Rdeči sindikati ovijajo delavstvo v črno

3
Vir: Facebook

In največji štos je ta, da na prvega maja dan delavstvo posluša župana Zorana, enega izmed rdečih tajkunov, ki jim predava o primernih delavskih plačah. Naj pove, kdaj bodo poplačali podizvajalce v Stožicah in pospravili tisto sramoto. Slovenija je bila in ostaja dežela sindikalnih Butalcev.

Vihteč na prvomajskih kresovanjih rdeče zastave, ovijajo svoje delavstvo v mrtvaško črne. Da me ne bi že na začetku prijemali za jezik, bom pri priči konkreten, pa če si prikličemo v spomin Lidijo, ki ni iz Predinove Kikinde, ampak Jerkičeva iz ZSSS. No, in Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, se je kakega pol leta nazaj zakvačkala, ko je izjavila, da ne ve, zakaj je proti višjim delavskim plačam. Če bi se enkrat za spremembo izneverila svoji neiskrenosti, bi pa lahko rekla, da zato, ker je predlog prišel iz Janševe vlade, kar je za ZSSS nesprejemljivo, pa če je še tako ugodno.

Sindikati kot podaljšek prejšnje oblasti niso reagirali na nepravilnosti v zvezi s privatizacijo

A tega pisanja se ne bi lotil zgolj zaradi omenjenega primera, ampak zato, ker je teh prevar s strani sindikatov – v socializmu so bili podaljški oblasti in uprav – le preveč in ker se ti vzorci ponavljajo vsako leto ob tem času. Vedno na isti način poskušajo delavstvo žejno prepeljati čez vodo. In ga v večji meri tudi prepeljejo, sicer bi se na Rožniku ob ogenjčku grela Lidija in Zoran sama v družbi svojih zvestih podrepnikov. Če si hočemo natočiti čistega vina, ne dragega prvomajskega piva ob zabeljenih čevapčičih na Rožniku, se podajmo v preteklost, v prva leta po osamosvojitvi in k privatizaciji, ko je nastal izvirni greh, ki nas spremlja še danes, saj kar se Janezek nauči, Janez zna. In naša privatizacija je bila divja: niti en samcat primer ni rešen v korist prevaranega delavstva in sindikati imajo za to največ zaslug, saj so organizirali en sam protestni hod iz Doma sindikatov na Dalmatinovi pa levo in okoli Metalkine stolpnice ter po najbližji poti hitro nazaj v svoje pisarne. To je bil ves sindikalni revolt na divjo privatizacijo.

Zavzemanje za pravičnost in zakonitost ni obrodilo sadov, niti tožilstvo se ni postavilo za zakonitost

Zdaj pa moj osebni primer. Ko so potapljali in po kosih podirali našo tovarno, sem se podal v sindikalno palačo in končno našel predsednika sindikata naše branže ter mu govoril, kaj in na kakšen način nam podirajo odlično podjetje. Končno sem dobil nekoga, ki je bil voljan poslušati, kakšen pritlehen način so ubrali v našem podjetju, ki mu ne manjka dosti do tega, da bo ostalo le pogorišče. Sindikalist me je radovedno poslušal, kimal, preklinjal, češ le kaj se gredo vodilni, potem pa nenadoma vprašal, iz katere firme sem, kar je ob mojem prihodu najbrž preslišal. »Kaj iz tega podjetja si?! To pa ne bo držalo. Direktor je naš človek, star komunist, tega pa komunisti ne delajo!!!« je vstajal izza svoje mize in preteče šel proti meni, tako da mi ni preostalo drugega kot pobegniti iz palače sindikatov.
Na sindikatih sem torej potegnil kratko, a ne zadnjič, saj so v Državnem svetu predlagali ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije za ugotavljanje politične odgovornosti tožilstva, ki se je do takrat – in je seveda to tudi danes – izkazalo kot brezzobi tiger, saj našega primera ni prignalo do sodišča niti nobenega drugega slovenskega tranzicijskega ropa ne. Predsednik ZSSS ter po tej funkciji član Državnega sveta je bil eden od tistih, ki so glasovali proti ustanovitvi te komisije, ki se je kasneje – kot čisto vse druge – izkazala kot brezzobi mucek, a dejstvo je, da je bil proti človek, ki bi moral biti najglasnejši zagovornik.

