In največji štos je ta, da na prvega maja dan delavstvo posluša župana Zorana, enega izmed rdečih tajkunov, ki jim predava o primernih delavskih plačah. Naj pove, kdaj bodo poplačali podizvajalce v Stožicah in pospravili tisto sramoto. Slovenija je bila in ostaja dežela sindikalnih Butalcev.
Vihteč na prvomajskih kresovanjih rdeče zastave, ovijajo svoje delavstvo v mrtvaško črne. Da me ne bi že na začetku prijemali za jezik, bom pri priči konkreten, pa če si prikličemo v spomin Lidijo, ki ni iz Predinove Kikinde, ampak Jerkičeva iz ZSSS. No, in Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, se je kakega pol leta nazaj zakvačkala, ko je izjavila, da ne ve, zakaj je proti višjim delavskim plačam. Če bi se enkrat za spremembo izneverila svoji neiskrenosti, bi pa lahko rekla, da zato, ker je predlog prišel iz Janševe vlade, kar je za ZSSS nesprejemljivo, pa če je še tako ugodno.
Sindikati kot podaljšek prejšnje oblasti niso reagirali na nepravilnosti v zvezi s privatizacijo
A tega pisanja se ne bi lotil zgolj zaradi omenjenega primera, ampak zato, ker je teh prevar s strani sindikatov – v socializmu so bili podaljški oblasti in uprav – le preveč in ker se ti vzorci ponavljajo vsako leto ob tem času. Vedno na isti način poskušajo delavstvo žejno prepeljati čez vodo. In ga v večji meri tudi prepeljejo, sicer bi se na Rožniku ob ogenjčku grela Lidija in Zoran sama v družbi svojih zvestih podrepnikov. Če si hočemo natočiti čistega vina, ne dragega prvomajskega piva ob zabeljenih čevapčičih na Rožniku, se podajmo v preteklost, v prva leta po osamosvojitvi in k privatizaciji, ko je nastal izvirni greh, ki nas spremlja še danes, saj kar se Janezek nauči, Janez zna. In naša privatizacija je bila divja: niti en samcat primer ni rešen v korist prevaranega delavstva in sindikati imajo za to največ zaslug, saj so organizirali en sam protestni hod iz Doma sindikatov na Dalmatinovi pa levo in okoli Metalkine stolpnice ter po najbližji poti hitro nazaj v svoje pisarne. To je bil ves sindikalni revolt na divjo privatizacijo.
Zavzemanje za pravičnost in zakonitost ni obrodilo sadov, niti tožilstvo se ni postavilo za zakonitost
Zdaj pa moj osebni primer. Ko so potapljali in po kosih podirali našo tovarno, sem se podal v sindikalno palačo in končno našel predsednika sindikata naše branže ter mu govoril, kaj in na kakšen način nam podirajo odlično podjetje. Končno sem dobil nekoga, ki je bil voljan poslušati, kakšen pritlehen način so ubrali v našem podjetju, ki mu ne manjka dosti do tega, da bo ostalo le pogorišče. Sindikalist me je radovedno poslušal, kimal, preklinjal, češ le kaj se gredo vodilni, potem pa nenadoma vprašal, iz katere firme sem, kar je ob mojem prihodu najbrž preslišal. »Kaj iz tega podjetja si?! To pa ne bo držalo. Direktor je naš človek, star komunist, tega pa komunisti ne delajo!!!« je vstajal izza svoje mize in preteče šel proti meni, tako da mi ni preostalo drugega kot pobegniti iz palače sindikatov.
Na sindikatih sem torej potegnil kratko, a ne zadnjič, saj so v Državnem svetu predlagali ustanovitev parlamentarne preiskovalne komisije za ugotavljanje politične odgovornosti tožilstva, ki se je do takrat – in je seveda to tudi danes – izkazalo kot brezzobi tiger, saj našega primera ni prignalo do sodišča niti nobenega drugega slovenskega tranzicijskega ropa ne. Predsednik ZSSS ter po tej funkciji član Državnega sveta je bil eden od tistih, ki so glasovali proti ustanovitvi te komisije, ki se je kasneje – kot čisto vse druge – izkazala kot brezzobi mucek, a dejstvo je, da je bil proti človek, ki bi moral biti najglasnejši zagovornik.
Govorjenje o vladavini prava je predvsem zavzemanje za to, da rdeči tajkuni obdržijo nakradeno
Sindikati so v času divje privatizacije s svojo pasivnostjo zamudili čas, ko bi lahko dokazali, da so res na strani delavstva, še danes pa so na isti strani kot štiriglava opozicija, ki ima – kot da brani avtonomnost in neodvisnost pravosodja – polna usta vladavine prava, kar ni nič drugega kot zavzemanje za to, da rdeči tajkuni obdržijo nakradeno. In največji štos je ta, da na prvega maja dan delavstvo posluša župana Zorana, enega izmed rdečih tajkunov, ki jim predava o primernih delavskih plačah. Naj pove, kdaj bodo poplačali podizvajalce v Stožicah in pospravili tisto sramoto. Slovenija je bila in ostaja dežela sindikalnih Butalcev.
