavca. Preko spovednice je tako postal bistveni informator.
    Žal so razmere to pogojevale in je takšna ravnanja potrebno ocenjevati skozi situacijo v kateri se je posameznik znašel.
    Skorajda ni človeka brez greha, pa tudi duhovniki niso vsi ovčice. Na udaru UDBE so bili pred vsem taki, ki so se pregrešili, nato pa so jih izsiljevali, da so pristopili v nečedno družbo.
    Škofu Grmiču so bile te razmere dobro poznane, pa vendar jih ni obsojal. Kljub krivicam, ki so se dogodile njemu in njegovim stanovskim kolegom, je ali v svoji naivnosti, ali pa pod prisilo, o kateri sem prej pisal postal rdeči škof.
    Da se je motil, ko je mislil, da bo pri brezskrupoloznih komunistih dobil zadoščenje za sebe in za svoje religijske kolege.
    Želja se mu je le delno uresničila. Njemu so vrgli pesek v oči in ga nekoliko popeljali po vladnih sobanah in to je bilo vse. Podobno, kot škofa Šuštarja.
    Oba skupaj pa nista dosegla popolnoma nič.
    Komunisti ideološko še vedno preganjajo vero, vernike, cerkev in celotni kler in če le morejo zaničujejo njihovo dejavnost.
    Grmič tako ni ne mučenik, ne pronicljivi pacifist, temveč konformist, ki ni dojel grdobij, s katerimi slovesnki komunisti načrtno rušijo cerkev.

  17. Potemtakem je naš prijatelj APM bržčas proti odprtju arhivov … bi se znalo zgoditi, da bi kak sosed prebral, kaj je bil prišepnil svojemu spovedniku …

  18. Škof Grmič je bil nedvomno izjemen Slovenec, kristjan in humanist, ki se je odločno zoperstavil klerofašizmu v Sloveniji in svetu in bil zato s strani njegovih najvidnejših predstavnikov (zlasti emigrantskega klera na čelu z Rodetom) stalno napadan, ***IZBRISANO ZARADI ŽALJIVK. — UREDNIK**

  19. “Oba skupaj pa nista dosegla popolnoma nič.”

    Za razliko od prečastitega Rodeta, ki je s svojim čudovitim nastopom dosegel zmanjšanje števila deklariranih katolikov za 20%. 🙂

  20. CC, v spisu sem dovolj jasno povedal, da so bili duhovniki žrtve režima in jih ne obsojam, tudi če so sodelovali z UDBo. Podobno ne obsojam strelcev pri povojnih pobojih. Tudi ti so bili žrtve krvolokov v ozadju.
    Če se razkrijejo imena teh, ne bo nobena afera. Ti tudi niso nasprotovali odprtju arhivov. Vroče postaja popolnoma drugi klasi denunciantov in sodelavcev, tistih, ki so kreirali nečedne posle.
    Končno pa še o sedanjem pritisku na vernike in zlasti duhovščino in Cerkev. Takšnega pritiska niso doživeli vse od sivih časov v začetku 70 let, zato upravičeno ocenjujem, da se v te čase vračamo, duhovno, gospodarsko in politično. Ocenjujem, da dolgo na ta način ne bomo v EU.

  21. APM 13.6.2011 ob 17:40: “Ocenjevanje slovenske duhovščine vključno s škofom Grmičem je zelo kompleksno.
    Časi za slovensko duhovščino so bili po vojni zelo težki.”

    Zelo bridko in duhovito je te čase opisal nek duhovnik, imena sem žal pozabil in zadeva je bila taka:

    Mladega nadebudnega duhovnika v tistih časih škof “pospeši” in postane upravitelj treh župnij. Pa mu ob tem napredovanju reče starejši duhovnik: “No, pa si se pridružil nam, četrto razrednim duhovnikom!” Mladi duhovnik presenečen vpraša: “Kako četrto razredni?” In odgovor starejšega ga prizemlji: “Lepo. Prvorazredni so ubiti. Drugorazredni so v zaporih. Tretjerazredni so pregnani. In tako smo ostali tu mi, četrto razredni.”

    Zgodbo je pravil mladi nadebudni duhovnik, seveda ko je bil že v letih.

  22. Spet pričakovana reakcija komunajzerjev.

    Torej nobena komunistična revolucija ne more upravičiti tega, da se kdo z orožjem bori proti komunajzerjem, ki so pobijali v glavnem Slovence.

    S komunizmom resnično ni mogoča sprava, saj je komunizem že v osnovi zločinski režim.

    Kakšna škoda, da je umrl preden je EU uradno obsodila komunizem kot zločinskega in enakega nacizmu in fašizmu.

    Če govorimo o fašizmu in raznih predponkah k njemu, je treba vedeti, da je fašizem, kot en stranski partner nacizma, precej neznan in nedefiniran in zato poljubno raztegljiv, ko ga uporabljajo komunajzerji.

  23. Carlos zahteva spoštljivost od drugih, sam pa se prav trudi biti čim manj spoštljiv, čim bolj žaljiv in si želi s svojo žaljivostjo in norčavostjo čim bolj prizadeti sogovornike, ki se ne strinjajo z njim.