Govorjenje o vladavini prava je predvsem zavzemanje za to, da rdeči tajkuni obdržijo nakradeno

Sindikati so v času divje privatizacije s svojo pasivnostjo zamudili čas, ko bi lahko dokazali, da so res na strani delavstva, še danes pa so na isti strani kot štiriglava opozicija, ki ima – kot da brani avtonomnost in neodvisnost pravosodja – polna usta vladavine prava, kar ni nič drugega kot zavzemanje za to, da rdeči tajkuni obdržijo nakradeno. In največji štos je ta, da na prvega maja dan delavstvo posluša župana Zorana, enega izmed rdečih tajkunov, ki jim predava o primernih delavskih plačah. Naj pove, kdaj bodo poplačali podizvajalce v Stožicah in pospravili tisto sramoto. Slovenija je bila in ostaja dežela sindikalnih Butalcev.

3 KOMENTARJI

  1. Nikjer na svetu, v demokratičnih držav, ki imajo moralo in pravno državo, ne bi sindikati dovolili, da jim govori župan Zoran Janković, kateri zagovarja sina Dejana , kateremu je sodišče odobrilo, da mora kot dolžnik vrniti samo 5 % celotnega dolga, ni pa dolžan vrniti upnikom 29 milijonov odpisanega dolga, po sklepu sodišča.

  2. Damjan Janković ima prav?
    »Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza,« je Damjan Janković na nacionalni RTV povedal glede zakona, ki je omogočil odpis 29 milijonov evrov dolga Jankovićevi družini. Vlada Alenke Bratušek je v začetku leta 2013 predlagala zakon, ki je še do neke mere ščitil upnike. »Za sprejem zakona je glasovalo 84 poslancev DZ RS,« je povedala ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek v TV Dnevniku 6. septembra. Ministrica je še poudarila, da je tisti, ki izvaja zakone, ko vidi, da se zakon zlorablja, dolžan ukrepati. Ni pa povedala, da je konec istega leta ravno njena vlada predlagala usodno spremembo zakona, ki so jo potrdili poslanci vladne koalicije. Šele po tej spremembi zakona je bilo mogoče, da je sodišče lahko sklenilo, da so upniki v prisilni poravnavi dobili le pet odstotkov od terjatev in odpisali kar 29 milijonov evrov dolga Jankovićevi družini.

    Kaj je bil namen te spremembe? Še naprej ščititi dolžnike v breme upnikov, kot da smo še vedno v socializmu? V TV Dnevniku je bilo povedano, da je bila zaradi takšne odločitve sodišča v državnem zboru okrogla miza Temelji pravne države, na kateri so se predstavniki vseh treh vej oblasti spraševali, ali smo pred zakonom res vsi enaki. Udeležila se je je tudi ministrica za pravosodje Andreja Katič. Nakazala je, da na ministrstvu razmišljajo o spremembi zakona. Dejala je: »Mi ves čas spremljamo, ali pri izvajanju zakonodaje prihaja do kakršnih koli anomalij v praksi, in dajemo predloge in pobude za spremembe.« Zanimivo je mnenje predsednika vrhovnega sodišča Damjana Florjančiča, ki je dejal: »Ni vprašanje enakosti pred zakonom, če sodišče izvaja zakon, kot je napisan. V tem kontekstu ima sodišče pravico, da ga interpretira.« Janković je tako lahko izkoristil zakon za odpis večmilijonskega dolga v treh podjetjih.
    Ali smo res vsi enaki pred zakonom? Ali ni sodišče, ki izvaja takšen zakon in vidi, da se zakon zlorablja, dolžno ukrepati, kot pravi ministrica Alenka Bratušek? Ali torej niti sodišče niti ministrstvo za pravosodje ni zaznalo, da se zakon izkorišča in se oškoduje upnike? Zakaj politika ni pravočasno ukrepala in spremenila zakona, da bi zaščitila upnike in podizvajalce? Damjan Janković ima prav: »Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza.« Zakaj ne stori tega?
    Franc Mihič, Ribnica
    https://www.dnevnik.si/1042908050/mnenja/odprta-stran/damjan-jankovic-ima-prav

  3. Da janković na Rožniku tako govori, ni največji štos. Največji štos je, da so poslušalci popolnoma pasivni, čeprav jih strahovito žali. Niti enega žvižga, niti ene glasne besede. Strinjajo se s tem, da podizvajalci pri delih v Stožicah niso bili poplačani tako, kakor je janković rekel: “Za dobro delo, dobro plačilo.”
    “Kolesarji” in njim podobni z Jenullom na čelu pa lahko razgrajajo, razbijajo in pretepajo novinarje po Ljubljani ob neprijavljenih protestih in zato dobijo legitimnost z intervjujem Jenulla na TVS v nedeljo, 8.maja ob osmih zvečer na predvečer “zmage”. Zmagali so – razgrajači in s tem pokazali, da lahko v Sloveniji vladajo samo levičarji. Drugi ne smejo!!!

Comments are closed.