    Seveda mu to tudi po moji zaslugi ne uspeva.

  24. Če pa govorimo o škofu Grmiču, pa ne moremo reči, da je to le posledica pritiska, ampak predvsem opranih možganov.

    To dokazuje tudi to, da je še po osamosvojitvi gonil to podporo komunizmu.

  25. Grmič je idejni kolaborant komunizma.

    Treba je ločiti stopnje kolaboracije. Ene so nujne za preživetje. Druge ( idejne, ideološke) pa so izdajalske.
    Večina Slovencev v času druge svetovne vojne je iz dna srca sovražila Italijane in Nemce, a so z njimi minimalno sodelovali zaradi preživetja.
    Marsikak katolik pa je s komunizmom sodeloval ne zaradi preživetja, temveč idejno. Krščanski socializem v osnovi ne obstaja.
    Ali ti je Bog voditelj, ali socialistična Država oz. socialistična utopija ( v resnici pa socialistična oligarhična mafija). Za komunizem, nacizem in vse socializme namreč že dolgo vemo, da so to fanatične religiozne sekte tipa talibani.

  26. @rx170:
    za razliko od socialistov, ki verjamete v Firerje, katolik ne izgubi vere zaradi nekega škofa ali papeža.
    Pri nas temelj vere ni Firer, ki mu večina v družbi in mediji gradijo kult osebnosti.

    Še en podatek: v Singapuru je 330.000 miljnarjev. V Sloveniji je miljonarjev v € danes toliko kot leta 1950: to je eden. Vsi ostali smo več ali manj reveži, kako tipično za socializem.

  27. Ojoj, tudi naš APM se počuti ogroženega! Predlagam, da nemudoma obišče ranč šerifa Pavla, kjer bosta lahko mile volje s pokalicami streljala v prazne konzerve in steklenice, s čimer bosta v resničnem življenju udejanila svoje siceršnje spletne aktivnosti! 😉

  28. Tako v Srbiji kot v Sloveniji so bili v začetku WW2 najmočnejši NACIONALISTI. To so bili srbski in slovenski nacionalisti, povezani z Cerkvijo. Cilj nemških nacional -socialistov in italijanskih nacional-socialistov je bil iztrebiti ta dva naroda.
    Komunisti pa so imeli v programu iztrebiti narode ( ker so to umetne meščanske tvorbe). Tako da so imeli komunisti in nacisti podobne cilje s srbskim in slovenskim narodom. Sploh pa so na začetku sodelovali v dvojni kolaboraciji. Temelj je bila idejna kolaboracija: uniči narod, uniči ključne ljudi.

    Seveda pa je komunizem propadal in ves čas iskal nove možnosti preživetja. Komunisti so zato hitro prišli nazaj na narod, nacional-boljševizem, kar sta najlepše v 90ih izpeljala Milošević in Kućan, še prej pa Tito in Causesco.

  29. Uf, Pavle, zdaj pa močno mimo sekaš! Slovenski četniki so bili ideološko (nacional)liberalci, eno od njihovih temeljnih načel pa je bilo t. i. integralno jugoslovanstvo. Z RKC pač niso bili v dobrih odnosih, kvečjemu so glede na težke razmere – hočeš nočeš – morali sodelovati.

  30. In v kolikor niso, se je znalo zgoditi, da je neposlušni oficir kraljeve armade od kakega kaplana pistolerosa za darilo dobil peklenski stroj pod posteljo …

  31. Slavko nimaš pojma. Liberalci so res bili za tiste čase kritični do Cerkve, še zdaleč pa ne tako sovražni kot komunajzerji.

  32. Vsi, ki ste tako pametni o t.im. spravi, domobrancih, komunistih, nacizmu, itd., si kaj preberite pri svetniških ljudeh kot je Kocbek in modrec Janez Janžekovič, ki sta živela v tistih časih in kaj sta ta dva mislila, čutila, napisala. Grmič je samo nadaljevalec Kocbeka in Janžekoviča, in tudi Trstenjaka. Kdor ne pozna teh ljudi in kaj so pisali in mislili, je navaden ozkosrčni plagiator časa, ki ga ni preživel in ga ne razume ter tako kot kak Hess ponavlja stare in zguljene katoliške fraze in neresnice. S tem pa zida še višjo ograjo med sprtimi Slovenci. Čudno je to, da ste tako brez milosti: ne verjamem, da vam je Bog ni nič dal, nasprotno: niste je hoteli sprejeti! Iz vsega napisanega se vidi, da ne verjamete v Boga, ki vas bo sodil za vsako besedo! Le kaj vas vodi v brezboštvo, da ste tako okameneli? Kateri škof ali far vas uči tega sovraštva? Nerazumljivo, če pomislim, da imate pamet, možgane in si želite ljubezni, pa sejete zgolj sovraštvo! Kdaj bomo imeli ljudi, ki bodo sejali ljubezen? Kdaj?Zares: nerazumljivo!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite